ZDoh-2 člen 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-5, 6/1-6. ZPPreb-1 člen 2, 2/3, 18, 21, 21/3. ZUP člen 214.
dohodnina - rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - nerezident - stalno prebivališče - odjava stalnega prebivališča - središče osebnih in ekonomskih interesov - običajno prebivališče - obrazložitev odločbe
Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno.
Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji obstoja zakonsko določenih pogojev rezidentsva po 5. točki 6. člena ZDoh-2 potrebno pretehtati in povsem konkretno presoditi težo, ki se priznava posameznemu dejstvu glede na konkreten primer oz. v odvisnosti od konkretnih okoliščin.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov zasebne narave. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), je izpostavil težave z družino svojega dekleta, ki naj bi bile posledica njunega spolnega odnosa pred poroko. Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik morebitnega nasilja dekletove družine ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil vanjo.
Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Po presoji sodišča tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo, da se je bal, da bi bil lahko na policiji kdo povezan z dekletovo družino, saj s tem ni določno opredelil povezave med policijo in dekletovo družino ter zanjo ponudil dokaze. Posplošena in dokazno nepodprta pa je tudi tožnikova izjava v upravnem postopku, da policija v Alžiriji ne stori ničesar in da alžirska plemena vzamejo stvari v svoje roke.
Uredba o odpadnih nagrobnih svečah (2019) člen 17, 22, 23, 24. ZVO-1 člen 19, 20, 115.
odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - prevzem in skladiščenje odpadnih nagrobnih sveč - finančno jamstvo - neizvršljivost odločbe - ničnost odločbe
Neutemeljen je ugovor tožnika, da je Uredba o odpadnih nagrobnih svečah nezakonita in neustavna in da temelji na neustavnem zakonu, ki daje Uredbi preširoka pooblastila glede izbire izdelkov, za katere se uporabi PRO, in glede določitve višine finančnega jamstva, ki ga mora zagotoviti proizvajalec. Že zakonodajalec je predvidel na področju odpadkov PRO (razširjena odgovornost proizvajalca) in z ZVO-1 vladi podelil pooblastilo za podrobnejšo ureditev s podzakonskim aktom, pri tem pa ni v njeni avtonomni izbiri, saj je ZVO-1 vsebinsko opredeli pogoje in definicijo, s katero je mogoče omejiti nabor izdelkov, za katero velja PRO.
Ne drži, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni. Tožnica se pri tem očitku sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v katerem toženka navaja, da je položaj Finančne uprave Republike Slovenije (pravilno Republike Slovenije) v postopkih po ZFPPIPP sicer načeloma izenačen s položajem ostalih upnikov, da pa ZFPPIPP specifično ureja položaj obveznosti iz naslova javnih obveznih dajatev ter v nadaljevanju citira nekatere določbe Pravilnika o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo v postopkih zaradi insolventnosti. Res je, da ni jasno, zakaj je toženka navedene razloge vključila v obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar je očitno, da z njimi ne utemeljuje svoje odločitve. Ta, kot že rečeno, temelji na presoji, da začeti postopek prisilne poravnave in njegove posledice ni relevanten za presojo izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve, ne pa na presoji, da bi tožnica te obveznosti lahko poravnala tudi še po začetku postopka prisilne poravnave. Dejstvo, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, pa ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč gre za ugovor zmotne uporabe materialnega prava.
denacionalizacija - povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino - investicijska vlaganja - izvedenec - predujem za izvedenca - dokazno breme
Dokazno breme dokazovanja investicijskih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino je na strani vlagateljice (tožnice), zato tudi ona nosi stroške izvedbe dokazov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. Poleg tega iz njegovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje policijskega postopka v Republiki Hrvaški. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni zatrjeval (in izkazal) drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Gre za pomanjkljivost tožbe, zaradi katere sodišče zadeve ne more obravnavati, saj se nanaša na bistveno sestavino tožbe, ki ne sme izostati (overjen podpis tožnice na tožbi v primeru dvoma v pristnost podpisa), zato je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo kot nepopolno zavrglo.
Tožba, ki je bila od same vložitve neprimerna za obravnavo, je ostala neprimerna tudi po pozivu sodišča k popravi. Ker gre za pomanjkljivost tožbe, zaradi katere sodišče zadeve ne more obravnavati, saj se nanaša na bistveno sestavino tožbe, ki ne sme izostati (overjen podpis tožnika na tožbi v primeru dvoma v pristnost podpisa), je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo kot nepopolno zavrglo.
ZRev-2 člen 4, 4/1, 25, 25/4, 25/4-1, 32, 32/2, 81b, 110. ZUP člen 35, 37.
pooblaščeni revizor - nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - postopek za izrek opomina - izrek opomina - revidiranje računovodskih izkazov - mednarodni standardi revidiranja - pravila stroke - izločitev uradne osebe - razlogi za izločitev
Sodišče se strinja s tožnikom, da v poglavju 19 revizijske dokumentacije, izhaja, kaj naj bi bilo preverjeno, se pa strinja tudi s toženko, da zgolj navedba v dokumentu, da je določen postopek opravljen ali določeno dejstvo preverjeno, ne predstavlja zadostnega revizijskega dokaza za opravljene postopke, prav tako pa iz tega poglavja tudi ne izhaja, na kakšen način so bile preveritve opravljene in s kakšnimi revizijskimi dokazi se ugotovitve potrjujejo, zato navedbe tožnika o tem, kaj naj bi bilo preverjeno, ali da je določen postopek opravljen, tudi po presoji sodišča ne predstavlja revizijskega dokaza o dejansko opravljenih preveritvah oziroma ne zagotavlja, da je bil tak postopek dejansko opravljen. Pooblaščeni revizor mora kot podlago za revizorjevo mnenje v revizijski dokumentaciji shraniti ustrezne in zadostne revizijske dokaze.
Pri odklonitvenih razlogih po 37. členu ZUP, je relevantno vplivanje takšnega razloga na postopek, ki pa tudi po presoji sodišča ni izkazano. Ne more biti izkazan dvom v nepristranskost uradne osebe H. H. zgolj na podlagi njegove izjave, da bo sam ocenil, ali bo lahko zagotovil svojo neodvisnost pri opravljanju nadzora, kot meni tožnik. Nestrinjanje s splošnimi mnenji, načinom vodenja postopka in odločitvami uradne osebe pa tudi po presoji sodišča ne more biti izločitveni razlog.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - kazenski postopek - odvetniška tarifa
Toženka je v izpodbijanem aktu pravilno opredelila, da obiskov upravičenca v priporu dne 1. 7. 2022, dne 6. 7. 2022 in dne 17. 7. 2022, skladno z uvodnim stavkom tar. št. 39 OT, ni moč šteti za samostojne storitve, ki bi jih bilo mogoče posebej priznati in obračunati, oziroma je strošek za te storitve vključen v strošek za opravo neposredno povezanih storitev, t.j. zagovor upravičenca in sestavo vlog.
Predpogoj za zavrženje tožnikove prošnje po 67. členu ZUP je, da bi toženka jasno in določno pozvala tožnika na odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Tega v obravnavani zadevi ni storila, saj ni določno navedla, s katerimi podatki iz drugega odstavka 32. člena ZBPP mora tožnik dopolniti svojo prošnjo.
ZDoh-2 člen 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - dohodki iz zaposlitve - zaposlitev pri tujem delodajalcu - davčna osnova - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo in z dela
Po presoji Vrhovnega sodišče je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 takšen davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma "običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je, kot je presodilo Vrhovno sodišče, v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
ZPP člen 77, 78, 78/1, 80, 81. ZUS-1 člen 22, 22/1.
procesna sposobnost - delno odvzeta poslovna sposobnost - pravdno nesposobna oseba - skrbništvo - procesna dejanja - izjava volje - naknadna odobritev procesnih dejanj - neodobritev tožbe
Tožnik je pravdno nesposobna oseba, ki sama ne more veljavno opravljati dejanj v sodnih postopkih, tožnikov skrbnik pa njegove vloge ni odobril. Kot izhaja iz že povedanega, oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost za nastopanje v sodnih postopkih, oziroma ki je v zvezi s tem postavljena pod skrbništvo, ne sme sama opravljati dejanj v sodnih postopkih. Izjava volje, ki jo poda takšna oseba sama, ne more imeti pravnih posledic v sodnih postopkih. Pravdno nesposobna oseba torej ne more sama veljavno vložiti tožbe. Tudi poimenovanje vloge, ki jo vloži pravdno nesposobna oseba sama, kot tožbe, ne more imeti za posledico, da bi bilo takšno vlogo treba nadalje procesno obravnavati kot tožbo (tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 273/2015, I Up 274/2015, I Up 287/2015, I Up 298/2015 in X Ips 193/2017). Smiselno enako velja tudi glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks.
carinski postopek - poštne storitve - stroški - pooblastilo
Storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. Tožnica kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila, ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk. Zanje ni podlage niti v ZPSto-2 niti v predpisih EU, na katere se v tožbi sklicuje tožnica.
ZUS-1 člen 39, 39/3, 41. ZPP člen 185, 185/1, 185/3. ZDavP-2 člen 92, 93, 93/1, 97.
dohodnina - vrednost poslovnega deleža - razveljavitev pogodbe - sprememba tožbe - tožba zaradi molka organa - izpodbojna tožba
Tožnica je tožbo vložila zaradi molka organa, tekom upravne spora pa je sporočila, da je toženka odločbo izdala in tožnica je tožbo razširila na navedeno odločbo toženke, tožbo pa je spremenila tako, da je namesto izdaje navedene odločbe zahtevala, naj se navedena odločba odpravi. Sodišče je glede na tretji odstavek 39. člena ZUS-1 tako postopek nadaljevalo in je spremembo tožbe dopustilo.
Davčni organ je ugotovil sklenitev Sporazuma o razveljavitvi notarskega zapisa Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi, iz katerega je razvidno, da je namen pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali pri njegovem sklepanju, v celoti sporazumno razveljaviti sklenjen notarski zapis Pogodbe o odplačnem (prvem) prenosu poslovnega deleža v družbi. Sodišče se strinja z razlogi upravnih organov, da sporazum na veljavnost (prve) prodajne pogodbe ne učinkuje ex tunc, na način, da bi povratno razveljavljal učinke, ki so nastali na temelju te prodajne pogodbe, torej tako, kot da ti učinki sploh ne bi nastali. Učinke, kot jih želi doseči tožnica, povzroči le razglasitev pogodbe za nično, saj le ničnost učinkuje ab initio, torej ex tunc. To, kar stranki razumeta kot "razveljavitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža", ima vse značilnosti novega pravnega posla, nove prodajne pogodbe, ki pa je povzročil sebi lastne in nove pravne učinke, ki veljajo ex nunc, torej od trenutka sklenitve sporazuma, nikakor pa ni povzročil, da prodajne pogodbe sploh ne bi bilo.
podaritev kapitala - zakonec - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - rok za vložitev vloge - prepozna vloga - zavrženje vloge - prekluzivni rok
Iz ureditve v materialni zakonodaji izhaja, da ob podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride zgolj pod pogojem, da zavezanec opcijo odloga ugotavljanja davčne obveznosti izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organu po pravilih davčnega postopka, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Četudi je rok za priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti določen v zakonu, ki ureja davčni postopek (331. člen ZDavP-2), pa glede na tretji odstavek 100. člena ZDoh-2 predstavlja materialnopravni rok, ki časovno omejuje zavezančevo zakonsko pravico do izbire opcije odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Glede na navedeno je zakonski rok iz 331. člena ZDavP-2 materialonopraven prekluzivni rok.
ZUS-1 člen 4, 25, 25/1, 66. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 3, 3/3, 3/3-1, 8, 8/1.
varstvo ustavnih pravic - kršitev človekovih pravic - sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - izobraževanje - šolanje - šola - pravočasnost tožbe - zavrženje dela tožbe - stroški postopka
Dejstvo, da so se mladoletni tožniki namesto v šoli izobraževali na daljavo, je bila neposredna posledica odločitve njihovih zakonitih zastopnikov in njihove proste izbire, da ne podajo soglasja za samotestiranje, čeprav je ta ukrep temeljil na 39. členu ZNB, in je bil tudi po presoji Ustavnega sodišča RS primeren ter nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja, in sicer za preprečitev ali omejitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 in s tem zagotovitev varovanje zdravja ter življenja ljudi.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča
Po veljavnih predpisih (ko ne gre za primere oprostitev na podlagi samega zakona) je o oprostitvi plačila nadomestila mogoče odločiti le z upravno odločbo, izdano s strani pristojnega občinskega upravnega organa v upravnem postopku, ki se uvede na zahtevo zavezanca. Zato se tožnik v postopku odmere nadomestila ne more uspešno sklicevati na pogodbeno zavezo občine, s katero se je župan v imenu občine zavezal, da občina od tožnika, dokler bo ta lastnik zemljišč, ki so bile predmet menjave, ne bo zahtevala nadomestila.
Tožeča stranka je dolgovani znesek, ki izhaja iz izvršilnega naslova, poravnala po izdaji sklepov o izvršbi. V tem primeru davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke v skladu s 1. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 ustavi izvršbo. Ni pa ta okoliščina razlog za odpravo izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi. V upravnem sporu presoja sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijanih aktov, v konkretnem primeru sklepov o davčni izvršbi, v času njihove izdaje.
Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.