Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev lastninskopravnih razmerij na spornih nepremičninah med državo in Občino Ankaran. Tovrstna pravna razmerja ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (tj. premoženjska razmerja), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1 kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 4. členu ZUS-1.
Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) izhaja, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije predkupni upravičenci uveljavljajo predkupno pravico po določenem vrstnem redu, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače. ZG glede prodaje gozda prednostne upravičence določa drugače, manj restriktivno. Bistvena razlika med ZKZ in ZG je, da ZG ob izpolnjevanju enakih pogojev predkupnih upravičencev prednosti ne daje predkupnemu upravičencu s statusom kmeta. Posledično v primeru dveh enakovrednih prednostnih upravičencev pride v poštev načelo svobodne izbire pogodbenega partnerja.
Določilo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, ki določa desetletni zastaralni rok za odmero davka, po presoji sodišča pomeni, da mora znotraj desetletnega roka za zastaranje davčni organ izdati odločbo, s katero je bil davek odmerjen. Po preteku absolutnega zastaralnega roka desetih let davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti, ne glede na število pretrganj zastaranja odmere, ko so ti zastaralni roki po pretrganju oziroma pretrganjih začeli znova teči. Institut zadržanja zastaranja, predviden kot izjema v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, pri vprašanju odmere davka ne pride v poštev.
Za postopek v zvezi z zahtevo za ponovni postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik je v upravnem postopku možnost aktivno sodelovati, zato ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da njegove pravice pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bile ustrezno varovane, ker ni imel pooblaščenca in ker bi mu toženka odrekla pravico do izjave. Nenazadnje tožnik tudi ne pojasni, kaj bi v upravnem postopku, če bi imel pooblaščenca, še navedel oziroma katere pravice bi še uveljavljal, pa jih zaradi njegove odsotnosti ni. Enako tudi ne navede, kaj bi še (dodatno) izjavil pred izdajo izpodbijanega sklepa, če bi to možnost imel in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost.izpodbijane odločitve.
Toženka je nevarnost pobega tožnika in neustreznost izreka milejšega ukrepa utemeljila z ugotovitvami, da tožnik ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takega ravnanja, da v RS biva nezakonito in da nima nobenih dokumentov, ki so nujno potrebni za odhod iz RS.