Glede na to, da je toženka na eni strani ugotovila, da je tožnikova prošnja nekonkretizirana, je nerazumljiva njena ocena, da dopolnitev prošnje ni bila potrebna. Ob ugotovitvi, da tožnikova prošnja ni dovolj konkretizirana, in še posebej ob dejstvu, da je tožnik že v prošnji zaprosil za rok, v katerem bi lahko prošnjo dopolnil s predložitvijo osnutka ustavne pritožbe, bi morala toženka po presoji sodišča tožnika pozvati, da konkretizira okoliščine oziroma dejstva, zaradi katerih meni, da je sodna odločba, ki jo želi izpodbijati z ustavno pritožbo, nezakonita oziroma mu krši določeno pravico, ali mu vsaj omogočiti, da svojo prošnjo dopolni.

Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča bi to namreč utegnilo nakazovati, bodisi da je tožnik delež prejel od z delodajalcem (če je bil tožnik pri družbi v delovnem razmerju) povezane osebe, bodisi da je tožnik delež prejel zaradi vzpostavitve oz. utrditve korporacijskih razmerij v družbi, kar bi lahko narekovalo obdavčitev z dohodnino. In to je pravno relevantno vprašanje v tej zadevi, saj je po 2. členu ZDDD predmet obdavčitve le prejem premoženja (kot dediščina ali darilo), ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 (prvi odstavek), o čemer se davčna organa nista izrekla.

Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka.

Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z vstopom v lastniško strukturo, o čemer se davčna organa nista izrekla, izpodbijane odločbe po presoji sodišča glede bistvenih okoliščin ni mogoče preizkusiti, tj. ali je tožnik poslovni delež v družbi C., d. o. o. pridobil kot darilo ali kot kakšno drugo vrsto neodplačne naklonitve, ki se morebiti obdavčuje po ZDoh-2, tega davčna organa tudi nista ugotavljala, od tega pa je po presoji sodišča odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava.

Zgolj navedba, da je določen rok za izpolnitev inšpekcijske odločbe ustrezen glede na zahtevnost del, brez dodatne utemeljitve pravnorelevantnih okoliščin, pri čemer pa v postopku ni prerekano, da je tožnica izpodbijano odločbo prejela v začetku oktobra 2021, da gre za edini vhod v mansardo stanovanja, da stopnice stojijo že desetletje, tožnici pa je bila izrečena tudi še druga inšpekcijska odločba z istim rokom izpolnitve, po presoji sodišča ne zadosti ustrezni obrazloženosti upravne odločbe ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin (obseg potrebnih del, iskanje izvajalcev, letni čas in dejstvo, da sporno stopnišče in vrata predstavljajo edini vhod v mansardo stanovanjske hiše, saj je bilo notranje stopnišče odstranjeno).

Za presojo obravnavane zadeve je neupoštevno dejstvo, da so se tožniki integrirali v življenje v Republiki Sloveniji. To dokazujejo za navedbo, da je prvi tožnik sklenil najemno pogodbo za stanovanje in se uspel zaposliti. V okviru vrnitve v dublinskem postopku vrnitve sodišče presoja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Izjemoma do vračanja ne pride, če bi v odgovorni državi članici obstajale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščit, ali bi bili prosilci po vrnitvi podvrženi ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju, oziroma, če bi sam postopek vrnitve predstavljal ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje za prosilce. Druge okoliščine, torej dejstvo potencialne integracije, se ne presojajo v postopku dublinske vrnitve kot morebitna ovira za vrnitev v odgovorno državo članico. Sodišče je v obravnavani zadevi ocenilo, iz razlogov, ki so navedeni predhodno v tej sodbi in upoštevajoč navedbe tožnikov, da postopek vrnitve za tožnike ne predstavlja ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, prav tako takšnemu ravnanju ne bi bili podvrženi po vrnitvi v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.