Ker se tožnik na poziv ni odzval, je ostala prošnja tožnika za dodelitev BPP nepopolna, zaradi česar je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo kot nepopolno na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgla.
Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino, glede na pravno teorijo, sodno prakso Sodišča EU in Splošnega sodišča nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. Začasni okvir posamezni državi članici ne nalaga nobenih obveznosti v smislu, da bi morala zakonsko urediti in zagotoviti državno pomoč, temveč ji zgolj sporoča, katero državno pomoč bo Komisija štela za združljivo z notranjim trgom, če se bo zanjo odločila, in pod katerimi pogoji. To pa državni članici ne preprečuje, da morebitno državno pomoč uredi na drugačen način mimo pogojev, ki jih je predvidela Komisija.
Posojilo družbenikov je tožničina obveznost do družbenikov in lastno sredstvo družbenikov, ni pa tožničino lastno sredstvo. Posojilo družbenikov namreč ni nepovratno sredstvo, saj v splošnem jeziku posojilo pomeni, da ga je treba vrniti.
V skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 se posojilo, ki ga je družbenik dal družbi v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, šteje za premoženje družbe v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, v katerem družbenik proti družbi ne more uveljavljati zahtevka za vračilo posojila.
Vrednost nepremičnine ni takšna kot trdi toženka, v dokaz svojih navedb je tožnik predložil dve fotografiji in predlagal izvedbo drugih dokazov. Toženka, ki je izhajala iz zmotnega stališča, da so podatki uradnih evidenc dovolj za odločanje o prošnji za BPP in da bi moral tožnik ocenjeni vrednosti ugovarjati v postopku pred GURS - se do utemeljenosti vsega, kar je zatrjeval tožnik in predlaganih dokazov, niti ni opredelila. Dokaznih predlogov za vpogled v predložene fotografije objekta, ogled nepremičnine in imenovanje izvedenca gradbene stroke zmotno ni štela kot relevantnih, tega, zakaj ni zaslišala tožnika in njegove žene pa toženka niti ni pojasnila. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva.
Predmet tega postopka je zgolj presoja sklepa o delni ustavitvi izvršbe, zoper katerega, enako kot s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki izpodbijajo izvršilni naslov. Izvršilni naslovi so bili izdani v okviru drugih postopkov in zanje zakon predvideva posebna pravna sredstva. Predmet izvršilnega postopka pa je (le) izvršba z izvršilnim naslovom že ugotovljene in neplačane obveznosti.
Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek preplačan zaradi neupravičene odmere, to je, na podlagi napačne odločbe davčnega organa. Izrecno pa je izključeno, če je davek preplačan po sistemu samoobdavčitve.
Stranka ni upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožnik, ki določa, da plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve. Organ namreč ni udeleženec postopka.
V primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, tožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi.
Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja tožnika Hrvaški zaradi poteka roka ni več mogoča in da bo razveljavila izpodbijani sklep in obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito v Sloveniji, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist.
Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da je rok za predajo tožnice v Francijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnica nahaja v Sloveniji. Zato tožnica nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta.
Tožnik je pri tukajšnjemu sodišču vložil tožbo zoper sklep FURS, s katerim je bil spoznan za odgovornega za prekršek po drugi alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1. V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZP-1 je sodno varstvo zoper odločbo o prekršku zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti in ne tukajšnjim sodiščem, zato vložitev pritožbe zoper sklep tukajšnjega sodišča o stvarni nepristojnosti nima verjetnega izgleda za uspeh in je zato izpodbijana odločba pravilna in zakonita.
Sodišče se strinja s tožnico, da bi jo moral drugostopenjski organ, preden je izdal odločbo, seznaniti z novimi listinami, na katere se je skliceval pri odločitvi in ji dati možnost izjave. Ker tega ni storil, je bila njena pravica do izjave kršena.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa.
Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru kršitev taka, da je njena odprava v upravnem sporu mogoča, saj bi tožnica že v tožbi lahko navedla, da možnosti priklopa nima (in zakaj ne), sodišče pa ji je tudi omogočilo vpogled v listine, ki jih v drugostopenjski odločbi navaja toženka, da bi jih lahko izpodbijala oziroma predložila nasprotne dokaze. Zaradi procesnih kršitev zato odločbe ni bilo treba odpraviti. Kršitev prvostopenjskega organa je saniral drugostopenjski organ, kršitev drugostopenjskega organa pa sodišče.
Tožnik mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Ugoditev tožbi zoper odločbo, s katero je bilo tožnikovi vlogi v upravnem postopku v celoti ugodeno, bi pomenilo poslabšanje njegovega premoženjskega položaja.