Očitek tožnikov, da je tožena stranka s svojimi ravnanji posegla v ustavno zagotovljeno pravico tožnikov do izobraževanja, je utemeljen, saj tožnika v spornem obdobju nista mogla vstopiti v prostore šole in nista smela biti del tam izvajanega pedagoškega procesa, pač pa sta se morala za razliko od ostalih učencev izobraževati na daljavo. Ne glede na to pa sodišče meni, da tako ravnanje tožene stranke, ki so temeljilo na obveznostih, ki ji jih je nalagal Odlok, še ne pomeni, da je bil njen poseg v pravico tožnikov do izobraževanja nedopusten oziroma nezakonit. Tožena stranka je namreč, ko je od učencev (in zaposlenih) zahtevala obvezno izvajanje testiranja s testi HAG za samotestiranje pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj, kakor tudi preverjala predhodna pisna soglasja oziroma nesoglasja staršev ali zakonitih zastopnikov k izvajanju testiranja učencev, ravnala zakonito, saj je morala skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUP spoštovati in izvajati v spornem obdobju (december 2021 do 21. 2. 2022) veljavne določbe Odloka. Ker je to tožena stranka enako zahtevala od vseh učencev, ne gre slediti tožnikoma, da je bila njena odločitev, da tožnikoma prepove vstop v šolo in jima odredi izobraževanje na daljavo, diskriminatorna. Tožnika (oziroma njuni starši) sta bila s predvidenimi posledicami v primeru odklonitve soglasja staršev za izvedbo samotestiranja tožnikov vnaprej seznanjena, v tožbi pa tudi ne zatrjujeta, da bi tožena stranka v primeru drugih učencev, za katere starši prav tako ne bi podali soglasja za samotestiranje s testi HAG (če so taki primeri bili), ravnala drugače.
Šestmesečno obdobje od 22. 3. 2024 se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve dne 22. 9. 2024, zato je navedeno upoštevalo v postopku v upravnem sporu. Tej ugotovitvi tožena stranka ni nasprotovala in je sodišče obvestila, da zaradi poteka šestmesečnega roka prevzema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.
Odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe, ki je bil sprejet na podlagi prvega odstavka 210. člena ZUreP-3, nima pravne narave kateregakoli od sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Po tej zakonski podlagi torej upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dovoljen, niti ni zoper ta sklep dovoljen upravni spor v kakšnem drugem zakonu.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb ter ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj inšpekcijskega zavezanca in drugih oseb v inšpekcijskem postopku saj v izreku sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.
Ker je denarna sankcija v 21. členu Disciplinskega pravilnika predvidena za storjeno disciplinsko kršitev, tožnik ne more uspeti z očitkom, da je bilo kršeno načelo predvidljivosti. Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožniku za enako kršitev v letu 2019 že izrečena pogojna kazen začasnega izbrisa iz imenika Inženirske zbornice Slovenije in glede na njegov status mirovanja v času izreka sankcije, se sodišče strinja s toženko, da je izrečena denarna kazen primerna oblika sankcije.
Ekonomske razmere oz. prezadolženost, revščina, onesnaženost in s tem povezana željo po boljšem življenju niso razlogi, ki bi utemeljevali podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite (ne statusa begunca ne subsidiarne zaščite). Tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja.