S predlogu priloženo odločbo, na katero se predlagatelj v predlogu sklicuje, je izkazano, da je zavezancu z izvršljivo in pravnomočno odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki jih ta prireja preko spleta brez predpisane koncesije vlade. Predlagatelj je predlog oprl še na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po spletu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, in sicer, da zavezanec navedene odločbe ne spoštuje oz. je ni izvršil. Vsa navedena dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na citirano zakonsko določbo prvega odstavka 107.a člena ZIS sodišču dopušča, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade.
Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev premoženjskih razmerij med občinama. Tovrstna pravna razmerja pa ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (to so premoženjska razmerja, vključno s korporacijskimi), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1, kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.
S tem, ko je upravni organ tožnici dal možnost, da se o mnenju Občine Ajdovščina izjavi, je postopal v skladu z določbami ZUP, ki v 9. členu določa, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke), v četrtem odstavku 146. člena pa določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Upravni organ je tako ravnal pravilno in zakonito, saj je tožnici v skladu z določbami ZUP dal pravico do izjave, na tožnici pa je bila nato odločitev, ali bo to možnost izkoristila.
Takoj, ko ima stranka pooblaščenca, je v skladu z 88. členom ZUP edino veljavno vročanje njemu in to ne glede na to, če je bila ista odločba prej, istočasno ali kasneje vročena neposredno stranki sami.