Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Zato je za presojo ali obstojijo ovire za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Po mnenju izvedenke tožnikovo vedenje in psihično stanje med pregledom ne govori v prid postravmatske stresne motnje. Tako po njeni klinični oceni kot tudi glede na zapise dr. A. A. je menila, da tožnik ne kaže znakov duševne bolezni, temveč simptome prilagoditvene motnje, te simptome pa potencira z motivom vplivanja na sodni postopek. Izvedenka je tožniku verjela, da mu je misel o vrnitvi na Hrvaško neprijetna in ga spravlja v določeno subjektivno stisko. Ugotovila pa je, da njegovo razpoloženje v času spremljanja v azilnem domu nikoli ni bilo opisano kot stanje hujšega depresivnega pomika, prav tako ni bila opisana psihotična simptomatika (ki je takšna, da oseba ni v stiku z realnostjo, ima blodnje, halucinacije, nerealne dejanske misli o sebi, o svetu). Menila je, da bi bilo ob psihološki stiski tožnika v primeru predaje Republiki Hrvaški zaradi preprečevanja psihične destibilizacije ter spremljanja predpisane medikamentozne terapije smiselno spremljanje pri psihologu in psihiatru. Sodišče pisno in ustno mnenje izvedenke sprejema in se nanj opira.

Izvedenka je v pisnem mnenju tudi ocenila, da v primeru predaje v Republiko Hrvaško za tožnika ne obstaja nevarnost za znatno ali nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega, duševnega stanja - npr., da bi postal psihotičen ali da bi prišlo do izrazitejšega zanihanja razpoloženja.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, saj ga je strah hrvaških varnostnih organov, ker so z njim nečloveško in poniževalno ravnali, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je po tem, ko je tak status imel, odšel v Slovenijo, v hrvaškem azilnem domu pa ni bil nastanjen. Če bo vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III, ga ne bodo sprejeli hrvaški varnostni organi, ki so po njegovih navedbah z njim nečloveško ravnali, ampak ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Tožnik ni izkazal, da bi bil kakor koli oviran pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz podatkov upravnem in sodnem spisu ni razvidno, da bi imele osebe, ki so v t.i. dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški težave pri dostopu do (ponovnega) postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav, zato je odveč bojazen, da bi tožniku bile tam kratene kakršnekoli pravice.

Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) izhaja, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije predkupni upravičenci uveljavljajo predkupno pravico po določenem vrstnem redu, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače. ZG glede prodaje gozda prednostne upravičence določa drugače, manj restriktivno. Bistvena razlika med ZKZ in ZG je, da ZG ob izpolnjevanju enakih pogojev predkupnih upravičencev prednosti ne daje predkupnemu upravičencu s statusom kmeta. Posledično v primeru dveh enakovrednih prednostnih upravičencev pride v poštev načelo svobodne izbire pogodbenega partnerja.

Določilo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, ki določa desetletni zastaralni rok za odmero davka, po presoji sodišča pomeni, da mora znotraj desetletnega roka za zastaranje davčni organ izdati odločbo, s katero je bil davek odmerjen. Po preteku absolutnega zastaralnega roka desetih let davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti, ne glede na število pretrganj zastaranja odmere, ko so ti zastaralni roki po pretrganju oziroma pretrganjih začeli znova teči. Institut zadržanja zastaranja, predviden kot izjema v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, pri vprašanju odmere davka ne pride v poštev.