začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - administrativni stalež - zavrženje tožbe
Določba zadnjega stavka 244. člena POZZ, ki se glasi: „če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej“, pride v poštev v tistih primerih, ko osebni zdravnik zaradi nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katerega je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, ugotovi začasno zadržanost od dela, imenovani zdravnik pa se s tako ugotovitvijo ne strinja. V takem primeru gre za izjemo, ko je za odločanje o začasni zadržanosti od dela pristojen imenovani zdravnik, to pa lahko ugotavlja tudi osebni zdravnik, ki pa mora zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Imenovani zdravnik lahko potrdi ugotovitev osebnega zdravnika, če pa ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej. V danem primeru osebni zdravnik ni odločil in tudi ni bil pristojen za odločanje o začasni zadržanosti tožnice od dela zaradi iste bolezni oziroma zdravstvenega stanja po spornem datumu niti ni tožnice napotil isti dan na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Zaradi (formalnih) napak osebnega zdravnika zavarovanec ne more pridobiti pravic, za katere ni dejanske podlage.
Tožnica se zoper odločbi, s katerima je bilo odločeno, da je od določenega dne dalje dalje zmožna za delo, ni pritožila, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči.
ZDR člen 42, 126. ZMinP člen 9, 9/3. ZSDU člen 69, 72. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - minimalna plača - zbor delavcev - seznanitev inšpektorja za delo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka je delodajalec s šestimi zaposlenimi. Ukvarja se s prevozništvom, zato je nemogoče izvesti zbor delavcev tako, da bi bili prisotni vsi delavci. Zato ni napačno ravnanje tožene stranke, ki je enega izmed delavcev pooblastila, da je ostale seznanil s predlogom sporazuma, pridobil za sklenitev njihovo soglasje in v njihovem imenu podpisal Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Ker tožnik ni dokazal, da zbor delavcev ni bil izveden tako, kot je zatrjevala tožena stranka, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožena stranka izvedla zbor delavcev in spornega dne z delavci sklenila Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Nato pa bi moralo presoditi, ali je tožena stranka izpolnila pogoje iz 3. odstavka 9. člena ZMinP (seznanitev inšpektorata za delo).
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi za plačilo sredinske mize za tovorno vozilo, se ne da razbrati, na kakšen način je sodišče prve stopnje sprejelo takšno odločitev. Sodišče prve stopnje le predvideva, da je tožeča stranka upoštevala dogovor med njo in toženo stranko o tem, da se znesek kupnine za to mizo obračuna pri izplačilu dnevnic za mesec februar tožencu. Razlogov za predvidevanje, da je toženec kupnino na takšen način plačal, ni navedlo, prav tako ne razlogov za odločitev, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, se je ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZObr je v 2. odstavku 97.g člena določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, kar pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da je ZObr v odnosu do ZDDO specialen predpis in obenem tudi kasnejši predpis pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, ni v nasprotju z zakonom, saj je v skladu z ZObr, ki ga je glede tega vprašanja potrebno uporabiti.
Glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1.
Določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO.
V 4. odstavku 122. člena ZFPPIPP je določena neizpodbojna domneva, da se je stranka ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke ali z drugim pravnim dejanjem iz 1. odstavka tega člena najkasneje s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja.
Petnajstdnevni rok po 1. odstavku 127. člena ZFPPIPP teče za osebe, ki se seznanijo z vsebino sodne odločbe po 4. odstavku 122. člena ZFPPIPP, od objave sklepa.
NEPRAVDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ODZ
VSL0076284
SPZ člen 69, 70. OZ člen 1003 – 1011, 1060. ODZ paragraf 1175 – 1216.
agrarna skupnost - družbena pogodba - societas - delitev nepremičnin
Agrarna skupnost je v civilnopravnem smislu družbena pogodba (societas), zato je treba za odločitev o razdelitvi nepremičnin, ki so v solasti članov agrarne skupnosti, uporabiti določbe družbene pogodbe, subsidiarno pa OZ oziroma ODZ (odvisno od tega, kdaj je bila družbena pogodba sprejeta). Pred odločitvijo o delitvi pa mora sodišče ugotoviti, ali in v kakšni obliki lahko sploh pride do delitve nepremičnin v primeru izstopa/izključitve le enega od članov agrarne skupnosti, kar je med drugim povezano tudi z nadaljnjim obstojem veljavnostjo družbene pogodbe v primeru odstopa/izključitve enega družbenika.
Tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in nima preostale delovne zmožnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljen.
dodatek za pomoč in postrežbo - višina - obseg pravice - spremembe
Pri višini pravice do dodatka za pomoč in postrežbo sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo sklepa Sveta Zavoda ter Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS oziroma Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določene v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstev, iz katerega izhaja, da znaša višina dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje upravičence od 1. 7. 2012 dalje 414,50 EUR.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi glede datuma nastanka potrebe po spremenjenem dodatku za pomoč in postrežbo je podana v določbi petega odstavka 169. člena ZPIZ-1, po kateri spremembe, ki vplivajo na višino oziroma obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, vendar se novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj.
ZIZ člen 226, 226/1, 226/2, 226/3. ZPP člen 411, 411/1, 411/3.
spori iz razmerij med starši in otroki - začasna odredba - denarna kazen - izvršba - izterjava denarne kazni
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se dolžnik ni ravnal po začasni odredbi, saj otroka, s katerim je imel stik, ni pripeljal na dom matere, zato je tudi kršil začasno odredbo, zaradi kršitve pa so nastopili pogoji iz 2. točke sklepa z dne 8. 10. 2014.
Tožnik (invalid III. kategorije) zaradi psihične bolezni ni več zmožen za delo, na katerega je razporejen. Še vedno pa je v polnem delovnem času zmožen za drugo psihično lahko in nezahtevno delo z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik sposoben za delo brez kakršnihkoli omejitev, ni utemeljen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023195
KZ-1 člen 217, 217/1, 217/2. ZKP člen 372, 372-1.
prikrivanje – znaki kaznivega dejanja – konkretizacija – način pridobitve predmeta prikrivanja – kraj in čas storitve – krivda – nezavestna malomarnost
Dejstvo, da pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, ne pomeni, da zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja „si kako drugače pridobi“ ne bi bil izpolnjen ter da navedbe od koga in v čem naj bi bila izvršena pridobitev ne sodijo v opis dejanja. Neizpodbiten je zaključek v obravnavani zadevi, da je obdolženec avtomobilske dele dejansko pridobil, saj je z njimi razpolagal, kar že samo po sebi pomeni, da jih je moral na nek (drugačen) način tudi pridobiti. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, ni podana.
Obdolženec je avtodele, ki so izvirali iz v tujini ukradenega vozila, vgradil v zakonito kupljeno vozilo iste znamke, nato pa tako sestavljeno vozilo registriral in dal v komisijsko prodajo.
SPZ člen 44, 44/4. ZOR člen 73, 455. ZPP člen 8, 13, 183, 183/1, 183/1-3, 183/2, 206, 206/1, 206/1-1, 300/1. ZTLR člen 28, 28/2, 33, 72, 72/1. ZZK(95) člen 5, 5/4. ZZK-1 člen 8.
Skladno z določbo 455. člena takrat veljavnega ZOR bi pogodba o prodaji nepremičnine sicer morala biti sklenjena v pisni obliki (forma ad valorem), vendar pa sodišče prve stopnje sklicujoč se na teorijo realizacije (konvalidacije) iz 73. člena istega zakona, ki jo je v nasprotju s prepričanjem pritožbe moč uporabiti tudi v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na temelju priposestvovanja in zaključkov o dobri veri priposestvovalca ne izključuje, z ozirom, da je bil glede na plačilo kupnine in izročitev sporne nepremičnine toženim strankam v neposredno posest v ustni obliki dosežen dogovor o prodaji sporne nepremičnine v pretežni meri izpolnjen, pravilno zaključi, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena veljavno, s tem pa posest toženih strank zakonita. Na podlagi tako sklenjenega pravnega posla pa sta toženi stranki tudi utemeljeno izhajali iz prepričanja, da sporno nepremičnino posedujeta kot svojo. Dobrovernost kot predpostavko zunajknjižnega priposestvovanja je potrebno presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe.
Ob neizpodbijani ugotovitvi, da ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen delež tožnikovih nepremičnin je uporabljal vsak od tožencev, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 393. čl. OZ sprejeti zaključek, da so toženci svojega bivanja v tožnikovih nepremičninah, le-te uporabljali po enakih delih. Taka delitev pa ne pomeni solidarne obveznosti, temveč na enake dele razdeljeno obveznost vsakega od uporabnikov plačati tožniku le tisto korist, ki jo je sam imel od uporabe tožnikovih nepremičnin.
sodna praksa – primerljiva zadeva iz sodne prakse – nepremoženjska škoda – odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Pritožbeni očitek, češ da bi moralo sodišče prve stopnje (njegove) bodoče telesne bolečine upoštevati pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in ne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kot je to v konkretnem primeru storilo), drži. A to prav v ničemer ne vpliva na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve. Bistveno namreč je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri (prisoditvi) odškodnine upoštevalo tudi to škodo (torej bodoče telesne bolečine), pa čeprav v okviru odškodnine za drugo obliko škode.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0083511
OZ člen 83.
razlaga pogodb – nejasna določila v posebnih primerih – splošni pogoji poslovanja – zavarovalna pogodba – izključitev zavarovalnega kritja
Če je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
postopek z izrednimi pravnimi sredstvi – pooblaščenec – odvetnik – pravniški državni izpit – obnova postopka – predlog za obnovo postopka – nova dejstva in dokazi – pogoj nekrivde – procesna skrbnost
V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kamor spada tudi odločanje o pritožbi (kot rednem pravnem sredstvu), vloženi zoper sklep o obnovi, lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če ima opravljen pravniški državni izpit.
Pri oceni zadostnosti procesne skrbnosti je nedvomno treba izhajati iz povprečnega posameznika, kar pomeni dajanje prednosti objektivnemu vidiku pred subjektivnim, vendar ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Navedeno je bilo vodilo tudi sodišču prve stopnje pri njegovi presoji, ki je zato pravilna.
čas in kraj sklenitve pogodbe – neupravičena pridobitev – pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev – izdatek za drugega – asignacija – razmerje med prejemnikom nakazila in nakazancem – nakazančev sprejem – ugovori nakazanca – pogodba o odstopu terjatve
Asignatar pridobi pravico zahtevati izpolnitev nakazila od asignata šele takrat, ko prejme njegovo izjavo o sprejemu nakazila, asignat pa pri izpolnitvi nima ugovorov iz temeljnega razmerja z asignantom.
Določila 191. člena OZ v razmerju med pravdnima strankama ni mogoče uporabiti, saj tožnica spornega zneska ni plačala toženki, ampak ga je, kot trdi, plačala zanjo.
USTAVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0073499
URS člen 26. ZPP člen 286, 315, 337, 337/1.
vmesna sodba – učinki vmesne sodbe v odškodninskih sporih – odškodninska odgovornost lokalne skupnosti – protipravnost – več možnih razlag zakona – konkurenca različnih vrst škod – namen 286. člena ZPP – nedovoljeni informativni dokazi – trditveno in dokazno breme
Napačna uporaba materialnega prava s strani organa, ki je sicer dolžan pravilno uporabljati materialno pravo, sama po sebi še ne izkazuje protipravnosti kot elementa civilnega delikta.
Vmesna sodba pomeni prekluzijo vseh ugovorov v zvezi s podlago odškodninskega zahtevka tudi glede obstoja škode in vzročne zveze.
plačilo uporabnine – prisilna izselitev zakonca iz skupnega premoženja – neupravičena pridobitev – objektivna korist – višina uporabnine
Tožnica se glede na izkazana nasilna ravnanja toženca ni bila dolžna vrniti nazaj v nepremičnino, ki je njuno skupno premoženje, niti dopustitve rabe od toženca v tej situaciji ni bila dolžna zahtevati.
Za utemeljenost zahtevka po 198. členu OZ ni pomembno, ali pomeni pridobitev stvari za obogatenega objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Pri ugotavljanju višine uporabnine, do katere je upravičena tožnica, je tako sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ustaljeno stališče sodne prakse, v skladu s katerim je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine
izgubljeni dobiček – določanje višine izgubljenega dobička – izvedenec kot informativni dokaz – fiksni in variabilni stroški – trditveno breme
Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov kot tudi obstoja posebnih okoliščin je na tožeči stranki.
Izgubljenega dobička se ne enači s pojmom izgubljenega prihodka ter se ga razlaga kot prihodke, ki bi jih tožeča stranka dosegla ob normalnem teku stvari, če škodnega dogodka ne bi bilo, zmanjšane za odhodke oziroma stroške, ki bi ji nastali v zvezi s temi prihodki, pri čemer v obseg stroškov, ki se odštejejo od prihodkov spadajo le variabilni stroški poslovanja tožeče stranke, ne pa tudi fiksni.