Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja pri tožniku do dokončne odločbe še ni bilo mogoče ugotoviti takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, da bi bila pri njem podana invalidnost po definiciji, določeni v 60. členu ZPIZ-1.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji člen 20, 21, 22. ZZdrS člen 10a, 10a/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti - javni zavod - zdravstvena dejavnost - zagovor
Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji v 20., 21. in 22. členu ureja postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti zdravnika ter postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela. Kolektivno pogodbo je potrebno upoštevati v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vendar ne v vseh primerih. Upoštevati je potrebno smisel teh določb, ki je v tem, da se v časovnem obdobju 60 dni ugotovi, ali je razlog nesposobnosti v resnici podan. Zato teh določb kolektivne pogodbe ni mogoče uporabiti v primerih, kakršen je konkretni, ko gre za ugotavljanje, ali delavec izpolnjuje objektivne pogoje za opravljanje dela, ki so določeni z zakonom oz. drugim predpisom. V poštev pride predvsem v primeru, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov.
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu zdravnik brez specializacije z določeno licenco. Spornega dne mu je potekla licenca za samostojno delo na področju splošne medicine, zato ne izpolnjuje pogojev za samostojno opravljanje zdravniške službe po pogojih, ki jih predpisuje ZZdrS. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023305
KZ-1 člen 70, 70a, 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 492.
varnostni ukrep – obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu – protipravno ravnanje – neprištevnost – predpisana kazen
Zakonski pogoj za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B, da se lahko izreče le za tista protipravna dejanja, za katere je predpisana kazen najmanj enega leta zapora, je potrebno razlagati tako, da je ta ukrep mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen enega ali več let zapora. Ni pravilna razlaga, da je navedeni varnostni ukrep mogoče izreči le za tista kazniva dejanja, za katera je predpisan zakonski minimum kazni enega leta zapora.
Namen zakonodajalca je bil, da storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v bistveno zmanjšani prištevnosti, pa obstaja nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v fozenzičnem psihiatrične oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, takšno dejanje prepreči z izrekom varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B.
stvarna pristojnost - samostojni podjetnik posameznik - gospodarski spor - vsebina spornega razmerja - dopolnitev vloge
Pri podjetnikih posameznikih za gospodarski spor ne zadostuje personalno načelo, pač pa je treba upoštevati tudi kavzalni kriterij – vsebino spornega razmerja. Oceniti je treba, ali gre za razmerje, nastalo na podlagi gospodarskopravnega posla in gospodarskih odnosov.
priobčitev glasbenih del – nezaščitena dela – trditvena podlaga – obveznost plačila DDV – obveznost tožeče stranke
DDV kot izvajalec storitve in zavezanec za njegovo plačilo v svoje breme plača tožeča stranka, v kolikor z zavezancem za plačilo avtorskega honorarja nima dogovora o prenosu tega bremena nanj. Nesporno med strankama te pravde dogovora o prenosu bremena plačila DDV-ja s tožeče na toženo stranko ni, posledično čemur je sodišče prve stopnje, ko ni ugodilo zahtevku za plačilo DDV-ja tožene stranke tožeči, materialnopravno pravilno odločilo.
Po zavarovalni pogodbi je bila tožeča stranka dolžna nuditi toženi stranki zavarovalno kritje ves čas trajanja pogodbenega razmerja (od 27. 12. 2011 do 31. 12. 2012), tožena stranka pa je bila dolžna plačati tožeči stranki zavarovalno premijo v skupnem znesku 13.740,91 EUR (njeno plačilo je bilo razdeljeno na 6 obrokov po 2.290,15 EUR, ki so dospeli v plačilo drugega dne v vsakem mesecu od februarja do julija 2012). Pogodba je bila sklenjena 17. 1. 2012 (pred začetkom postopka prisilne poravnave 16. 4. 2012), do začetka tega postopka pa nobena pogodbena stranka ni v celoti izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi zavarovalne pogodbe (2. odstavek 24. člena ZFPPIPP). Tožena stranka je plačala le prve tri obroke zavarovalne premije in je zato dolgovala še zadnje tri obroke, tožeča stranka pa je bila dolžna nuditi toženi stranki zavarovalno kritje še za preostalo obdobje dogovorjenega zavarovalnega razmerja (od 16. 4. 2012 do 31. 12. 2012).
Ker je bil ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko izpolnjen dejanski stan iz 2. odstavka 24. člena ZFPPIPP in ker tožena stranka ni izkoristila odstopnega upravičenja iz 166. člena tega zakona, sklep o potrditvi prisilne poravnave St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 v ničemer ne vpliva na vtoževano terjatev tožeče stranke (165. člen ZFPPIPP).
pogoji za oprostitev plačila sodne takse – ponoven predlog za oprostitev podan v pritožbi
Institut taksne oprostitve je izjema od pravila, da morajo stranke v sodnih postopkih sodne takse plačati. Namenjen je zgolj tistim fizičnim in pravnim osebam, ki bi jim zaradi slabega premoženjskega oziroma finančnega in likvidnostnega stanja plačilo taks predstavljalo oviro za dostop do sodišča. Takšne okoliščine pa mora navajati in dokazati stranka, ki predlaga taksno oprostitev. Za presojo o predlagani oprostitvi ne zadostuje pavšalno sklicevanje na ogroženost nadaljnjega poslovanja družbe, niti sklicevanje na poslovno izgubo družbe v zadnjem poslovnem letu in bilančno izgubo, pa tudi ne v pritožbi navedeno novo dejstvo, da ima podjetje blokirane transakcijske račune.
Sodišče prve stopnje je tožbo res nepravilno zavrglo z odločbo, ki jo je poimenovalo sodba. To bi namreč moralo storiti s sklepom. A da gre pri tem zgolj za pomoten zapis, izhaja tudi iz pravnega pouka odločbe, ki omenja dopustnost vložitve pritožbe zoper sklep. Bolj pomembno je, da ni razvidno, katere procesne pravice tožnikov naj bi bile zaradi tega napačnega poimenovanja kršene oziroma katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila posledično podana.
Za vsebinsko obravnavo ugotovitvene tožbe (pravilno tožbenega zahtevka) tožnika nista izpolnila (izkazala obstoja) procesne predpostavke pravne koristi (pravnega interesa). Obstoj slednje bi morala izkazati že v tožbi. Okoliščina, da sodišče prve stopnje njune tožbe ni zavrglo takoj oziroma ob predhodnem preizkusu le-te, nima nobenega vpliva na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe. Prav tako ne predstavlja kršitve njunih procesnih pravic. Ker mora sodišče prve stopnje na obstoj procesnih predpostavk paziti ves čas postopka, je dolžno (če kadarkoli med postopkom ugotovi, da kakšna od njih ne obstoji) postopati tako, kot je to storilo v obravnavanem primeru. Iz tega razloga tudi ni bilo dolžno opraviti (izvesti) naroka. Narok za glavno obravnavo je namenjen vsebinskemu obravnavanju tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru pa vse procesne predpostavke za takšno obravnavanje niso bile podane (izkazane).
začasna odredba – pogoji za izdajo – zavarovanje nedenarne terjatve – odgovor na ugovor – vročitev odgovora – pravna sredstva postopku zavarovanja terjatev
Čeprav mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, zakon ne predvideva nadaljnjega ugovora dolžnika na tako upnikovo vlogo, zato vročitev odgovora tožencem ni bila potrebna. Odgovor na ugovor tudi ni vseboval trditev in dokaznih predlogov, do katerih se toženci (dolžniki) še niso imeli možnosti opredeliti in kaj drugega toženci tudi niso izkazali.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – LASTNINJENJE – GOZDOVI
VSL0057344
ZSKZ člen 14, 14/1. ZLNDL člen 3. ZPP člen 163.
gozdovi – lastninska pravica – lastninska pravica na nepremičninah – pridobitev lastninske pravice na nepremičninah – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - družbena lastnina – priposestvovanje – lastninjenje nepremičnin – pogoji za pridobitev lastninske pravice občine po ZSKZ – stroški postopka – obrazloženost odmere stroškov postopka v sodbi
Lastnik spornih nepremičnin (gozdov) je bil 6. aprila 1941 A. K. Ker predmetne nepremičnine 6. aprila 1941 niso bile v lasti toženke (občine), je lastnica predmetnih gozdov v skladu s 14. členom ZSKZ postala tožnica (Republika Slovenija), in sicer že z dnem uveljavitve ZSKZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO – STVARNO PRAVO
VSL0082995
ZPP člen 95, 95/1, 95/1-4. ZOdv člen 16. ZKZ člen 19, 20, 20/7, 22. SPZ člen 43, 43/2, 93. OZ člen 583, 583/3, 604, 604/4. ODZ člen 974.
varstvo lastninske pravice – vrnitveni zahtevek – upravičenost do posesti – promet s kmetijskimi zemljišči – predpogodba – ničnost pravnega posla – pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – priposestvovanje – dobroverna lastniška posest – prekarij – pooblastilo substitucijskega odvetnika
S tem, ko se je izjalovil namen pogodbenikov za sklenitev kupoprodajne pogodbe, je nastopila obveznost tožene stranke na vrnitev zemljišča tožeči stranki. Tudi če bi imel dogovor o uporabi, ki sta ga za izvedbo kupoprodajne pogodbe sklenili pravdni stranki samostojno obligacijskopravno veljavo, bi ga bilo mogoče šteti za prekarij, torej posebno vrsto posodbe, kjer je dovoljena uporaba do preklica. Prekarij pa omogoča tožeči stranki, da od tožene stranke kadarkoli zahteva vrnitev nepremičnine.
zamudna sodba - prenehanje delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Toženec ni vložil odgovora na tožbo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da je tožnica po izteku veljavnosti pogodb o zaposlitvi za določen čas nadaljevala z delom, zaradi česar je njena zaposlitev na podlagi 54. ZDR (56. člen ZDR-1) prešla v zaposlitev za nedoločen čas. Zato je toženec tožnico neutemeljeno odjavil iz socialnega zavarovanja. Tožnici je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala, zato je upravičena do priznanja delovne dobe in do vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od dneva, ko jo je toženec nezakonito odjavil iz zavarovanja, pa vse do dneva vročitve sodbe prvostopenjskega sodišča.
nujni delež – nujni dedič – dedni dogovor – novo premoženje – dedna izjava – agrarna skupnost – član agrarne skupnosti – dedovanje premoženjske pravice v naravi – sosporniki – navadni sosporniki
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD); nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Nujni dedič ima torej pravico do nujnega deleža tudi na pozneje najdenem premoženju. Če je v zapuščinskem postopku sklenjen dedni dogovor, pa se po pravnomočnosti sklepa najde novo premoženje (221. člen ZD), je glede novega premoženja treba ugotavljati voljo strank (Pravno mnenje občne seje VSS z dne 22. - 23. 11. 1982). Kot opozarja pritožba, v spisovnih podatkih (dedni dogovor na zapuščinski obravnavi dne 29. 5. 1998, vloge dedičev) ni podlage za zaključek, da bi bilo sedaj obravnavano premoženje predmet dednih izjav dedičev in dednega dogovora, na podlagi katerih je bil izdan prvi sklep o dedovanju. Sodišče prve stopnje bi zato moralo o novo najdenem premoženju obvestiti nujne dediče in jih pozvati, da v zvezi s tem premoženjem podajo dedne izjave. V skladu z 8. členom ZPVAS bi lahko nujni dediči zapustnice zahtevali nujne deleže v gotovini.
Dediči so glede uveljavljanja dednih deležev (zakonitih ali nujnih) navadni, ne pa enotni sosporniki.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0013823
ZPP člen 19, 19/1, 191, 191/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1. OZ člen 147, 186, 191.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - solidarna odgovornost - sosporniki
Tožnica vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožbo je vložila zoper prvo toženo stranko kot svojega delodajalca. Po trditvah tožnice sta drugi toženec in tretja toženka (tožničina sodelavca) solidarno odgovorna za vtoževano škodo, ki ji je nastala zaradi njunih ravnanj. Po določbi b točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče v individualnem delovnem sporu pristojno le za odločanje o zahtevku zoper delodajalca, to je prvo toženo stranko, ne pa tudi zoper fizični osebi, to je drugega toženca in tretjo toženko, ki sta bila zaposlena pri prvo toženi stranki. Izjema je določena v drugem odstavku 5. člena ZDSS-1, ko je poleg delodajalca lahko tožena stranka kot sospornik tudi zavarovalnica. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za nepristojno glede obravnavanja tožbenega zahtevka zoper drugega toženca in tretjo toženko in zadevo v tem obsegu pravilno odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Kopru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.
obvezno zavarovanje v prometu – nastop zamude – tek zakonskih zamudnih obresti
Določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP res predvideva, da toženka ne more priti v zamudo pred iztekom treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek. Vendar pa je navedena določba stopila v veljavo šele z novelo ZOZP-D in se glede na njen 38. člen uporablja le za škodne dogodke, ki so se pripetili po njeni uveljavitvi. Ker je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo 31.7.2004, se določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP nanj (oziroma iz njega izvirajoče zahtevke) ne more nanašati.
KPJS člen 37, 37/1. ZSPJS člen 23, 23/1. ZVis člen 52, 52/2, 55, 55/4, 55/8.
dodatek za magisterij - učitelj
Javni uslužbenec je upravičen do dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta (člen 23/1 ZSPJS). Ker je bil pogoj za imenovanje tožnice v naziv višji predavatelj znanstveni magisterij, pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj predavatelj pa imenovanje v naziv višji predavatelj, tožnica do vtoževanega dodatka za znanstveni magisterij v vtoževanem obdobju ni bila upravičena.
Ker je tožečo stranko na glavni obravnavi zastopala pooblaščenka - odvetnica in zahtevala povrnitev stroškov do konca glavne obravnave, mora sodišče odločiti tudi o teh priglašenih stroških.
poroštvena izjava – odgovornost poroka za plačilo – vsebina izjave – jamčevanje za kredit – leasing pogodba
S podpisom poroštvene izjave z dne 24. 6. 2005 je toženec jamčil za kredit po leasing pogodbi, ki je bila podpisana 2. 8. 2005. Poroštvo je namreč mogoče prevzeti tudi za pogojno obveznost ter za določeno bodočo obveznost.