Tožnik je v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji na osebnem razgovoru podal posplošene trditve, ki jih v tožbi ni konkretiziral.
Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.
Glede dopustnosti umeščanja in dvigovanja terena se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj na splošno sklicuje na pridobljeno mnenje občine, da je nameravana gradnja skladna z veljavnim prostorskim aktom. To pa ni ustrezen odgovor na tožnikove ugovore. Skladnost predvidene gradnje z občinskimi prostorskimi akti je na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ namreč dolžan opraviti upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Z izpodbijano odločbo je bila tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Zakonodajalec je ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.
Uporabniki ... so preko interne kanalizacije priključeni na kanalizacijsko omrežje v Občini Piran in zato ne sme biti prekinjen odvod odpadne vode iz njihovih objektov do javne kanalizacije. To pomeni, da tudi tožeča stranka, pa četudi del interne kanalizacije poteka po njenem zemljišču, ni smela sama prekiniti odvoda odpadnih vod po tej kanalizaciji. Če uporabniki interne kanalizacije te niso primerno vzdrževali in jo čistili, kot to od njih zahteva Odlok, je njihovo ravnanje lahko obravnavano v prekrškovnem postopku, tožeča stranka pa ima, kot lastnica služečega zemljišča, možnost, da zoper te uporabnike vloži ustrezna pravna sredstva civilnega prava, s katerimi lahko zahteva, da interno kanalizacijo uporabljajo na način, da ji s tem ne povzročajo škode oziroma, če so za to izpolnjeni pogoji, zahteva prenehanje izvrševanja služnosti poteka interne kanalizacije po njenem zemljišču. Zatrjevano nevzdrževanje dela interne kanalizacije, ki poteka po njenem delu zemljišča, pa tožeči stranki ne daje pravice, da vanjo poseže tako, da kanalizacijske cevi odbije in zabetonira, torej da prepreči odvajanje odpadnih vod.
Dohodnina se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 15 letih imetništva (prvi odstavek 96. člena ZDoh-2). Tožnik zatrjuje, da je kapital v družbi pridobil v letih 1998 in 2001 ter da je torej do njegove odsvojitve v letu 2017 minilo več kot 15 let, medtem ko tožena stranka trdi, da je tožnik kapital v družbi pridobil v letu 2006, ko se je vpisal v sodni register kot družbenik družbe ter da mu je zato treba od dobička od odsvojitve kapitala obračunati dohodnino, saj je do odsvojitve prišlo v času od 10 do 15 let po pridobitvi kapitala.
Tožnik je kapital, torej delež v tihi družbi, pridobil dne 30. 11. 2006 z vpisom v sodni register. Šele takrat je namreč pridobil vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova tega lastniškega deleža in jih prej kot tihi družbenik ni imel.
Na podlagi dokazne ocene listin po dokaznem sklepu, dokumentov na USB ključku, Projekta z dne 17. 10. 2013, primopredajnega zapisnika ter računov v povezavi s tožbenimi navedbami tudi sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala povezave med predmetom Pogodbe z dne 9. 12. 2012, Projektom z dne 17. 10. 2013 ter računi za RR storitve.