ZASP člen 40, 130, 159, 159/4. OZ člen 12, 13, 347.
sorodne pravice – pravice proizvajalcev fonogramov – pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma – dolžnost uporabnikov do obveščanja – rok za poročanje – zastaranje – občasne terjatve
V primeru, da je dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska, gre za občasne terjatve, ki v skladu s 1. odstavkom 347. člena OZ zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Glede na to, da ZASP glede tega nima posebnih določb, je namreč potrebno upoštevati določbo splošnega predpisa, to je OZ.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 53, 53/2.
nagrada izvedenca – izplačilo nagrade in stroškov
Ker sodni izvedenec še ni v celoti opravil naloženega dela, do povračila stroškov in nagrade še ni upravičen. Sodišče prve stopnje mu je preuranjeno odmerilo stroške in nagrado.
Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožnica v obravnavani zadevi zoper toženko uveljavlja plačilo denarnega zneska, za identifikacijo denarnega zahtevka pa je poleg tožbenega predloga potrebna tudi dejanska podlaga tožbe. Enostavno povedano to pomeni, da mora tožeča stranka opisati življenjski dogodek, na podlagi katerega zaključuje, da je od nasprotne stranke upravičena terjati zahtevani znesek. Navesti mora toliko in takšna dejstva, da slednja omogočajo identifikacijo tožbenega zahtevka. To izhaja iz prvega odstavka 180. člena ZPP (vsebina tožbe), na citirano zakonsko določbo pa je bila tožnica opozorjena s sklepom z dne 19. 9. 2014.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - alternativno, samostojno določena izbrisna razloga iz 427/1-1 in 427/1-2 člena ZFPIPP - pritožbena graja, da ima pravna oseba neporavnane obveznosti
Izbrisna razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP sta samostojna, med seboj neodvisna, določena alternativno. Zakonodajalec je v citiranih točkah predpisal elemente dejanskega stanu izbrisnega razloga, v točkah 1 in 2 drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP pa tudi dejanski stan obeh domnev, pri čemer mora vlagatelj ugovora (pravna oseba, nad katero se je začel postopek izbrisa, njen družbenik ali upnik) v skladu s 435. členom ZFPPIPP izkazati z dejstvi in dokazi, da izbrisni razlog (ne katerikoli, ampak tisti, zaradi katerega se je postopek izbrisa začel) ne obstoji. Tega pa upnik ni storil. V ugovoru, enako pa tudi v pritožbi, je zatrjeval le, da ima subjekt vpisa v razmerju do njega neporavnane obveznosti in za svoje trditve predložil dokaze, vendar pa dejanskega stanu domneve iz 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP ni izpodbijal.
popravek objavljenega obvestila – objava popravka – prizadet interes – formalni pogoji za objavo popravka – odklonilni pogoji za objavo – nesorazmernost dolžine popravka – vsebinska presoja obvestila in popravka
Sodna praksa se je glede pravnega standarda (ne)sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom že večkrat opredelila. Za presojo ni odločilnega pomena količinska primerjava besedil in preštevanje vrstic, besed, znakov itd., ampak mora biti v vsakem konkretnem primeru narejena tudi vsebinska presoja obvestila in popravka. V konkretni zadevi pa ne le vsebinska, ampak tudi količinska primerjava ne pokaže takšnega nesorazmerja v dolžini obeh tekstov, ki bi bil lahko razlog za zavrnitev objave popravka
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0080995
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 101, 101/2. ZFPPIPP člen 212, 212/1.
absolutna bistvena kršitev določb postopka – ne bis in idem – res iudicata – pogojna terjatev – zapadlost – tek zakonskih zamudnih obresti – ugovor sočasne izpolnitve – učinek potrjene prisilne poravnave na višino terjatve
Glede na to, da je vtoževana terjatev nastala do začetka postopka prisilne poravnave, bi moralo sodišče prve stopnje le-to, skladno s pogoji potrjene prisilne poravnave, zmanjšati za 50 %, to je na znesek 767,35 EUR.
izterjava preživnine - polnoletnost preživljanca - obstoj izvršilnega naslova
Dolžnik je domnevo o obstoju terjatve - izvršilnega naslova po polnoletnosti upnice, obrazloženo izpodbil z navedbami, da se upnica ne šola redno in da upnica na CSD kljub pozivu ni predložila potrdila o vpisu. Šolanje terja trditveno in seveda dokazno podlago, ki jo mora v primeru ugovora navesti in izpolniti preživninski upravičenec (tretji odstavek 58. člena ZIZ).
Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Spremembe v zdravstvenem stanju tožnice je z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije možno odpraviti, saj zdravljenje še ni končano, zato pri tožnici ni podana invalidnost.
ZDDO člen 34, 39, 39/2, 42. ZObr člen 97g, 97g/2. ZDR-1 .len 197. ZJU člen 203. ZUJF člen 187, 187/1.
letni dopust - delavci v državnih organih - javni uslužbenec - obrambno področje - starost
Glede vprašanj v zvezi z odmero letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1. Zaradi tega določb 2. odstavka 97.g člena ZObr o tem, da se zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko dopust poveča do 5 dni, ni mogoče razlagati tako, da se izraz starost enači z opredelitvijo starejšega delavca po ZDR-1. Ker 2. odstavek 97.g člena ZObr ni opredelil starosti, od katere je delavec upravičen do dodatnih dni letnega dopusta, tudi za delavce na obrambnem področju velja določba 2. odstavka 39. člena ZDDO in so ti delavci upravičeni do dodatnih dni letnega dopusta že po dopolnjenem 50 letu starosti. Zato določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let starosti, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO. Tako je tožnik upravičen do dodatnih dni dopusta iz tega naslova.
Ob določitvi letnega dopusta, do katerega je upravičen tožnik, pa je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odstavka 187. člena ZUJF, ki omejuje število dni letnega dopusta. Od 1. 1. 2013 pripada javnemu uslužbencu iz naslova delovne dobe, zahtevnosti dela, starosti javnega uslužbenca, socialnih in zdravstvenih razmer ter drugih kriterijev največ 35 dni letnega dopusta. Če bi tožniku upoštevali vseh 5 dni letnega dopusta, ki mu glede na njegovo starost (več kot 50 let) pripadajo, bi ob upoštevanju meril, kot izhajajo iz sklepa, imel 36 dni letnega dopusta. Glede na omejitev po ZUJF pa ima tako pravico koristiti le 35 dni letnega dopusta za leto 2014.
Tožnik na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjeval pogoja 40 let pokojninske dobe iz 1. točke 36. člena ZPIZ-1. Po tej določbi ZPIZ-1 so zavarovanci ne glede na dopolnjeno starost pravico do starostne pokojnine lahko pridobili le, če so dopolnili 40 let pokojninske dobe. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 91, 91/2, 106, 106/2.
invalidnost - invalid III. kategorije - kontrolni pregled - nadomestilo
Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do ustreznega nadomestila pod pogojem, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Gre za zakonsko določbo, s katero je pridobitev ustreznega nadomestila pogojena s prijavo pri Zavodu za zaposlovanje. To pa ne pomeni avtomatično, da se je tudi tožnik, ki je sedaj ponovno zaposlen, dolžan prijaviti pri zavodu. To velja samo v primeru, če tožnik še vedno ni obvezno zavarovan. V primeru, da je tožnik, tako kot zatrjuje, ponovno zaposlen, mu je skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve dolžan zagotoviti delodajalec. Gre za obveznost, določeno v zakonu in posebna odločitev, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti drugo delo v skladu z omejitvami, za kar se zavzema pritožba, ni potrebna.
Izhajajoč iz postavljenih tožbenih zahtevkov v predmetnem sporu in položaja stranskega intervenienta, ki mu ga daje ZBan-1 in Zakon o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS-1), pritožba utemeljeno izpostavlja, da ima B.S. pravni interes, da v sporu zmaga toženka. Kot centralna banka Republike Slovenije (1.
člen ZBS-1), ki opravlja nadzor nad bankami (217. člen ZBan-2), je po prepričanju sodišča druge stopnje nedvomno zainteresirana, da se v predmetnem sporu izkaže, da so bile ob vpisu sprememb v sodni register pri subjektu vpisa (toženki), ki so posledica izrednih ukrepov za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, izpolnjene vse procesne in materialno pravne predpostavke za vpis. Pri tem velja tudi izpostaviti, da je vpise sprememb pri toženki na podlagi 262a. člena ZBan-1 predlagal stranski intervenient, zato mu je po prepričanju sodišče druge stopnje potrebno omogočiti, da v predmetnem sporu nadomesti morebitno toženkino pasivnost. Strinjati se je namreč s pritožbenimi izvajanji, da v nasprotnem primeru, torej v kolikor bosta tožnika s tožbo uspela, bo ugotovitev ničnosti vpisa povečanja osnovnega kapitala pri toženki razveljavila vpis učinkov izrednega ukrepa za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, ki ga je na podlagi določb poglavja 7.7. ZBan-1 izrekla in izvršila Banka Slovenije. Takšna odločitev bi pa po mnenju sodišča druge stopnje nedvomno vplivala na njen javnopravni položaj in naloge, ki so opredeljene v ZBan-1 in ZBS-1.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 35, 35/2, 35/3. ZPIZ-1 člen 34, 34/8, 390.
invalidska pokojnina - pokojninska doba - slovenska pokojninska doba - tujec - seštevanje dob - tretja država
Z dnevom veljavnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju se srbska pokojninska doba ne upošteva več za odmero slovenske pokojnine. V skladu z 20. členom Sporazuma se upošteva pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve v kolikor se ne nanaša na isto obdobje, saj se lahko zavarovalne dobe seštevajo, kar je bil tudi temeljni namen in eden izmed ciljev za sklenitev samega sporazuma. Sporna doba bi se tožniku upoštevala v Sloveniji, če ne bi dopolnil dovolj slovenske pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. V tem primeru bi imel pravico do sorazmernega dela pokojnine, kar pomeni, da se srbska pokojninska doba ne bi upoštevala pri odmeri, upoštevala pa bi se za samo izpolnitev pogojev za pridobitev pravic do dajatev.
Tožnik je v Sloveniji dopolnil 26 let, 6 mesecev in 3 dni skupne pokojninske dobe, od katere je bil zavarovan za ožji obseg v večjem delu (13 let, 5 mesecev in 21 dni, 13 let in 12 dni pa za širši obseg pravic), kar pomeni, da je bil pretežno zavarovan za ožji obseg pravic ter tako po določbi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove. To pravico pridobi zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za širši obseg pravic.
Čeprav je toženec s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z drugo družbo kršil določilo pogodbe o zaposlitvi (ki vsebuje dogovor o konkurenčni klavzuli in med drugim določa, da delavec še 6 mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne sme skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali avtorskem delu v drugi družbi, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki bi po svoji vsebini pomenila konkurenčno dejavnost delodajalca), iz pogodbe o zaposlitvi nedvoumno izhaja, da je bilo med strankama za ta primer dogovorjeno plačilo pavšalne odškodnine in ne pogodbene kazni, kot to zatrjuje tožeča stranka.
Trditvena podlaga tožeče stranke glede obstoja škode je pomanjkljiva, saj so njene navedbe, da se je druga družba s prihodom toženca bolje „pozicionirala“ na madžarskem trgu ter po dinamiki dosega boljše rezultate, presplošne. Ker tožeča stranka obstoja škode ni konkretizirano zatrjevala, posledično pa tudi ne dokazala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska zavrnilo kot neutemeljen.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 39, 41, 41/1, 41/4, 45, 45/3, 48, 48/1, 49, 49/1, 49/1-1, 51.
stroški in nagrada cenilca - umik predloga za izvršbo
Cenilec je upravičen do povrnitve stroškov in do nagrade glede na (že) opravljene storitve, tudi če mu iz razlogov, ki niso v njegovi sferi (konkretno zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo) ni bilo treba (oz. ni bilo omogočeno) dokončati njegovega dela.
obstoj delovnega razmerja - obseg dela - javni zavod
Zgolj iz razloga, ker je bil tožnikov delovni čas pri toženi stranki krajši od polnega delovnega časa, ki so ga imeli drugi zaposleni novinarji, še ni mogoče zaključiti, da njegovo pogodbeno razmerje ni vsebovalo elementov delovnega razmerja. Tožnik bi nenazadnje lahko imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, zato primerjava obsega tožnikovega dela z ostalimi zaposlenimi novinarji ni relevantna.
Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da zaradi narave dela in dejstva, da je tožena stranka javni zavod posebnega nacionalnega pomena, dela ni mogoče opravljati drugače kot v prostorih tožene stranke in v skladu z navodili urednikov oddaje. Navedeno sicer drži, vendar to tožene stranke še ne opravičuje, da z osebo, ki zanjo opravlja določeno delo, njuno razmerje pa ima elemente delovnega razmerja, ne sklene pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da ima pogodbeno razmerje elemente delovnega razmerja, se mora skleniti pogodba o zaposlitvi. To velja tudi za toženo stranko, čeprav je javni zavod posebnega nacionalnega pomena.
Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka morajo biti hkrati podani vsi pogoji: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023305
KZ-1 člen 70, 70a, 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 492.
varnostni ukrep – obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu – protipravno ravnanje – neprištevnost – predpisana kazen
Zakonski pogoj za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B, da se lahko izreče le za tista protipravna dejanja, za katere je predpisana kazen najmanj enega leta zapora, je potrebno razlagati tako, da je ta ukrep mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen enega ali več let zapora. Ni pravilna razlaga, da je navedeni varnostni ukrep mogoče izreči le za tista kazniva dejanja, za katera je predpisan zakonski minimum kazni enega leta zapora.
Namen zakonodajalca je bil, da storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v bistveno zmanjšani prištevnosti, pa obstaja nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v fozenzičnem psihiatrične oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, takšno dejanje prepreči z izrekom varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B.