Zgolj rizičnost pravočasne izpolnitve ne daje podlage za po višini tako nesorazmeren dogovor o pogodbeni kazni. Pogodbena kazen ima sicer po eni strani pomen utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti, po drugi strani pa pomeni tudi civilno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti. Višina tako dogovorjenne sankcije pa mora biti v sorazmerju s kršitvijo pogodbene obveznosti. Vprašanje večjega rizika na strani ene pogodbene stranke pa ne daje podlage za sklepanje, da je v skladu z načelom vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR dogovor, po katerem je pogodbena stranka, na strani katere je izkazana večja rizičnost glede izpolnitve pogodbe, v primeru neizpolnitve dolžna izplačati polovico zneska pogodbene obveznosti, ne da bi bila nasprotna stranka dolžna karkoli izpolniti po pogodbi. Če se je tožeča stranka sklicevala na obveznost tožene stranke omogočiti izvajalcu rušenje objektov, ki je bilo predmet pogodbe, bi kot kršitev oziroma neizpolnitev takšne obveznosti morala zatrjevati in dokazati, da je bila sama pripravljena svojo obveznost izpolniti, pa ji je to tožena stranka onemogočila. V kolikor pa je tožeča stranka s svojo izpolnitvijo čakala zaradi neizpolnjene denarne obveznosti naročnika (plačilo avansa), tožeča stranka plačila pogodbene kazni ne more uveljavljati, saj je takšna sankcija izrecno izključena po 3. odst. 270. člena ZOR. Ker tožeča stranka konkretiziranih trditev glede neizpolnitve nedenarne obveznosti tožene stranke ni ponudila, je s tem podana nesklepčnost tožbenega zahtevka iz naslova pogodbene kazni. 629.čl. ZOR na specialen način ureja odškodninsko odgovornost naročnika v kolikor izkoristi upravičenje do razdrtja pogodbe s prevzemnikom. Njegova odškodninska obveznost je podana ne da bi bil podan element nedopustnega ravnanja. Da pa bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na tej podlagi lahko uspela, bi morala ponuditi konkretizirane trditve o dejanskih okoliščinah, ki jih za ugotovitev obveznosti, ki jo je dolžan naročnik izplačati prevzemniku zaradi razdrtja pogodbe, določa 629.čl. ZOR.
Tožena stranka je imela sporno tovorno vozilo v uporabi na podlagi dogovora z družbo M. To pa je tisto pomembno dejstvo, zaradi česar je zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene pridobitve neutemeljen, saj prehod premoženja ni bil opravljen brez pravne podlage.
Gre za golo zatrjevanje o obstoju teh terjatev, ne da bi bile te terjatve dokazane s tako stopnjo verjetnosti, da bi jih v predmetnem postopku sploh bilo mogoče upoštevati. Pritožnik ni uspel izkazati, da ima premoženje.
Ker je dolžnik zatrjeval negativno dejstvo, za katerega v fazi dovolitve izvršbe niti ni mogoče ponuditi oziroma zahtevati dokazov, je dokazno breme za nastanek in obstoj pravnega razmerja na upniku.
Osnovne predpostavke, da se določeno ravnanje opredeli kot poslovodstvo brez naročila so, da gre za tuj posel in da je gestorjev namen, da dela za drugega. Ker je tožeča stranka v konkretnem primeru izhajala iz tega, da je opravljala svoj posel, določbe o poslovodstvu brez naročila glede na tako trditveno podlago niso podane.