potrdilo o pravnomočnosti – potrdilo o izvršljivosti – predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti – fikcija vročitve – sprememba naslova – dejansko prebivališče
Fikcija vročitve sodnega pisanja v smislu 142. člena ZPP stranki ni mogoča na naslov, kjer se ta stranka dejansko ne nahaja, in za pravilnost fikcije vročitve ne zadostuje zgolj nemožnost sklepanja sodišča, da se je stranka z danega naslova odselila.
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožničinih premoženjskih in socialnih razmer, ko je sprejelo odločitev, da se plačilo sodne takse le odloži in ne tudi zmanjša. Standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se presoja po merilih, ki jih določa ZBPP, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Prejemki tožničine družine na člane ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, kar je podlaga ne le za odložitev obveznosti plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da tožnica prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, kar je časovno omejen prejemek in bo s časom ugasnil. Zaradi navedenega so ob pogojih za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe sodišča prve stopnje podani tudi pogoji za njeno znižanje.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, saj je ugotovilo, da želi z njo tožnik urediti nekaj, kar ni predmet zahtevka v tej pravdi.
OZ člen 198, 378, 378/2. ZUE člen 13. ZPP člen 359.
neupravičena pridobitev – uporaba solastne stvari – obogatitev – uporabnina – sprememba valute – zamudne obresti – obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti izražene v tuji valuti – prepoved reformatio in peius
Stališče, da mora za utemeljenost zahtevka na plačilo uporabnine toženec nepremičnino tudi dejansko uporabljati oziroma v njej živeti, je zmotno.
Do 1.1.2007 ni bilo posebnega zakona, ki bi določal obrestno mero zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, zato je treba zanje uporabiti 8% letno obrestno mero iz drugega odstavka 378. člena OZ.
ZIZ člen 166, 166/2, 178, 178/2, 179, 179/1. ZPUZSO člen 7, 39, 39, 39/1, 39/1-8. ZS člen 24, 24/1 114, 114/3, 113/4.
cenitev nepremičnin - pripombe na izvedensko mnenje - prekluzija - krajevna pristojnost - dovolitev izvršbe na nepremičnine - pristojnost za izvršbo - območje sodnega okraja
Območje krajevne pristojnosti okrajnih sodišč je v skladu s tretjim odstavkom 114. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) določeno s katastrskimi občinami. Katastrske občine, ki spadajo pod določen sodni okraj, so še vedno določene z Zakonom o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območij občine ter o območjih občin (v nadaljevanju ZPUZSO). Pritožnik bi moral svoje nestrinjanje z ocenjeno vrednostjo kakor tudi s postopkom in metodami cenitve jasno izraziti v pripombah na cenitvi, k podaji katerih je bil s strani sodišča prve stopnje ustrezno pozvan, pa pozivom sodišča prve stopnje ni sledil.
Tožnik je pripravljalno vlogo z dne 11. 3. 2013 poslal sodišču dovolj zgodaj, da jo je bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki. Ker je pripravljalna vloga kratka in po vsebini ni zelo zahtevna, pa bi bilo možno nanjo odgovoriti tudi na naroku dne 20. 3. 2013 ali vsaj do naslednjega naroka, ki je bil preložen iz drugih razlogov in se je vršil dne 22. 5. 2013 (naslednji pa 10. 7. 2013), iz česar je mogoče sklepati, da dopustitev vloge ne bi zavlekla spora. Zato je sodišče prve stopnje s sprejemom sklepa, da ne bo sprejelo nobene pisne pripravljalne vloge, zlasti pa s tem, da sporne pisne vloge tožnika ni upoštevalo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pravilno uporabilo določbe 4. in 5. odstavka 286. a člena ZPP.
Po določbi 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v svojih obsežnih pripravljalnih vlogah, s strani tožene stranke neprerekana oziroma priznana. Iz poteka celotnega postopka, odgovora na tožbo, pripravljalne vloge in navedb tožene stranke na narokih za glavno obravnavo, izhaja, da je tožena stranka bodisi izrecno bodisi konkludentno oporekala zlasti tožnikovim trditvam o šikani, diskriminaciji in mobingu oziroma o razlogih za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede dejstev, o katerih se tožena stranka ni izrecno izjavljala, pa je mogoče ugotoviti, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz njenih siceršnjih navedb, zato jih ni mogoče šteti za priznana.
Če upnik isti znesek denarja najprej terja na podlagi menice, potem pa na podlagi odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbe, gre za spremembo tožbe, če ne trdi, da bi smel [...] menico izpolniti tako, da bi vanjo vnesel tudi višino morebitne poslovne škode, nastale v posledici lizingojemalčeve kršitve pogodbe. Ne drži, da pri nepopolni tožbi nikoli ne more priti do njene spremembe.
žalitev sodišča v vlogi - denarna kazen - kaznovanje odvetnika - pravica do poštenega sojenja - postopek odločanja o razžalitvi sodišča - pravica do nepristranskega sodišča - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - način ugotavljanja nepristranskosti - subjektivni način - objektivni način
Odvetnik bi lahko branil interese svoje stranke z vljudnim izražanjem in brez žalitev. Sodna odločitev je lahko vedno kritizirana na način, ki ne vključuje napada na ugled sodstva ali osebnega napada na posameznega sodnika.
Ni sporno, da je tožnik kot samostojni podjetnik v letih 2009 in 2010 izvedel krovsko kleparska dela na stanovanjski hiši prvega toženca, sporno pa je, ali je ta dela naročila družba F., d.o.o. ali toženec (sicer v relevantnem obdobju tudi direktor in solastnik omenjene družbe).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076247
OZ člen 561, 561/3, 562, 564. ZPP člen 236.
pogodba o preužitku – pogodba o dosmrtnem preživljanju – pogoji za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju – izročilna pogodba – zaslišanje priče – substanciranje dokaznega predloga
Če prevzemnik preživljanja ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (3. odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo:
- da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja in
- je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnikov premoženja.
Načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, ni neomejena. Stranka mora ob podaji dokaznega predloga natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi in na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz služil ugotovitvi določenega dejstva (substanciranje dokaznega predloga). Abstraktni pojem neizpolnjevanja pogodbe, o čemer naj bi navedene priče izpovedovale, bi moral tožnik konkretizirati oziroma razčleniti na tista dejstva, ki tvorijo njegovo vsebino.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Sodišče prve stopnje je izhajalo z zmotnega stališča, da tožena stranka tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smela očitati konkretnih napak in nepravilnosti, ker bi to lahko bil le predmet odpovedi iz razloga nesposobnosti po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, ne pa razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zaradi takšnega zmotnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so očitki, navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, resnični.
Tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela velja splošna določba 2. odstavka 86. člena ZDR o tem, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pisna obrazložitev ni ustrezna, če je v njej navedeno le, da je odpoved podana zaradi negativne ocene poskusnega dela, temveč mora biti bodisi v odpovedi bodisi v oceni poskusnega dela tudi dovolj konkretno navedeno, zakaj je bilo poskusno delo negativno ocenjeno.
Iz prijave terjatev izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila vtoževane terjatve (terjatev iz naslova plače, regresa za sporno leto in odpravnino), vendar iz končnega seznama preizkušenih terjatev izhaja, da je bila terjatev tožnice v celoti prerekana. Tožnica bi morala v skladu s tretjim odstavkom 301. člena ZFPPIPP v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka v predmetni zadevi. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje na podlagi sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo, da je prenehala terjatev tožeče stranke v razmerju do tožene stranke (stečajnega dolžnika), zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0082902
ZPP člen 205, 205/2, 207, 207/2, 208, 208/1. OZ člen 468, 468/1. SZ-1 člen 5, 5/4. ZVKSES člen 20, 20/2, 20/2-2.
prodajna pogodba – stvarne napake prodane stvari – odgovornost za stvarne napake – odprava napak – sodno uveljavljenje zahtevka – izguba pravic – bančna garancija – uvedba stečajnega postopka po opravi vseh procesnih dejanj
Bančna garancija je instrument zavarovanja oz. zaščite pred riziki neizpolnitve obveznosti glavnih dolžnikov. Koristniku garancija predstavlja verodostojno obljubo in mu zagotavlja enostaven dostop do denarnega nadomestila za kritje morebitne škode, ki bi mu lahko nastala zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti. S plačilom garancije pridobi upnik to, kar sta mu bila dolžna banka garant iz naslova izdane garancije in glavni dolžnik po osnovni pogodbi, saj istega zneska ne more dvakrat uspešno terjati, če za to ni posebej upravičen, ne da bi bil s tem (neupravičeno) obogaten.
Tožeča stranka je notarju zelo natančno specificirala svojo zahtevo za unovčenje bančne garancije - določno je navedla napako in njeno sanacijo stroškovno opredelila. Ker pa je v tožbi ponovno zahtevala odpravo istih napak (oz. povračilo stroškov njihove odprave), bi morala podati zelo jasno specifikacijo porabe sredstev iz naslova unovčene bančne garancije, kar bi v nadaljevanju omogočilo toženi stranki opredelitev tako glede napak kot tudi glede zneskov. Tožeča stranka ima namreč pravico zahtevati le odpravo napake, ki je bančna garancija kot sredstvo zavarovanja stroškovno ni pokrila.
ZFPPIPP člen 35, 42, 42/1, 442, 442/1, 442/1-1, 442/2, 442/3. ZGD-1 člen 514.
odpravnina - izbris družbe iz sodnega registra - zahtevek za plačilo terjatev - spregled pravne osebnosti - odškodninska odgovornost članov poslovodstva - odgovornost družbenikov
Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo denarnih terjatev do nekdanjega delodajalca - izbrisane družbe od prve toženke kot družbenika ter drugega in tretjega toženca kot članov poslovodstva na podlagi prvega do tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP, v skladu s katero izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe, da zahteva plačilo terjatev do izbrisane družbe od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti in povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane družbe. Tožnik v okviru trditvene podlage ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi utemeljeval uporabo instituta spregleda pravne osebnosti, niti ni zatrjeval, da družbenik izbrisane pravne osebe odgovarja po pravilih o spregledu pravne osebnosti. Zato tožnik neutemeljeno zahteva plačilo obveznosti od prve toženke.
Predpostavka za odškodninsko odgovornost članov poslovodstva po prvem odstavku 42. člena v zvezi z drugim odstavkom 442. člena ZFPPIPP je podana v primeru, ko poslovodstvo pred začetkom postopka izbrisa ni opravilo dejanj iz 35. do 39. člena oziroma je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. Sklicevanje tožnika, da drugi in tretji toženec nista opravila nobenih dejanj oziroma sta opustila dejanja v navedenih členih, je presplošno. Tožnik res ni dolžan dokazovati negativnih dejstev, vendar pa mora pri opustitvenih ravnanjih navesti, katera dolžna ravnanja sta drugi in tretji toženec opustila.
OZ člen 200, 204, 204/1. SPZ člen 67, 67/3, 118, 118/4.
upravnik – poslovni objekt – soglasje etažnih lastnikov – izgradnja vodne infrastrukture – novo odjemno mesto – pogodba o naročilu – poslovodstvo brez naročila – nujen posel – presoja koristnosti – notifikacijska dolžnost gestorja – molk dominusa – nedopustna gestija
Izvedba projekta samostojnega odjemnega mesta ne predstavlja vzdrževanja obstoječe vodovodne infrastrukture.
Le informiranost predsednika upravnega odbora poslovnega objekta P. s projektom in potekom izgradnje nove vodovodne infrastrukture, ne more nadomestiti ustreznega sklepa vseh etažnih lastnikov, da se izvede navedeni projekt v sodelovanju z družbo D. d. o. o.
Notifikacijska dolžnost gestorja iz 200. člena OZ je v zaščiti interesov dominusa, ki nadaljevanje posla lahko prepove ali pa odobri. Pri tem teorija poudarja, da se dominusov molk ne sme interpretirati kot soglasje.
Tožniku kot upravniku je bilo znano, da poslov brez soglasja lastnikov ne sme sklepati, saj so bile njegove pristojnosti jasno opredeljene v pogodbi o upravljanju. Ker v obravnavanem primeru tudi ni šlo za nujen posel, da bi se odvrnila škoda, glede posla, ki se ga je lotil v breme lastnikov pa tudi ni imel pooblastila za presojo njegove koristnosti za lastnike, niti ni šlo za situacijo, ko zaradi časovne stiske ne bi mogel pridobiti potrebnega soglasja lastnikov (kaj takega pritožnik niti ne trdi), po presoji pritožbenega sodišča pritožnikova uveljavljana terjatev nima podlage niti v določilih OZ o pogodbi o naročilu niti o poslovodstvu brez naročila.
Podizvajalec ima na podlagi 631. člena OZ zahtevek do naročnika le iz vsote, ki jo v tistem trenutku naročnik dolguje podjemniku, torej iz vsote, ki jo je toženka dolgovala S. d. d. v trenutku zahtevka. Toženka pa ni dolgovala ničesar podjemniku S. d. d. dne 17. 1. 2011, ko je tožnica toženko pozvala k plačilu oziroma dne 2. 2. 2011, ko je bil vložen predlog za izvršbo, saj je dne 31. 12. 2010 podjemniku S. d. d. izplačala še zadnji del plačila, s čimer je dokončno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Tožnica torej na podlagi 631. člena OZ ne bi mogla več uveljavljati svoje terjatve zoper toženko, tudi če bi se izkazalo, da je bila družba S. Z. d. d. - v stečaju eden izmed glavnih izvajalcev (torej podjemnik in tožnica njen sodelavec), kar pa se, kot že rečeno, ni.
ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine d.o.o. - sklic skupščine d.o.o. - skupno zastopanje - sklepčnost skupščine
Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov.
Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično.
Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače.
Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovanja na skupščini. Skupščini lahko prisostvujejo in se jih upošteva pri ugotavljanju kvoruma, družbeniki, katerih glasovalna pravica je omejena. Gre za ločeni pravici, pri čemer je sklepčnost skupščine predpogoj za uresničevanje glasovalne pravice. Če skupščina ni sklepčna, družbeniki ne morejo pravno veljavno odločati.
Postavlja se pravno vprašanje ali je tožena stranka, ki je z dopisom z dne 29. 7. 2013, sporočila, da bo v primeru, če se bo skupščina kljub pozivu, da naj se prekliče, izvedla, primorana sprožiti ustrezne sodne postopke, zaradi uveljavljanja ničnosti skupščinskih sklepov, bila dolžna zagotoviti sklepčnost skupščine zgolj zato, da bi na skupščini napovedala, da bo uveljavljala izpodbojnost sprejetih sklepov.
Pritožbeno sodišče meni, da takšne dolžnosti družbenik nima, saj je prisostvovanje na skupščini del pravice v okviru pravice upravljanja, ki jo ima družbenik v družbi in to pravico izkoristi ali ne, pa zaradi tega ne more trpeti škodljivih posledic, ker je že zakon sam predvidel za takšne primere možnost, da se v družbeni pogodbi določi naknadni dan zasedanja (tretji odstavek 510. člena ZGD-1) ali pa zunaj skupščinsko odločanje (drugi odstavek 507. člena ZGD-1).
Ker pa je za uveljavljanje izpodbojnosti skupščinskih sklepov, ki so sprejeti na nesklepčni skupščini, potrebno po 397. členu ZGD-1 napovedati izpodbijanje, tožeča stranka namreč ob pravilnem vabljenju na skupščino nima pravne dobrote, da bi smela uveljavljati izpodbojnost skupščinskih sklepov, brez napovedi izpodbijanja.
V prej navedeni situaciji je že pojmovno nemogoče,da bi pravilno vabljena tožeča stranka kot družbenica napovedala izpodbijanje na skupščini, zato je po stališču pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je dolžnost napovedi izpodbijanja, ki veže tudi družbenika družbe z omejeno odgovornostjo tožeča stranka s izpolnila že z dopisom z dne 29. 7. 2013 in da je s tem izpolnjena pravna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe.
Po stališču pritožbenega sodišča nedvomno v konkretnem primeru tožeča stranka ni mogla ravnati drugače, kot da je napovedala izpodbijanje skupščinskih sklepov izven zasedanja in je potrebno takšen način uveljavljanja izpodbijanja šteti za zakonit1, ker gre pri družbi z omejeno odgovornostjo za posebne situacije, ki jih zakon ni v celoti uredil in že v okviru zgolj smiselne uporabe določb o izpodbijanju, ki veljajo za delniške družbe, je dopustna drugačna razlaga za družbe z omejeno odgovornostjo, za katere smo že ugotovili, da velja velika avtonomija urejanja medsebojnih razmerij.
postopek osebnega stečaja – predlog za odpust obveznosti – pravnomočna zavrnitev predloga – pravni interes za ponovno izvedbo postopka osebnega stečaja – namen izvedbe postopka osebnega stečaja
Namen izvedbe postopka osebnega stečaja je enakomerno in istočasno poplačilo upnikov stečajnega dolžnika z navadnimi terjatvami. V okviru začetega postopka osebnega stečaja pa je dolžniku omogočena sanacija njegovega insolventnega stanja z izvedbo postopka za odpust obveznosti ob predpostavki, da dolžnik resno in odgovorno ter aktivno deluje v prizadevanju pridobitve sredstev za poplačilo njegovih upnikov v času trajanja preizkusne dobe. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da dolžnik ne more predlagati odpusta obveznosti za tiste terjatve, glede katerih je bil dolžnikov predlog že pravnomočno zavrnjen. O odpustu teh obveznosti je bilo torej že pravnomočno odločeno, dolžnica pa je zapravila zakonsko možnost odpusta obveznosti za vse tiste terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Drugačno stališče bi dopuščalo možnost izigravanja instituta odpusta obveznosti stečajnega dolžnika.
Ker pritožnica ni izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se pretežni del njenih obveznosti nanaša na terjatve, glede katerih je sodišče že v postopku St 1507/2010 zavrnilo njen predlog za odpust obveznosti in da nima nobenega premoženja, pritožnica ne bo mogla doseči zgoraj opisanega namena izvedbe postopka osebnega stečaja (niti delnega poplačila upnikov niti odprave insolventnosti). To pa pomeni, da nima pravnega interesa za (ponovno) izvedbo postopka osebnega stečaja.
Ker so preživninske zmožnosti toženca precej večje od preživninskih zmožnosti tožničine matere, pri kateri tožnica tudi živi, je sodišče prve stopnje neutemeljeno razporedilo preživninsko breme med preživninska zavezanca tako, da je toženec dolžan kriti 60% tožničinih potreb, tožničina mati pa 40%.
Inšpekcijski postopek ni razlog za prekinitev postopka za razdelitev solastne nepremičnine. Ne ZNP ne SPZ ne postavljata pogoja, da mora biti predmet delitve v prostor umeščen skladno z upravnimi dovoljenji. Sodišče razdeli nepremičnino v stanju, v kakršnem je.