delna invalidska pokojnina - preplačilo - vrnitev preveč izplačanih zneskov - delovni invalid III. kategorije
Pravnomočno končan sodni postopek o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine je podlaga za odločitev v predmetnem socialnem sporu o upravičenosti vračila preplačila delne invalidske pokojnine. Iz pravnomočno končanega socialnega spora izhaja, da je bila tožnici v spornem obdobju neupravičeno izplačana delna invalidska pokojnina, zato mora neupravičeno izplačan znesek vrniti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023305
KZ-1 člen 70, 70a, 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 492.
varnostni ukrep – obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu – protipravno ravnanje – neprištevnost – predpisana kazen
Zakonski pogoj za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B, da se lahko izreče le za tista protipravna dejanja, za katere je predpisana kazen najmanj enega leta zapora, je potrebno razlagati tako, da je ta ukrep mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen enega ali več let zapora. Ni pravilna razlaga, da je navedeni varnostni ukrep mogoče izreči le za tista kazniva dejanja, za katera je predpisan zakonski minimum kazni enega leta zapora.
Namen zakonodajalca je bil, da storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v bistveno zmanjšani prištevnosti, pa obstaja nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v fozenzičnem psihiatrične oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, takšno dejanje prepreči z izrekom varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza
Tožnici ni mogoče očitati, da je bila neupravičeno odsotna z dela od določenega dne dalje. Tožnica si je prizadevala, da bi po zaključenem bolniškem staležu pričela z delom pri tožencu, vendar ji tega ni omogočil, zato ni bil podan utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (po katerem lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - regres za letni dopust
Tožena stranka ni dokazala obstoja dogovora s tožnikom, da bi lahko zneske regresa poračunala na račun vsakoletnega inventurnega manka. Zato je tožnik na podlagi 131. člena ZDR upravičen do regresa za letni dopust, saj je imel pravico do izrabe celotnega letnega dopusta.
KPJS člen 37, 37/1. ZSPJS člen 23, 23/1. ZVis člen 52, 52/2, 55, 55/4, 55/8.
dodatek za magisterij - učitelj
Javni uslužbenec je upravičen do dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta (člen 23/1 ZSPJS). Ker je bil pogoj za imenovanje tožnice v naziv višji predavatelj znanstveni magisterij, pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj predavatelj pa imenovanje v naziv višji predavatelj, tožnica do vtoževanega dodatka za znanstveni magisterij v vtoževanem obdobju ni bila upravičena.
stvarna pristojnost - samostojni podjetnik posameznik - gospodarski spor - vsebina spornega razmerja - dopolnitev vloge
Pri podjetnikih posameznikih za gospodarski spor ne zadostuje personalno načelo, pač pa je treba upoštevati tudi kavzalni kriterij – vsebino spornega razmerja. Oceniti je treba, ali gre za razmerje, nastalo na podlagi gospodarskopravnega posla in gospodarskih odnosov.
ZDR člen 7, 7/2, 109, 109/1, 109/2, 109/4. ZKol člen 4. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije je v prvem odstavku 40. člena določala, da je odpravnina delavca zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko višja od desetkratnika osnove, kot jo določa zakon, če je višji znesek odpravnine izračunan v skladu z zakonom. Ob upoštevanju osnove, ki v tožničinem primeru znaša 1.390,48 EUR, ter dolžine delovne dobe v trajanju 34 let, odpravnina na podlagi prvega in drugega odstavka 109. člena ZDR znaša 15.758,85 EUR in jo mora tožena stranka izplačati v tem, višjem znesku (drugi odstavek 7. člena ZDR in 4. člen ZKolP). Tako dobljeni znesek odpravnine je izračunan v skladu z zakonom, saj dosojena razlika v odpravnini v znesku 2.175,25 EUR predstavlja razliko med izplačanim 10-kratnikom osnove in pripadajočo odpravnino po 1. in 2. odst. 109. člena ZDR.
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - obveznost, ki jo more opraviti le dolžnik - obračun razlike plač - poravnava davkov in prispevkov - ugovor po izteku roka
S sklepom o izvršbi z dne 18. 2. 2009 je bila dovoljena izvršba, poleg izterjave upnikove denarne terjatve, tudi izterjava nedenarne terjatve, ki je bila opredeljena kot izpolnitev, ki jo more opraviti le dolžnica, v skladu z 226. členom ZIZ. Nedenarna obveznost, katere vsebina je obračun razlike plač oziroma celotnih neizplačanih plač in hkratna poravnava davkov in prispevkov od tako obračunanih bruto plač, predstavlja po sklepu o izvršbi celovito nedenarno obveznost dolžnice, do česar se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno opredelilo in je takšno tudi stališče tega pritožbenega sodišča.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO
VSL0082484
ZDen člen 72, 72/2, 78, 78/2. OZ člen 335, 335/1. URS člen 26, 26/1.
odgovornost države – napaka pri vodenju denacionalizacijskega postopka – zastaranje – začetek teka zastaranja – prehod denacionaliziranega premoženja na dediče – pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji – sosporništvo na aktivni strani – dediščinska skupnost
V tej pravdi tožniki ne uveljavljajo zahtevka zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, temveč škodo, ki jim je nastala zaradi izgube možnosti uveljavljanja tega zahtevka od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s katerim bi zaradi njegove specifične narave v primeru vrnitve nepremičnine v naravi nedvomno uspeli.
Zastaranje odškodninske terjatve zoper državo zaradi napake upravnega organa v denacionalizacijskem postopku teče od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.
Po zavarovalni pogodbi je bila tožeča stranka dolžna nuditi toženi stranki zavarovalno kritje ves čas trajanja pogodbenega razmerja (od 27. 12. 2011 do 31. 12. 2012), tožena stranka pa je bila dolžna plačati tožeči stranki zavarovalno premijo v skupnem znesku 13.740,91 EUR (njeno plačilo je bilo razdeljeno na 6 obrokov po 2.290,15 EUR, ki so dospeli v plačilo drugega dne v vsakem mesecu od februarja do julija 2012). Pogodba je bila sklenjena 17. 1. 2012 (pred začetkom postopka prisilne poravnave 16. 4. 2012), do začetka tega postopka pa nobena pogodbena stranka ni v celoti izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi zavarovalne pogodbe (2. odstavek 24. člena ZFPPIPP). Tožena stranka je plačala le prve tri obroke zavarovalne premije in je zato dolgovala še zadnje tri obroke, tožeča stranka pa je bila dolžna nuditi toženi stranki zavarovalno kritje še za preostalo obdobje dogovorjenega zavarovalnega razmerja (od 16. 4. 2012 do 31. 12. 2012).
Ker je bil ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko izpolnjen dejanski stan iz 2. odstavka 24. člena ZFPPIPP in ker tožena stranka ni izkoristila odstopnega upravičenja iz 166. člena tega zakona, sklep o potrditvi prisilne poravnave St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 v ničemer ne vpliva na vtoževano terjatev tožeče stranke (165. člen ZFPPIPP).
Pritrditi je pritožbi, da znaša vrednost spornega predmeta v obravnavani pravdi 23.200,00 EUR, kolikor znaša vtoževana terjatev tožeče stranke, in da ob takšni vrednosti spora znaša nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT – 534,00 EUR, povišano za 22 % DDV v znesku 117,48 EUR.
S priznanjem terjatve tožnika v postopku stečaja je prenehala njegova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi (prvi in osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP).
Za terjatve iz naslova pravdnih stroškov v individualnih delovnih sporih, ki so bili začeti zoper delodajalca, preden je bil nad njim začet stečajni postopek, pa o njih še ni bilo odločeno s sodno odločbo, ne velja obveznost prijave v stečajnem postopku, saj ne gre za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja. Zato se nanje ne nanaša določba 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik poravnava stroške, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku stečajnega postopka, iz stroškov stečajnega postopka (354. člen, 6. točka 355. člena ZFPPIPP).
ZFPPIPP člen 271, 271/1, 271/1-1, 272, 272/1, 272/1-1.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - domneva o obstoju objektivnega pogoja za izpodbijanje
Uspešno izpodbita domneva o obstoju (objektivnega) pogoja za izpodbijanje iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP v celoti konzumira (objektivni) pogoj za izpodbijanje iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0013823
ZPP člen 19, 19/1, 191, 191/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1. OZ člen 147, 186, 191.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - solidarna odgovornost - sosporniki
Tožnica vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožbo je vložila zoper prvo toženo stranko kot svojega delodajalca. Po trditvah tožnice sta drugi toženec in tretja toženka (tožničina sodelavca) solidarno odgovorna za vtoževano škodo, ki ji je nastala zaradi njunih ravnanj. Po določbi b točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče v individualnem delovnem sporu pristojno le za odločanje o zahtevku zoper delodajalca, to je prvo toženo stranko, ne pa tudi zoper fizični osebi, to je drugega toženca in tretjo toženko, ki sta bila zaposlena pri prvo toženi stranki. Izjema je določena v drugem odstavku 5. člena ZDSS-1, ko je poleg delodajalca lahko tožena stranka kot sospornik tudi zavarovalnica. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za nepristojno glede obravnavanja tožbenega zahtevka zoper drugega toženca in tretjo toženko in zadevo v tem obsegu pravilno odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Kopru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.
ZObr člen 100a. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede člen 5. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3.
Sodišče prve stopnje je, upoštevaje dokaze, ki sta jih vložili v spis obe pravdni stranki, utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik upravičen do položajnega dodatka tudi v vtoževanem obdobju, saj je vodil organizacijsko enoto, kar je bil pogoj za priznanje tega dodatka.
Manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da so bili v dokaznem postopku predloženi računi dobaviteljev in dokazila o plačilu iz lastnih sredstev. Tudi ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira, kaj so pravno relevantne navedbe tožnice, razdelilnika stroškov pa ni mogoče šteti za del trditvene podlage.
priobčitev glasbenih del – nezaščitena dela – trditvena podlaga – obveznost plačila DDV – obveznost tožeče stranke
DDV kot izvajalec storitve in zavezanec za njegovo plačilo v svoje breme plača tožeča stranka, v kolikor z zavezancem za plačilo avtorskega honorarja nima dogovora o prenosu tega bremena nanj. Nesporno med strankama te pravde dogovora o prenosu bremena plačila DDV-ja s tožeče na toženo stranko ni, posledično čemur je sodišče prve stopnje, ko ni ugodilo zahtevku za plačilo DDV-ja tožene stranke tožeči, materialnopravno pravilno odločilo.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse – ponoven predlog za oprostitev podan v pritožbi
Institut taksne oprostitve je izjema od pravila, da morajo stranke v sodnih postopkih sodne takse plačati. Namenjen je zgolj tistim fizičnim in pravnim osebam, ki bi jim zaradi slabega premoženjskega oziroma finančnega in likvidnostnega stanja plačilo taks predstavljalo oviro za dostop do sodišča. Takšne okoliščine pa mora navajati in dokazati stranka, ki predlaga taksno oprostitev. Za presojo o predlagani oprostitvi ne zadostuje pavšalno sklicevanje na ogroženost nadaljnjega poslovanja družbe, niti sklicevanje na poslovno izgubo družbe v zadnjem poslovnem letu in bilančno izgubo, pa tudi ne v pritožbi navedeno novo dejstvo, da ima podjetje blokirane transakcijske račune.