začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - brezposelna oseba - nadomestilo plače - interventni ukrepi
ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012 je v 90. členu črtal 4. odstavek 9. člena ZUTD, ki je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je bil na dan 9. 1. 2014, ko je bil vložen nov predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, obvezno zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker je tedaj že veljal ZUJF, ni bilo več pravne podlage za priznanje pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo.
Pri oblikovanju dokazne oceni ni nujno, da bi sodišče lahko posamezni priči sledilo zgolj v celoti ali pa ji ne bi sledilo. Možno je tudi, da sodišče sledi zgolj delu izpovedbe, kar je odvisno od izvedbe preostalih dokazov in je rezultat tistega dela sodnikovega miselnega procesa (kar mora sodnik potem ustrezno prenesti v obrazložitev svoje odločbe), ki ga 8. člen ZPP ubesedi kot skrbno in vestno presojo vseh dokazov skupaj.
Dokaz z vpogledom v fotografijo je samostojen dokazni predlog, zato ga sodišče na naroku, ki ni prvi, ne more dopustiti z izgovorom, da gre za del izvedbe pravočasno predlaganega dokaza z zaslišanjem stranke.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006188
KZ-1 člen 46, 46/1, 158, 160.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - resničnost žaljivih dejstev kot izključitveni razlog - kaznivo dejanje razžalitve - subjektivna žaljivost za prizadeto osebo - kazen zapora
Po ustaljeni sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 115/2008 z dne 8.1.2009) je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Kadar pa je ta zatrjevana le posplošeno, ne da bi bila trditev o osebnostnih motnjah podkrepljena s konkretnimi dejstvi potem dokaz resničnosti niti ni smiseln.
ZDR člen 43, 43/1, 184. OZ člen 131, 171, 171/1. ZVZD člen 5, 9. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih člen 6, 6/1, 15, 15/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje o odločilnih dejstvih - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - soprispevek oškodovanca
Tožniku je bila naloga zasutja cevovoda odrejena, pri čemer je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke kritičnega dne preveril, ali bo tožnik sploh lahko delal. V kolikor je tožena stranka ugotovila, da gre za mokro delovišče, pa ni prepovedala dela, je ravnala protipravno, saj delavcem ni zagotavljala varnega dela na terenu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD. Prvotožena stranka je namreč odredila oziroma dopuščala delo na neravnem terenu, na katerem je zaradi visoke mokre trave, po kateri je hodil tožnik, obstajala možnost zdrsa in poškodbe. Da bi se lahko tožena stranka razbremenila odškodninske odgovornosti, bi morala tožniku dati jasno navodilo, da dela v teh pogojih ne sme opravljati, saj ni mogoče od delavca pričakovati, da se bo sam odločal o tem, kdaj bo delal, glede na to, da mu je bila delovna naloga odrejena in jo je bil dolžan izvršiti. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sam oziroma samovoljno pričel z delom, čeprav tega ni bil dolžan storiti.
Prvotožena stranka ni določila poti, po kateri bi moral tožnik dostopati do izkopanega jarka, zato ni mogoče šteti, da je tožnik hodil po nepravilni oziroma nedovoljeni poti in s tem izključno prispeval k nastanku delovne nezgode.
ZIZ člen 226, 226/1, 226/2, 226/3. ZPP člen 411, 411/1, 411/3.
spori iz razmerij med starši in otroki - začasna odredba - denarna kazen - izvršba - izterjava denarne kazni
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se dolžnik ni ravnal po začasni odredbi, saj otroka, s katerim je imel stik, ni pripeljal na dom matere, zato je tudi kršil začasno odredbo, zaradi kršitve pa so nastopili pogoji iz 2. točke sklepa z dne 8. 10. 2014.
Tožnik (invalid III. kategorije) zaradi psihične bolezni ni več zmožen za delo, na katerega je razporejen. Še vedno pa je v polnem delovnem času zmožen za drugo psihično lahko in nezahtevno delo z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik sposoben za delo brez kakršnihkoli omejitev, ni utemeljen.
dodatek za pomoč in postrežbo - višina - obseg pravice - spremembe
Pri višini pravice do dodatka za pomoč in postrežbo sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo sklepa Sveta Zavoda ter Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS oziroma Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določene v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstev, iz katerega izhaja, da znaša višina dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje upravičence od 1. 7. 2012 dalje 414,50 EUR.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi glede datuma nastanka potrebe po spremenjenem dodatku za pomoč in postrežbo je podana v določbi petega odstavka 169. člena ZPIZ-1, po kateri spremembe, ki vplivajo na višino oziroma obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, vendar se novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj.
ZMEPIZ člen 23, 23/1, 43, 46, 46/1, 50 ZPIZ-1 člen 7, 7/3, 13, 178.
načelo formalne legalitete - vpis delovne dobe v delovno knjižico - vpis v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ
Upnik ima pravico, da uveljavi in tudi prisilno izterja priznanje statusa zavarovanca, za čas, ko ni bil obvezno zavarovan na nobeni pravni podlagi, če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je v tem času pravna podlaga obstajala, prijave v zavarovanje pa ni bilo. Prav to (vpis delovne dobe v delovno knjižico, ki ga je s spremembo delovnopravne zakonodaje nadomestil vpis v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu) je bilo dolžniku za upnika s pravnomočno sodbo tudi naloženo.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZPP člen 343, 343/4.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - razlog za sklenitev - začasno povečan obseg dela - nedovoljena pritožba
Tožena stranka je po pravnomočni sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati spornega dne, tožnico prijavila za nazaj v obvezna zavarovanja ter jo reintegrirala. Nato je tožnici odpovedala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je postala dokončna in pravnomočna. Sodišče prve stopnje je glede na postavljen zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka dolžna reintegrirati od spornega dne dalje, s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja in s pozivom nazaj na delo, pravilno zaključilo, da je tožena stranka zahtevek tožnice tekom sodnega postopka že realizirala in zavrnilo tožbeni zahtevek. Zato pritožba tožene stranke zoper zavrnilno sodbo ni dovoljena. Pritožba je nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V pristojnosti sodišča prve stopnje je, da ugotavlja, ali se je obseg dela tožnika zaradi poslovnih odločitev delodajalca (menjava sistema ogrevanja in ohlajanja, obratovanje strojnih inštalacij in sistema odpadnih voda) res zmanjšal v takšnem obsegu, da tožnikovo delo ni več potrebno. Tožena stranka namreč v odpovedi pogodbe o zaposlitvi te poslovne odločitve izrecno navaja kot razlog za zmanjšanje obsega tožnikovega dela. Tožnik je pri toženi stranki opravljal širok spekter nalog, predvsem elektroinštalacijska dela, dela povezana z vzdrževanjem ogrevanja in ohlajanja pa so predstavljala le majhen delež celotnega njegovega dela. Zato tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala.
ZDR člen 42, 126. ZMinP člen 9, 9/3. ZSDU člen 69, 72. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - minimalna plača - zbor delavcev - seznanitev inšpektorja za delo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka je delodajalec s šestimi zaposlenimi. Ukvarja se s prevozništvom, zato je nemogoče izvesti zbor delavcev tako, da bi bili prisotni vsi delavci. Zato ni napačno ravnanje tožene stranke, ki je enega izmed delavcev pooblastila, da je ostale seznanil s predlogom sporazuma, pridobil za sklenitev njihovo soglasje in v njihovem imenu podpisal Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Ker tožnik ni dokazal, da zbor delavcev ni bil izveden tako, kot je zatrjevala tožena stranka, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožena stranka izvedla zbor delavcev in spornega dne z delavci sklenila Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Nato pa bi moralo presoditi, ali je tožena stranka izpolnila pogoje iz 3. odstavka 9. člena ZMinP (seznanitev inšpektorata za delo).
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi za plačilo sredinske mize za tovorno vozilo, se ne da razbrati, na kakšen način je sodišče prve stopnje sprejelo takšno odločitev. Sodišče prve stopnje le predvideva, da je tožeča stranka upoštevala dogovor med njo in toženo stranko o tem, da se znesek kupnine za to mizo obračuna pri izplačilu dnevnic za mesec februar tožencu. Razlogov za predvidevanje, da je toženec kupnino na takšen način plačal, ni navedlo, prav tako ne razlogov za odločitev, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, se je ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZObr je v 2. odstavku 97.g člena določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, kar pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da je ZObr v odnosu do ZDDO specialen predpis in obenem tudi kasnejši predpis pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, ni v nasprotju z zakonom, saj je v skladu z ZObr, ki ga je glede tega vprašanja potrebno uporabiti.
Glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1.
Določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO.
nadure - delo preko polnega časa - plača - plačilo za delo
Tožena stranka ima prav, da je delavec upravičen do plačila dodatka za nadurno delo samo v primeru, da mu takšno delo delodajalec odredi. V konkretni zadevi je bilo tožniku nadurno delo odrejeno (tožnik je opravljal prevoze v tujini po navodilu tožene stranke, ki mu je odrejala destinacije njegovih poti in časovni okvir, v katerem morajo biti te poti opravljene). Dejstvo, da tožniku niso bile nadure odrejene pisno oz. izrecno ustno, ne more iti na njegovo škodo.
V primeru, kadar je delavcu odrejeno opravljanje nadurnega dela, ki presega zakonske omejitve, je delavec upravičen do izplačila vseh nadur, saj za prekoračitev dovoljene kvote nadur ni odgovoren in ga zato ne morejo zadeti škodljive posledice.
Izjava z dne 7. 11. 1988 ni ustrezen pravni naslov za dokaz dobrovernosti tožnikov, ki jo zahteva prvi odstavek 217. člena SPZ za priposestvovanje. Vsebina izjave je jasna in iz nje izhaja, da M. S. dovoljuje tožnikoma gradnjo poti po svojem travniku in s tem jima posledično dovoljuje pot preko svojega zemljišča. Takšno dovoljenje lastnika predstavlja prekarij, ki pa ne dokazuje dobre vere tožnikov, ki je potrebna za priposestvovanje.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 21/1, 44, 44/1. ZFPPIPP člen 74, 74/2.
izvršilni naslov - pogodbe o prevzemu dolga - predpostavke
Ker pa ta terjatev v izvršilnem naslovu ni denarna, ampak zgolj nedenarna, in le z neposredno izvršljivostjo tako določene obveznosti je v izvršilnem naslovu soglašal dolžnik, medtem ko upniki v izvršilnem predlogu terjajo izpolnitev v denarju, je edini pravilen prvostopenjski zaključek, da obveznost, katere prisilno izvršbo zahtevajo upniki v predlogu za izvršbo ne izhaja iz izvršilnega naslova.
ugovor zoper sklep o izvršbi- utemeljenost ugovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na potrdilu v rubriki namen navedeno ime dolžnice in ob tem pravilno zaključilo, da je dolžnica s to listino dokazala svoje trditve, da je znesek plačala na račun dolga do upnika po sodbi P 72/2010.
ZIZ člen 180, 180/1, 180/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
ustavitev nepremičninske izvršbe - predlog zastavnega upnika za ustavitev izvršbe - pravočasnost predloga za ustavitev izvršbe - prekluzivni rok - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Osemdnevni rok za podajo predloga za ustavitev izvršbe, ki začne teči od vročitve odredbe o prodaji, je prekluzivne narave, procesnega dejanja po njegovem poteku ni več mogoče opraviti, v konkretnem primeru torej predloga za ustavitev izvršbe ne (uspešno) podati, saj bi ga v primeru, da bi bil tak predlog podan po poteku roka iz drugega odstavka 180. člena ZIZ, moralo sodišče prve stopnje zavreči.
zavrženje tožbe - pravna oseba - stečaj - prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti - pravdni stroški
Tožnik bi moral stroške postopka, ki so mu bili dosojeni z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa (nagrada za postopek in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) prijaviti v stečajnem postopku. Glede na določbo 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP je za obveznost prijave terjatve stroškov sodnega postopka, ki se je pričel pred začetkom stečajnega postopka, odločilno, kdaj so ti stroški nastali. Z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa priznani stroški so nastali že ob vložitvi tožbe, zato jih je bil tožnik dolžan prijaviti v stečajnem postopku.
Ker tožnik spornih stroškov postopka ni prijavil v stečajnem postopku, velja neizpodbitna domneva iz šestega odstavka 60. člena ZFPPIPP, da upnik v postopku zaradi insolventnosti teh stroškov ne uveljavlja. Bistveno je, da so ti stroški nastali pred začetkom postopka insolventnosti, zato njihova kasnejša odmera po sodišču ne vpliva na njihov nastanek. Glede na to, da tožnik terjatve iz naslova stroškov postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ni prijavil v roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku, je nastopila posledica iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP. Tožnikova terjatev iz naslova stroškov postopka je v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, zato bi ta del tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo zavrniti.