Tožnik predloga za vrnitev v prejšnje stanje ob vložitvi tožbe z dne 26. 8. 2024 ni podal. Tožnikova pooblaščenka in tožnik sta razloge za zamudo roka za vložitev tožbe po pozivu sodišča za izjasnitev sicer pojasnjevala v njunih vlogah z dne 17. 10. in 25. 10. 2024, česar pa po presoji sodišča ni mogoče šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj tega v svojih vlogah nista izrecno zahtevala.
Ne glede na (ne)sodelovanje stranke v postopku je po presoji sodišča upravni organ v vsakem primeru dolžan izpeljati posvetovalni postopek z državo članico odobritve skladno s citirano določbo 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961 Evropskega parlamenta in svet z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006, in nato (po prejemu odgovora države članice izdajateljice ukrepa) sprejeti obrazloženo odločitev o odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za prebivanje oziroma zavrnitvi takšne vloge, ob tem pa mora upoštevati tako določila nacionalnega prava kot tudi določbo (d) prvega odstavka 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961, ki je v Republiki Sloveniji neposredno uporabna.
O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti.
V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Toženka je ugotovila, da je bilo o tožnikovih zahtevkih za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 že pravnomočno odločeno, v zvezi s tožnikovim zahtevkom za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje oziroma za vložitev ZVZ, pa se je v času odločanja toženke, o isti zadevi že vodil upravni postopek.
Sodišče ugotavlja, da si tožnik z uspehom v predmetnem postopku lahko izboljša svoj pravni položaj, saj bi mu ugodilna ugotovitvena sodba dala temelje za uveljavljenje morebitne škode, če jo je utrpel zaradi posega v njegov premoženjski položaj v posledici zadržanja denarnih sredstev. Obresti so v tem primeru povračilo škode zaradi nezmožnosti uporabe denarnih sredstev, zato niso postranskega pomena, kot trdi toženka.
Sodišče pritrjuje tožniku, da ureditev po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 izhaja iz generalne (saj enako velja za vse zavezance za davek) pravne fikcije, da znesek nad 50.000,00 EUR utemeljuje zavarovanje njegovega plačila, povsem neodvisno od dejanske ogroženosti oziroma oteženosti plačila ob zapadlosti.
Glede na to, da gre pri vsakem zaslišanju priče za en sam zaključen narok, saj je za zaslišanje vsake priče posebej izdelan zapisnik o zaslišanju priče in se na vsak posamezni zapisnik na koncu podpišejo vsi prisotni, s čimer se narok zaključi, vsako naslednje zaslišanje priče pa predstavlja poseben narok, bi po presoji sodišča morala tožena stranka zaslišanja prič, ki so bila opravljena istega dne, šteti za posamezna preiskovalna dejanja in tožniku odmeriti nagrado za vsako zaslišano pričo posebej.
OT predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve za drugo in vsako naslednje očitano (in ne kaznivo) dejanje. Navedeno določbo je treba po mnenju sodišča tolmačiti tako, da je vsako nadaljnje očitano dejanje treba šteti kot dejanje, za katerega so v obtožnici oziroma v zahtevi za preiskavo podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno dejanje in se ga tako tudi dokazuje. Navedeno pa pomeni, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo (nadaljevano ali kolektivno) kaznivo dejanje.