Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb ter ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj inšpekcijskega zavezanca in drugih oseb v inšpekcijskem postopku saj v izreku sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.
Ker je denarna sankcija v 21. členu Disciplinskega pravilnika predvidena za storjeno disciplinsko kršitev, tožnik ne more uspeti z očitkom, da je bilo kršeno načelo predvidljivosti. Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožniku za enako kršitev v letu 2019 že izrečena pogojna kazen začasnega izbrisa iz imenika Inženirske zbornice Slovenije in glede na njegov status mirovanja v času izreka sankcije, se sodišče strinja s toženko, da je izrečena denarna kazen primerna oblika sankcije.
Ekonomske razmere oz. prezadolženost, revščina, onesnaženost in s tem povezana željo po boljšem življenju niso razlogi, ki bi utemeljevali podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite (ne statusa begunca ne subsidiarne zaščite). Tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja.
Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno navaja, da se ni spuščala v presojo premoženjskega stanja tožnika in tudi ni presojala vsebinskega pogoja za dodelitev BPP. Po oceni sodišča je dejansko stanje v tej zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.
Izpodbijana odločitev tožene stranke o uvedbi postopka temelji na prvem odstavku 210. člena ZUreP-3. Ta določba uvedbo postopka in izdajo sklepa veže le na popolnost zahteve upravičenca. V primeru zahteve za pridobitev pravice začasne uporabe mora ta, da šteje za popolno, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje 221. člen ZUreP-3, zlasti njegov peti odstavek. To pomeni, da organ po prejemu zahteve ne ugotavlja njene materialnopravne oz. vsebinske utemeljenosti, ampak le preveri, če ima vse zakonsko zahtevane formalne sestavine. Obstoj materialnopravnih pogojev za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe torej organ presoja šele po uvedbi postopka, tj. v ugotovitvenem postopku, na koncu katerega izda odločbo o omejitvi lastninske pravice s pravico začasne uporabe ali pa zahtevo zavrne (prim. 213. člen v zvezi devetim odstavkom 221. člena v zvezi z drugim odstavkom 220. člena ZUreP-3).
Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti torej izpolnjen za vsako izdajo začasne odredbe, je torej verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Pri odločanju sodišče uporabi tudi pravila 214. člena in nasl. ZPP glede t.i. neprerekanih dejstev, ki v 2. odstavku istega člena določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Po ustaljeni sodni praksi SEU je davčni organ tisti, ki mora pravno zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec storil goljufijo na področju DDV ali da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, navedena v utemeljitev pravice do oprostitve, povezana s takšno goljufijo.