Za obdavčitev v tožnikovem primeru je bistveno, da davčni organ ugotovi, da je tožnik sporno vozilo pridobil, preden je imelo 6000 prevoženih kilometrov ali pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, okoliščine iz kasnejših časovnih obdobij pa te ugotovitve lahko še potrdijo.
Kot izhaja iz vsega navedenega gre pri davčnem nadzoru posameznega področja poslovanja za neko vmesno vrsto nadzora, med davčnim nadzorom davčnih obračunov ter davčnim inšpekcijskim nadzorom. Pri tem pa se beseda "poslovanje" po presoji sodišča ne nanaša zgolj na subjekte, ki opravljajo (gospodarsko) dejavnost (nanje se nesporno nanaša, kot izhaja iz vseh primerov, ko bo takšen postopek prišel v poštev in ki so našteti v noveli ZDavP-2I, kot predstavljeno zgoraj), temveč tudi na subjekte, ki sklepajo pravne posle. Tožnik pa je svoje vozilo od češkega prodajalca nesporno pridobil na pravnoposlovni podlagi.
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici. Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil Azilni dom in se ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana.
Neutemeljen je ugovor tožnice, da toženka ni presojala, ali druga stranka izpolnjuje pogoje za kmeta po 24. členu ZKZ. Drugostopenjski organ je dokazni postopek dopolnil, ugotovil pravno relevantna dejstva ter na njihovi podlagi sklenil, da druga stranka z interesom izpolnjuje pogoje za kmeta po 24. členu ZKZ.
Ker je tožnik prošnji za BPP priložil pooblastilo odvetniku A. A. je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poziv z dne 21. 8. 2024 vročila tožnikovemu pooblaščencu, kar je v izpodbijani odločbi tudi na dveh mestih izrecno navedla. Kljub temu je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel", kar ni pravno relevantno dejstvo, saj je pravno veljavno le vročanje tožnikovemu pooblaščencu. Da slednji ne bi prejel poziva tožene stranke z dne 21. 8. 2024 pa tožba ne zatrjuje.
Tožnik je zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razvidni iz same zahteve (ki jo tožbi priloži), vendar tožnik ne pojasni, kako naj bi bila tožena stranka seznanjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno vsebino, niti ne pojasni, zakaj tega ni navedel v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 21. 8. 2024, kar je relevantno z vidika določbe 52. člena ZUS-1. Sam poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje pa očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen.
Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnik z razlogi, ki jih je v prošnji za dodelitev BPP navedel kot razloge, zaradi katerih namerava vložiti ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022, glede na 50. člen in prvi odstavek 53. člena, vse ZUstS, nima možnosti za uspeh. Po določbi prvega odstavka 53. člena ZUstS mora namreč ustavna pritožba med drugim vsebovati tudi navedbe o domnevno kršenih človekovih pravicah ali temeljnih svoboščinah in razlogih, s katerimi se utemeljujejo kršitve (druga in tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS), sicer se ne sprejme v obravnavo. Tako je tudi ustaljeno stališče sodne prakse Ustavnega sodišča (npr. v zadevah Up-666/02, Up-624/02, Up-441/02, in drugih). Tožnik pa v prošnji za dodelitev BPP ni navedel nobene konkretne kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, zaradi katere namerava vložiti ustavno pritožbo, niti s katerim aktom naj bi bilo poseženo v te njegove pravice in na kakšen način, pač pa je zgolj ponovil razloge, zaradi katerih je vložil že zahtevo za varstvo zakonitosti in do katerih se je Vrhovno sodišče tudi opredelilo.