Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse (javnopravno razmerje), ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo, narekujeta razlago, da velja tudi v kazenskem postopku za izvršitev pravnomočne oziroma izvršljive odločbe o stroških kazenskega postopka petletni relativni zastaralni rok, ki začne teči po poteku dneva, ki bi bilo potrebno stroške plačati. Izvršitev plačila stroškov pa zastara v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje začelo teči (absolutni zastaralni rok).
Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja pri tožniku do dokončne odločbe še ni bilo mogoče ugotoviti takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, da bi bila pri njem podana invalidnost po definiciji, določeni v 60. členu ZPIZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023305
KZ-1 člen 70, 70a, 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 492.
varnostni ukrep – obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu – protipravno ravnanje – neprištevnost – predpisana kazen
Zakonski pogoj za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B, da se lahko izreče le za tista protipravna dejanja, za katere je predpisana kazen najmanj enega leta zapora, je potrebno razlagati tako, da je ta ukrep mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen enega ali več let zapora. Ni pravilna razlaga, da je navedeni varnostni ukrep mogoče izreči le za tista kazniva dejanja, za katera je predpisan zakonski minimum kazni enega leta zapora.
Namen zakonodajalca je bil, da storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v bistveno zmanjšani prištevnosti, pa obstaja nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v fozenzičnem psihiatrične oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, takšno dejanje prepreči z izrekom varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalidnost I. kategorije - gostota pokojninske dobe
Pravico do vtoževanega sorazmernega dela invalidske pokojnine bi bilo tožniku mogoče priznati le, če bi bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. To pomeni, da mora biti poleg I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni izpolnjen tudi pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe. Glede na 2. alineo 68. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec v primeru invalidnosti, ki je posledica bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Gre za t.i. gostoto pokojninske dobe, ki mora biti izpolnjena do dneva nastanka invalidnosti. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni podan, zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni utemeljen.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse – ponoven predlog za oprostitev podan v pritožbi
Institut taksne oprostitve je izjema od pravila, da morajo stranke v sodnih postopkih sodne takse plačati. Namenjen je zgolj tistim fizičnim in pravnim osebam, ki bi jim zaradi slabega premoženjskega oziroma finančnega in likvidnostnega stanja plačilo taks predstavljalo oviro za dostop do sodišča. Takšne okoliščine pa mora navajati in dokazati stranka, ki predlaga taksno oprostitev. Za presojo o predlagani oprostitvi ne zadostuje pavšalno sklicevanje na ogroženost nadaljnjega poslovanja družbe, niti sklicevanje na poslovno izgubo družbe v zadnjem poslovnem letu in bilančno izgubo, pa tudi ne v pritožbi navedeno novo dejstvo, da ima podjetje blokirane transakcijske račune.
Sodišče prve stopnje je tožbo res nepravilno zavrglo z odločbo, ki jo je poimenovalo sodba. To bi namreč moralo storiti s sklepom. A da gre pri tem zgolj za pomoten zapis, izhaja tudi iz pravnega pouka odločbe, ki omenja dopustnost vložitve pritožbe zoper sklep. Bolj pomembno je, da ni razvidno, katere procesne pravice tožnikov naj bi bile zaradi tega napačnega poimenovanja kršene oziroma katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila posledično podana.
Za vsebinsko obravnavo ugotovitvene tožbe (pravilno tožbenega zahtevka) tožnika nista izpolnila (izkazala obstoja) procesne predpostavke pravne koristi (pravnega interesa). Obstoj slednje bi morala izkazati že v tožbi. Okoliščina, da sodišče prve stopnje njune tožbe ni zavrglo takoj oziroma ob predhodnem preizkusu le-te, nima nobenega vpliva na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe. Prav tako ne predstavlja kršitve njunih procesnih pravic. Ker mora sodišče prve stopnje na obstoj procesnih predpostavk paziti ves čas postopka, je dolžno (če kadarkoli med postopkom ugotovi, da kakšna od njih ne obstoji) postopati tako, kot je to storilo v obravnavanem primeru. Iz tega razloga tudi ni bilo dolžno opraviti (izvesti) naroka. Narok za glavno obravnavo je namenjen vsebinskemu obravnavanju tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru pa vse procesne predpostavke za takšno obravnavanje niso bile podane (izkazane).
KPJS člen 37, 37/1. ZSPJS člen 23, 23/1. ZVis člen 52, 52/2, 55, 55/4, 55/8.
dodatek za magisterij - učitelj
Javni uslužbenec je upravičen do dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta (člen 23/1 ZSPJS). Ker je bil pogoj za imenovanje tožnice v naziv višji predavatelj znanstveni magisterij, pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj predavatelj pa imenovanje v naziv višji predavatelj, tožnica do vtoževanega dodatka za znanstveni magisterij v vtoževanem obdobju ni bila upravičena.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 358.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - goljufija - policist - rok za podajo odpovedi - oprostilna sodba
Tožnik (pomočnik kimandirja) je v času, ko bi moral biti na delu pri toženi stranki, opravljal delo inštruktorja v avtošoli. S svojim ravnanjem je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožnika je bil v kazenskem postopku oproščen obtožbe, da je v pretežnem delu z istimi ravnanji, ki se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, storil kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Vendar pa delovno sodišče v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, temveč le na pravnomočno obsodilno sodbo.
Po zavarovalni pogodbi je bila tožeča stranka dolžna nuditi toženi stranki zavarovalno kritje ves čas trajanja pogodbenega razmerja (od 27. 12. 2011 do 31. 12. 2012), tožena stranka pa je bila dolžna plačati tožeči stranki zavarovalno premijo v skupnem znesku 13.740,91 EUR (njeno plačilo je bilo razdeljeno na 6 obrokov po 2.290,15 EUR, ki so dospeli v plačilo drugega dne v vsakem mesecu od februarja do julija 2012). Pogodba je bila sklenjena 17. 1. 2012 (pred začetkom postopka prisilne poravnave 16. 4. 2012), do začetka tega postopka pa nobena pogodbena stranka ni v celoti izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi zavarovalne pogodbe (2. odstavek 24. člena ZFPPIPP). Tožena stranka je plačala le prve tri obroke zavarovalne premije in je zato dolgovala še zadnje tri obroke, tožeča stranka pa je bila dolžna nuditi toženi stranki zavarovalno kritje še za preostalo obdobje dogovorjenega zavarovalnega razmerja (od 16. 4. 2012 do 31. 12. 2012).
Ker je bil ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko izpolnjen dejanski stan iz 2. odstavka 24. člena ZFPPIPP in ker tožena stranka ni izkoristila odstopnega upravičenja iz 166. člena tega zakona, sklep o potrditvi prisilne poravnave St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 v ničemer ne vpliva na vtoževano terjatev tožeče stranke (165. člen ZFPPIPP).
priobčitev glasbenih del – nezaščitena dela – trditvena podlaga – obveznost plačila DDV – obveznost tožeče stranke
DDV kot izvajalec storitve in zavezanec za njegovo plačilo v svoje breme plača tožeča stranka, v kolikor z zavezancem za plačilo avtorskega honorarja nima dogovora o prenosu tega bremena nanj. Nesporno med strankama te pravde dogovora o prenosu bremena plačila DDV-ja s tožeče na toženo stranko ni, posledično čemur je sodišče prve stopnje, ko ni ugodilo zahtevku za plačilo DDV-ja tožene stranke tožeči, materialnopravno pravilno odločilo.
Zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej se lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
stvarna pristojnost - samostojni podjetnik posameznik - gospodarski spor - vsebina spornega razmerja - dopolnitev vloge
Pri podjetnikih posameznikih za gospodarski spor ne zadostuje personalno načelo, pač pa je treba upoštevati tudi kavzalni kriterij – vsebino spornega razmerja. Oceniti je treba, ali gre za razmerje, nastalo na podlagi gospodarskopravnega posla in gospodarskih odnosov.
Ker je tožečo stranko na glavni obravnavi zastopala pooblaščenka - odvetnica in zahtevala povrnitev stroškov do konca glavne obravnave, mora sodišče odločiti tudi o teh priglašenih stroških.
Glede na to, da so bile do ZPOMZO-1 zamudne obresti konformne zaradi predpisanega TOM, je z uveljavitvijo ZPOMZO-1, ki TOM več ne določa, odpadla podlaga za konformni način izračunavanja obresti, čemur je sledila sodna praksa (tako je zastavljen tudi program za izračun zamudnih obresti, ki ga je verificiralo Vrhovno sodišče Republike Slovenije). Če je bila podlaga za konformne zamudne obresti, in posledično za konformni način izračunavanja, TOM, ki pa je bila do ZPOMZO-1 iz obrestovanja odškodninskih terjatev oziroma obveznosti izključena glede na prej navedeni določbi ZOR oziroma OZ in sprejeto načelno pravno mnenje, ni materialnopravne podlage za opredelitev zamudnih obresti od teh terjatev oziroma obveznosti kot konformne in za njihov izračun po konformni metodi. Odškodninske terjatve oziroma obveznosti se do uveljavitve ZPOMZO-1 namreč obrestujejo zgolj po v času do ZPOMZO-1 predpisani realni obrestni meri zamudnih obresti (13,5 odstotnih točk, kot sta to upoštevali tudi stranki tega izvršilnega postopka ob izračunu zamudnih obresti).
Nadaljevanje obrestovanja povečane glavnice (s pripisanimi obrestmi) od 28. 6. 2003 dalje bi pomenilo dopustitev obrestovanja obresti brez zakonske podlage. Višje sodišče glede na navedeno pritrjuje pritožbenemu stališču, da ni materialnopravne podlage za izračun obresti od 28. 6. 2003 tudi od obresti, ki so do takrat natekle. Meni tudi, da ni niti podlage za uporabo konformnega načina obrestovanja do vključno 27. 6. 2003, prav iz razloga, iz katerega so bile za odškodninske terjatve prisojene zamudne obresti v višini obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za TOM.
obvezno zavarovanje v prometu – nastop zamude – tek zakonskih zamudnih obresti
Določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP res predvideva, da toženka ne more priti v zamudo pred iztekom treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek. Vendar pa je navedena določba stopila v veljavo šele z novelo ZOZP-D in se glede na njen 38. člen uporablja le za škodne dogodke, ki so se pripetili po njeni uveljavitvi. Ker je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo 31.7.2004, se določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP nanj (oziroma iz njega izvirajoče zahtevke) ne more nanašati.
Tožnik je fizično napadel toženi stranki. Ker so prej živeli v isti hiši, saj gre za sina in starša, sta imela toženca na voljo reakcijo na odvzem mirne posesti uživanja hiše, možnost fizičnega protinapada ali izselitve iz hiše. Ker gre za starejši osebi, tožnik pa je mlajši in močnejši, sta se toženca utemeljeno poslužila samopomoči in zamenjala ključavnice.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – LASTNINJENJE – GOZDOVI
VSL0057344
ZSKZ člen 14, 14/1. ZLNDL člen 3. ZPP člen 163.
gozdovi – lastninska pravica – lastninska pravica na nepremičninah – pridobitev lastninske pravice na nepremičninah – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - družbena lastnina – priposestvovanje – lastninjenje nepremičnin – pogoji za pridobitev lastninske pravice občine po ZSKZ – stroški postopka – obrazloženost odmere stroškov postopka v sodbi
Lastnik spornih nepremičnin (gozdov) je bil 6. aprila 1941 A. K. Ker predmetne nepremičnine 6. aprila 1941 niso bile v lasti toženke (občine), je lastnica predmetnih gozdov v skladu s 14. členom ZSKZ postala tožnica (Republika Slovenija), in sicer že z dnem uveljavitve ZSKZ.
nujni delež – nujni dedič – dedni dogovor – novo premoženje – dedna izjava – agrarna skupnost – član agrarne skupnosti – dedovanje premoženjske pravice v naravi – sosporniki – navadni sosporniki
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD); nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Nujni dedič ima torej pravico do nujnega deleža tudi na pozneje najdenem premoženju. Če je v zapuščinskem postopku sklenjen dedni dogovor, pa se po pravnomočnosti sklepa najde novo premoženje (221. člen ZD), je glede novega premoženja treba ugotavljati voljo strank (Pravno mnenje občne seje VSS z dne 22. - 23. 11. 1982). Kot opozarja pritožba, v spisovnih podatkih (dedni dogovor na zapuščinski obravnavi dne 29. 5. 1998, vloge dedičev) ni podlage za zaključek, da bi bilo sedaj obravnavano premoženje predmet dednih izjav dedičev in dednega dogovora, na podlagi katerih je bil izdan prvi sklep o dedovanju. Sodišče prve stopnje bi zato moralo o novo najdenem premoženju obvestiti nujne dediče in jih pozvati, da v zvezi s tem premoženjem podajo dedne izjave. V skladu z 8. členom ZPVAS bi lahko nujni dediči zapustnice zahtevali nujne deleže v gotovini.
Dediči so glede uveljavljanja dednih deležev (zakonitih ali nujnih) navadni, ne pa enotni sosporniki.
Manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da so bili v dokaznem postopku predloženi računi dobaviteljev in dokazila o plačilu iz lastnih sredstev. Tudi ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira, kaj so pravno relevantne navedbe tožnice, razdelilnika stroškov pa ni mogoče šteti za del trditvene podlage.