povrnitev pravdnih stroškov – uspeh pravdnih strank
Tožbeni zahtevek je bil sporen le po višini, kar pomeni, da so se med postopkom ugotavljala le dejstva, povezana z višino odškodnine, posledično čemur se uspeh strank v pravdi ugotavlja le glede na dosojeno višino odškodnine v primerjavi z vtoževano.
ZDSS-1 člen 19, 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 171, 171/1. ZPP člen 111, 111/4, 112, 112/1.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok
Tožnik je vložil tožbo po izteku 30-dnevnega roka od vročitve dokončnega upravnega akta, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (ZDSS-1 člen 72/1 in ZPIZ-2 člen 171/1).
Materialno napačno je naziranje pritožbe, da je bila tožba vložena pravočasno, če je bila vložena pri nepristojnem organu. Vloga vezana na rok se šteje, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (112. člen ZPP). Pristojno sodišče je v tem primeru Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa tožena stranka. Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena ob določenih okoliščinah na strani tožeče stranke (8. odstavek 112. člena ZPP). V danem primeru tožnik vloge ni poslal nepristojnemu sodišču, temveč kljub izrecnemu napotilu v izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke toženi stranki sami. V kolikor tožeča stranka šteje, da je bilo ravnanje tožene stranke z nepravočasnim odstopom vloge pristojnemu sodišče nepravilno, to samo po sebi ne sanira nepravočasnosti tožbe tožnika.
invalidnost III. kategorije - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Pri tožniku je zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti. Poleg fizičnih omejitev, ki so bile ugotovljene že v predsodnem postopku, so potrebne še dodatne omejitve in sicer lahko tožnik delo opravlja v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena. Potrebna pa je tudi časovna razbremenitev, saj tožnik lahko opravlja delo le s polovico polnega delovnega časa, torej po 4 ure dnevno. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Po 101. členu ZPIZ-2 je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Tožnik je samostojno pokreten, sam se hrani, oblači, slači, obuva ter vrši telesno higieno. Pri tožniku ni potreben stalni nadzor, pomoč potrebuje le pri opravljanju fizioloških potreb, torej le pri enem od osnovnih življenjskih opravil po 101. členu ZPIZ-2. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.
dnevnice - voznik tovornega vozila - službeno potovanje - plačilo za delo - obveznost plačila
Pritožbene navedbe, da zaradi prikazovanja dnevnic oziroma stroškov v nižjem znesku tožena stranka tožniku ni izplačala vseh vtoževanih dnevnic, niso utemeljene. Tožnik je prejel celotne zneske dnevnic v pravilni višini in ne samo v polovični višini, zato njegov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Izjava z dne 7. 11. 1988 ni ustrezen pravni naslov za dokaz dobrovernosti tožnikov, ki jo zahteva prvi odstavek 217. člena SPZ za priposestvovanje. Vsebina izjave je jasna in iz nje izhaja, da M. S. dovoljuje tožnikoma gradnjo poti po svojem travniku in s tem jima posledično dovoljuje pot preko svojega zemljišča. Takšno dovoljenje lastnika predstavlja prekarij, ki pa ne dokazuje dobre vere tožnikov, ki je potrebna za priposestvovanje.
ZSV člen 100. ZUPJS člen 10, 10/1, 10/2, 10/2-1. ZZZDR člen 123, 123-1, 123-2, 123-3.
institucionalno varstvo - plačilo - samska oseba - ugotavljanje materialnega položaja vlagatelja - samska oseba - starši - dolžnost preživljanja - roditeljska pravica
Z noveliranim 123. členom ZZZDR je bilo tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ob njegovi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja, ker jim je na ta način zagotovljen enakopraven položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. Prišlo je torej do zamenjave družinske solidarnosti z družbeno. To pomeni, da starša, ki imata podaljšano roditeljsko pravico za vlagatelja, ki je nastanjen v varstvenem centru, vlagatelja nista dolžna tudi preživljati. Takšne pravne podlage v ZZZDR ni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vlagatelja treba šteti kot samsko osebo in je treba pri izračunu njegovega prispevka k institucionalni oskrbi oziroma obveznosti občine, ki namesto staršev prevzame preostali del iz naslova družbene skrbi za invalide, upoštevati njegove dohodke.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 87/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - rok za podajo odpovedi
Tožnik je vabilo na zagovor prejel in toženi stranki po pooblaščencu sporočil, da se zagovora ne bo mogel udeležiti. Zraven je priložil zdravniško potrdilo. Tožena stranka zagovora ni preložila. Ker niti iz sporočila niti iz zdravniškega potrdila ne izhajajo opravičljivi razlogi, zaradi katerih se zagovora ne bi mogel udeležiti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita. Sam obstoj zdravstvenih težav (bolezni) namreč še ne pomeni, da je bila tožena stranka zagovor tudi dolžna preložiti. To bi bila dolžna storiti samo v primeru, da bi bile zdravstvene težave takšne, da bi tožniku onemogočale podajo zagovora, zato je bil navedeno tožnik toženi stranki dolžan pojasniti.
Tožnik je spornega dne, ko je opravljal svoje delo pravosodnega policista, opustil varovanje obsojenca, ki ga je na podlagi pisne odredbe spremljal v interno bolnišnico na pregled. Obsojenca je pustil samega več kot eno uro in ga nato prepustil drugemo pravosodnemu policistu, ki ga je namesto tožnika pripeljal nazaj v zavod. S tem je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - brezposelna oseba - nadomestilo plače - interventni ukrepi
ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012 je v 90. členu črtal 4. odstavek 9. člena ZUTD, ki je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je bil na dan 9. 1. 2014, ko je bil vložen nov predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, obvezno zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker je tedaj že veljal ZUJF, ni bilo več pravne podlage za priznanje pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo.
ZDR člen 116, 116/3, 161, 162, 162/1, 162/1-3. ZDR-1 člen 161, 161/1.
neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - odškodnina - regres za letni dopust - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bolniški stalež - sprememba predpisa
Sodišče prve stopnje je pri presoji, koliko dopusta in kolikšen regres za leto 2013 pripada tožnici, upoštevalo določbe ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013. Zavzelo je pravilno stališče, da je v konkretnem primeru bistveno, da je tožnica pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 pridobila še v času veljave ZDR, ne glede na to, da ji je delovno razmerje prenehalo že po uveljavitvi ZDR-1. Tožnica je bila pri toženi stranki brez prekinitve zaposlena od 1. 7. 1996 do 31. 8. 2013, kar pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDR-1 (ta je pričel veljati 12. 4. 2013) pridobila pravico do letnega dopusta za leto 2013 in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust.
Ker je tožnica pravico do regresa za letni dopust za leto 2013 pridobila hkrati s pravico do letnega dopusta za leto 2013, tožena stranka pa je tožnici izplačala le 8/12 regresa, je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi razliko do celotnega regresa za leto 2013.
Prvi odstavek 130. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, je določal, da je delavec upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom in sicer stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožnica ni bila na službenem potovanju, je pa delo opravljala na terenu in na podlagi delovnih nalogov. Zato je tožnica upravičena do potnih stroškov, ki jih je imela, ko se je po terenu vozila s svojim avtomobilom in do stroškov prehrane, ki so presegali znesek regresa za prehrano, če je bila na terenu več kot polni delovni čas.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023195
KZ-1 člen 217, 217/1, 217/2. ZKP člen 372, 372-1.
prikrivanje – znaki kaznivega dejanja – konkretizacija – način pridobitve predmeta prikrivanja – kraj in čas storitve – krivda – nezavestna malomarnost
Dejstvo, da pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, ne pomeni, da zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja „si kako drugače pridobi“ ne bi bil izpolnjen ter da navedbe od koga in v čem naj bi bila izvršena pridobitev ne sodijo v opis dejanja. Neizpodbiten je zaključek v obravnavani zadevi, da je obdolženec avtomobilske dele dejansko pridobil, saj je z njimi razpolagal, kar že samo po sebi pomeni, da jih je moral na nek (drugačen) način tudi pridobiti. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, ni podana.
Obdolženec je avtodele, ki so izvirali iz v tujini ukradenega vozila, vgradil v zakonito kupljeno vozilo iste znamke, nato pa tako sestavljeno vozilo registriral in dal v komisijsko prodajo.
ZPP člen 70, 70/1, 70/1-6, 109, 109/1, 339, 339/2, 339/2-2. ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 20, 204, 204/1, 205. ZPol člen 30.
vodenje postopka - nepristranskost - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine - policist - sostorilstvo
Pritožbeni očitek pristranskosti (6. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) lahko stranka v pritožbi uveljavlja le, če je bil sodnik izločen, pa je kljub temu sodeloval pri izdaji sodbe (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker predsednica senata v konkretni zadevi ni bila izločena, njena izločitev pa ni bila niti zahtevana (72. člen ZPP), pritožbeni očitek pristranskosti in nekorektno vedenje na narokih za glavno obravnavo ni utemeljen.
Tožnica (policistka, ki je bila v času kršitve na poklicni rehabilitaciji) je spornega dne 91-letnemu znancu skupaj s svojim možem odsvojila 56.000,00 EUR v gotovini. S tem je naklepno huje kršila svoje delovnopravne obveznosti (30. člen ZPol, 31., 32. in 35. člen ZDR), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine po 205. členu KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
V času do izdaje izpodbijane odločbe pri tožniku še ni bila podana izguba delazmožnosti. Zato njegov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen. Tožnik lahko v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - administrativni stalež - zavrženje tožbe
Določba zadnjega stavka 244. člena POZZ, ki se glasi: „če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej“, pride v poštev v tistih primerih, ko osebni zdravnik zaradi nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katerega je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, ugotovi začasno zadržanost od dela, imenovani zdravnik pa se s tako ugotovitvijo ne strinja. V takem primeru gre za izjemo, ko je za odločanje o začasni zadržanosti od dela pristojen imenovani zdravnik, to pa lahko ugotavlja tudi osebni zdravnik, ki pa mora zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Imenovani zdravnik lahko potrdi ugotovitev osebnega zdravnika, če pa ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej. V danem primeru osebni zdravnik ni odločil in tudi ni bil pristojen za odločanje o začasni zadržanosti tožnice od dela zaradi iste bolezni oziroma zdravstvenega stanja po spornem datumu niti ni tožnice napotil isti dan na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Zaradi (formalnih) napak osebnega zdravnika zavarovanec ne more pridobiti pravic, za katere ni dejanske podlage.
Tožnica se zoper odločbi, s katerima je bilo odločeno, da je od določenega dne dalje dalje zmožna za delo, ni pritožila, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči.
obseg zapuščine – odpoved dediščini – vsebina odpovedi dediščini – odpoved neuvedenemu dedovanju – dedna izjava – postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine – zapuščinska obravnava – oprava zapuščinske obravnave
Sodišču ni bilo treba razpisati zapuščinske obravnave, saj zapustnica ni zapustila nepremičnega premoženja, dedič, ki je bil upravičen dedovati, pa naroka ni zahteval.
sklenitev najemne pogodbe po razvezi zakonske zveze – določitev najemnika neprofitnega stanovanja – nepravdni postopek – predlog
O sporu bivših zakoncev glede vprašanja, kdo bo ostal najemnik stanovanja po razvezi zakonske zveze, odloči sodišče v nepravdnem postopku. Za predlog zato zadošča zgolj opis razmerja, o katerem naj sodišče odloči, navedba dejstev, ki so pomembna za odločitev, in dokazov za ugotovitev teh dejstev. Predlagateljica torej ni bila dolžna podati izrecnega zahtevka in sodišče nanj tudi ne bi bilo vezano, če bi bil ta postavljen.
Pri oblikovanju dokazne oceni ni nujno, da bi sodišče lahko posamezni priči sledilo zgolj v celoti ali pa ji ne bi sledilo. Možno je tudi, da sodišče sledi zgolj delu izpovedbe, kar je odvisno od izvedbe preostalih dokazov in je rezultat tistega dela sodnikovega miselnega procesa (kar mora sodnik potem ustrezno prenesti v obrazložitev svoje odločbe), ki ga 8. člen ZPP ubesedi kot skrbno in vestno presojo vseh dokazov skupaj.
Dokaz z vpogledom v fotografijo je samostojen dokazni predlog, zato ga sodišče na naroku, ki ni prvi, ne more dopustiti z izgovorom, da gre za del izvedbe pravočasno predlaganega dokaza z zaslišanjem stranke.
Tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in nima preostale delovne zmožnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljen.