Po presoji sodišča je toženka, ko je pri izračunu dohodka na družino v obdobju zadnjih šest mesecev upoštevala zgolj dohodke tožničinega zakonca ter otroški dodatek in dodatek za veliko družino, zmotno uporabila materialno pravo in v tem oziru tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje.
Namen pogoja zadostnih sredstev za preživljanje je predviden s ciljem neobremenitve javnih služb. Iz tega razloga je pomemben ne le prosilčev dohodkovni, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu. Premoženje osebe se namreč upošteva pri odločanju o tem, ali oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev socialnovarstvenih izplačil.
Odločba se šteje za obrazloženo zgolj kadar organ pravno relevantni del člena/predpisa subsumira pod dejansko stanje iz obravnavanega primera, torej ko dejansko stanje obravnavanega primera obrazloži tako, da je iz obrazložitve razvidno sovpadanje z dejanskim stanjem, ki ga ureja izbrani člen predpisa. Glede konkretnega izračuna to pomeni, da mora biti pojasnjeno, kako je upravni organ prišel do vsake posamezne številke oz. do seštevka, kako je številko/seštevek uporabil in kako je na njegovi podlagi izračunal znesek kazni oz. zmanjšanja v evrih. Zgolj sklicevanje na člen ali tabelo, prilogo in preglednico uredbe ne pomeni vsebinske obrazložitve. Za stranko in pritožbeno sodišče mora biti izračun in znesek pojasnjen v obrazložitvi v celoti, brez iskanja tabel, preglednic, prilog in uredb. Obrazložitev mora biti še posebej natančna v strokovnih in zapletenih primerih/izračunih kot je predmetni.
V obravnavani zadevi je pomembno zaradi katerega razloga je bila odvetnica razrešena, če iz razloga na strani upravičenke, zanjo to pomeni, da se uporabi enajsti odstavek 30. člena ZBPP in da izgubi pravico bo BPP, ter da mora prejeta sredstva vračati. V primeru, da so razlogi na strani odvetnice, pa ji pravica do BPP ostane. Da lahko upravičenka - tožeča stranka dokazuje, da razlogi za razrešitev niso na njeni strani, mora biti obveščena o vseh navedbah nasprotne stranke, vse vloge ji morajo biti vročene in imeti mora razumen rok, da na njih odgovori/se do nji opredeli in predlaga svoje dokaze.
Tožnik je v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji na osebnem razgovoru podal posplošene trditve, ki jih v tožbi ni konkretiziral.
Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.
Glede dopustnosti umeščanja in dvigovanja terena se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj na splošno sklicuje na pridobljeno mnenje občine, da je nameravana gradnja skladna z veljavnim prostorskim aktom. To pa ni ustrezen odgovor na tožnikove ugovore. Skladnost predvidene gradnje z občinskimi prostorskimi akti je na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ namreč dolžan opraviti upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Z izpodbijano odločbo je bila tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Zakonodajalec je ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.