Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Tožnik okoliščin takšne teže ni predstavil.
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-203/23 z dne 22. 5. 2025 razveljavilo določbo 146. člena GZ-1, na kateri temelji izpodbijana odločba (enako tudi tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja), saj je ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.
Po določbi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) lahko Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Izpodbijana odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka in temelji na razveljavljeni določbi 146. člena GZ-1, je dokončna, ne pa tudi pravnomočna, saj je tožnik zoper to odločitev pravočasno vložil tožbo v upravnem sporu. Razveljavitev 146. člena GZ-1 je po 43. členu ZUstS pričela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v Uradnem listu, to je 28. 6. 2025, in ker o tožnikovi zahtevi za legalizacijo objekta daljšega obstoja še ni pravnomočno odločeno, sodišče te določbe po 44. členu ZUstS ne sme uporabiti za odločanje v predmetni zadevi.
Prvostopenjski organ in toženka sta ravnala prav, ko sta tožnikovo vlogo - zahtevo za izdajo odločbe obravnavala kot zahtevo za pridobitev informacije (mnenja) davčnega organa (v smislu 13. člen ZDavP-2). Izdano mnenje ni upravni akt (odločba), s katero bi se odločilo o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, zato je toženka pravilno zavrgla pritožbo zoper to mnenje kot nedovoljeno (drugi odstavek 240. člena ZUP), tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe pa kot vlogo, s katero tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).
Za pravilno tolmačenje dokumentacije ter za presojo same vrednosti je treba imeti specialno tenično znanje, če ga sodišče nima, se mora pri presoji utemeljenosti opreti na strokovno mnenje postavljenih izvedencev.
V obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, ki bi ga lahko tožnik izpodbijal v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.
Sklep, s katerim je zavrnjen rokovni predlog tožnika, nima verjetnih izgledov za uspeh in tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP.
Tožena stranka bi morala pravno opredeliti tožnikov zahtevek in njegove navedbe o dejstvih, na podlagi tožnikovih navedb pa razčistiti in ugotoviti, katero vrsto, obliko in obseg brezplačne pravne pomoči želi dobiti tožnik z obravnavano prošnjo. To pomeni, da bi tožena stranka po tem, ko bi povzela tožnikove trditve, morala na podlagi tako povzetih trditev ugotoviti, ali tožnik želi dodelitev redne, izredne, izjemne ali nujne brezplačne pravne pomoči, ali jo želi za celoten postopek socialnega spora ali le za tisto procesno dejanje, ki je nujno potrebno, da se tožnik izogne posledicam. Šele ko bi po taki ustrezni analizi tožnikovih trditev ugotovila želeno vrsto brezplačne pravne pomoči in zahtevan obseg pomoči, bi lahko tožena stranka primerjala obravnavano prošnjo s predhodno vloženimi prošnjami, s katerimi je prav tako tožnik želel dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu. Le dejstvo, da tožnik z obravnavano prošnjo prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu, še ne pomeni, da gre za isto upravno zadevo. Za opredelitev iste upravne zadeve morajo biti namreč izpolnjeni vsi pogoji, to je, da gre za upravno zadevo z isto stranko in z isto vsebino, kar je odvisno od zahtevka stranke.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Izvorno državo je zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz 386. člena ZFPPIPP in ne vpliva na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena.
Davčni organ je z izpodbijanim sklepom 2021 pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za delno ustavitev izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, saj tožnik ni imel pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.
Z izdajo vsakega od navedenih aktov je bilo zastaranje izterjave davka pretrgano, zato tožnikova navedba, da davčni organ ni opravil nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ne drži. Zastaranje izvršitve terjatve po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013 glede na povedano ni nastopilo.
Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka s sklepom zavrže. Tožnikova tožba ne bi izpolnjevala niti procesne predpostavke za začetek postopka, saj je tožnik v odgovoru na poziv sam navedel, da predhodnega postopka še ni začel oziroma bi ga začel le v primeru odobritve BPP.
Tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da (vsaj v omejenem obsegu) opravi omejen vsebinski preizkus zadeve, katerega pa v primeru vložitve odškodninske tožbe za nepremoženjsko škodo ne more opraviti, če tožnik tožbi ne predloži dokazov, s katerimi dokazuje nastanek take škode. Ker tožnik v zvezi z nepremoženjsko škodo ni razpolagal z listinsko dokumentacijo, niti ni navedel imen prič, ki bi jih predlagal v postopku, nima verjetnih izgledov za uspeh.
Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh.
Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 420. členom ZKP ni dopustna, ker tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh iz 24. člena ZBPP. Že iz tožbenih navedb tožnika je razvidno, da je bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega sodišča RS zavržena kot nedopustna, kar še pritrjuje pravilnosti odločitve tožene stranke.
Dolžnost prosilca je izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje mora izkazati tudi, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Tožnik takšnih tehtnih razlogov niti v tožbi niti na glavni obravnavi ni uspel izkazati.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do BPP je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina.
Glede na namen ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj prosilca, boniteta, ki je po davčni zakonodaji sicer opredeljena kot obdavčen dohodek, in ki ob enem ne povečuje mesečnih prejemkov v denarju ali naravi, ne more šteti kot (razpoložljiv) dohodek.
Tožnik je v upravnem postopku svojo (drugo) prošnjo utemeljeval z razlogi ekonomske in osebne narave. Opisane okoliščine niso razlog, ki bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
Po ustaljeni sodni praksi se postopek odločanja o pritožbi po ZNPPol ne zaključi z aktom, zoper katerega bi bil mogoč redni upravni spor po 2. členu ZUS-1. Tožnica je sicer izrecno vložila tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, vendar v tožbi zatrjuje tudi napake, ki naj bi bile storjene v postopku pred toženo stranko, zato tudi, če bi bilo njeno tožbo v tem delu mogoče razumeti kot tožbo zoper obvestilo tožene stranke št. 2600-401/2025/42 (142-06) z dne 3. 12. 2025, takšna tožba ne bi bila dopustna (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Če se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). To pomeni, da je v obravnavani zadevi, ko tožnica izrecno izpodbija posamična dejanja policistov, izvršena dne 25. 8. 2025, 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začel teči takrat, ko so bila posamična dejanja storjena in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policistov. Pritožbeni postopek po ZNPPol ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le fakultativna možnost. To pa pomeni, da rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začne teči takrat, ko je bilo posamično dejanje policistov storjeno.
Če položaj stranke v postopku evidentiranja urejene meje in parcelacije ni priznan, ne gre za upravičeno osebo za vložitev pritožbe zoper odločitev prvostopenjskega organa.
Republika Slovenija je s sprejetjem Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata izbrala strožji pristop in kot zaprt sistem kompostiranja določila le uporabo v celoti zaprtih kompostnih reaktorjev. Takšna normativna ureditev je v skladu s cilji in nameni evropske okoljevarstvene zakonodaje. Uporaba kompostnih kupov, ki so na katerikoli strani odprti oziroma prekriti le s polprepustno membrano, se po slovenski nacionalni ureditvi lahko kvalificira le kot odprti način kompostiranja.
Tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Tožnik meni, da bi se morala toženka ponovno vsebinsko opredeliti do tožnikovih očitkov o ravnanju hrvaških organov v času prvotnega postopka, ker da so ti očitki del njegove trditvene podlage. Do teh okoliščin sta se toženka in sodišče že opredelila v prejšnjem postopku. Načelo pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) obsega tudi dejansko stanje oziroma dejansko podlago sodbe, in sicer da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. V novem postopku so izključene vse navedbe, katerih cilj je drugačna presoja procesnega gradiva iz prejšnjega postopka, niso pa izključene navedbe, ki niso v zvezi s procesnim gradivom iz prvega postopka, čeprav bi jih lahko navedli že takrat.
Za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo.