Zaradi preteklega "družinskega" nasilja, kamor spadajo tudi dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, bivšega partnerja v državi izvora nad prosilko za mednarodno zaščito, je lahko ta prosilka pripadnica določene družbene skupine v smislu Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma določila četrte alineje prvega odstavka in petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tovrstne "osebne težave" kot to zmotno opredeljuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, so torej lahko razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1.
V primerih, ko obstaja nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta (npr. moža, partnerja ali drugega nedržavnega subjekta) iz razlogov, povezanih z enim od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, je vzročna zveza vzpostavljena ne glede na to, ali je odsotnost državne zaščite povezana z Ženevsko konvencijo ali ne. Po drugi strani pa je vzročna zveza vzpostavljena tudi, če nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta ni povezana z razlogom iz Ženevske konvencije, vendar nesposobnost ali nepripravljenost države, da nudi zaščito, temelji na enem od razlogov iz Ženevske konvencije.
Kadar gre za prosilca, ki je v postopku odstranitve, a je družinski član prosilke, katere tožbi je sodišče ugodilo in zadevo v zvezi z njeno prošnjo za mednarodno zaščito vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje zaradi nezakonite odločitve tožene stranke, je potrebno upoštevati pravni institut družinskega življenja med zakoncema.
Sestavni del odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih (ZTuj-2) mora biti tudi imenovanje konkretne države, kamor mora zavrnjeni prosilec oditi oziroma bo odstranjen.
Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
Sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka tožnika v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP pozvati na odpravo pomanjkljivosti vloge z dne 27.12.2023 in sicer na način, da bi tožnika pozvalo, naj dostavi podpisano vlogo in mu v ta namen postaviti rok za odpravo pomanjkljivosti, česar pa ni storila.
Dejansko stanje, pomembno za odločitev glede morebitne utemeljenosti prošnje za BPP, je po oceni sodišča zaradi neuporabe 67. člena ZUP, kar predstavlja kršitev pravil postopka, ostalo nepopolno ugotovljeno, kar nujno vpliva na zakonitost odločitve tožene stranke. Posledično je utemeljena tožbena navedba, da v tem delu izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Z izpodbijanim sklepom je toženka (le) razveljavila javni razpis, z njim pa ni posegla v sklepe, s katerimi je bilo vlogam tožnikov ugodeno in jim dodeljena sredstva. Ti sklepi z izpodbijanim sklepom niso bili odpravljeni ali razveljavljeni. Izpodbijani sklep zato ne spreminja pravnega položaja tožnikov. Prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji izpodbijanega sklepa je torej ostala pravna situacija tožnikov nespremenjena. Posledično zato izpodbijani sklep ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je predvideno odvajanje odpadnih in meteornih voda na nepremičnine prvega tožnika. Tak predviden poseg na nepremičnine prvega tožnika pa bi bil brez njegovega soglasja dopusten le, če bi imel obstoječi jarek, ki teče po njegovi nepremičnini, javnopravni status, ki bi po svoji vsebini tak poseg dopuščal.
Sodišče ocenjuje, da so navedbe tožnika, da organ ni izvedel dejanske presoje skladnosti utemeljene, ker se toženka o skladnosti izvedene in evidentirane parcelacije z načrtom parcelacije iz akta državnega organa ni izrekla. Zgolj navedba, da je v elaboratu parcelacije izkazano zagotovilo, da je izvedena parcelacija v skladu z načrtom parcelacije in Odloka ne nudi zadostne podlage za presojo pravilnosti opravljenega preizkusa.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
Do izbrisa družbe iz sodnega registra in s tem do njenega prenehanja je prišlo po volji tožnice kot njene edine družbenice. Prav to pa je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice in s tem dejstvo, da je tožnica postali hkrati upnica in dolžnica, kar pomeni, da je terjatev družbe in s tem obveznost tožnice iz naslova posojilnih razmerij ob izbrisu in zaradi izbrisa brez likvidacije prenehala ter da je bila s tem pridobljena premoženjska korist, ki se po določbah citiranih davčnih predpisov (ZDoh-2 in ZDDPO-2) obdavči kot dividende in s tem kot dohodek iz kapitala, od katerega se obračuna in plača dohodnina.
V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni.
Tožeča stranka je predlagala glede na dejstvo, da med strankama ni spornih dejstev, naj sodišče postopa v skladu s 316. členom ZPP, ki določa, da če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi.
Do vsebine zdravstvene dokumentacije se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila.
Komisija je tista, ki odredi/določi dodatne zdravstvene preglede, za to, da lahko popolno prouči razloge morebitne opustitve cepljenja, ki so šele nato lahko podlaga za odločitev organa odločanja.
Določba drugega odstavka 7. člena OT (veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa; sedaj enako določa tretji odstavek te zakonske določbe) ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, kot to pojasnjuje toženka, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Po presoji sodišča ta določba ni relevantna le v primerih, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ampak jo je utemeljeno razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se samostojno tudi dokazuje.
Vložitev in obravnava ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora predstavlja ločeno fazo postopka, ki poteka pred ustavnim sodiščem. Takšno stališče toženke je po presoji sodišča pravilno in skladno s 26. členom ZBPP, ki tudi v položaju, kot je obravnavani, ko predmet izpodbijanja ni končna sodna odločba v kazenskem postopku, pač pa samostojen sklep o podaljšanju pripora, omogoča BPP za (med drugim) različne vrste pravnih sredstev zoper takšen sklep.
Po presoji sodišča je na strani odvetnika tudi breme, da že ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (deseta alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP), ki zajema tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), z utemeljitvijo in izkazom njegovega trajanja, če to odstopa od tistega, kar izhaja iz podatkov spletnih merilnikov razdalj in časa trajanja potovanj, kot je merilnik na spletni strani Route planner.
Sodišče po pregledu izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedenski mnenji o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 20 ur osebne asistence manj kot je veljalo od leta 2020 naprej. Upravna organa prve in druge stopnje se sploh nista opredelila do navedb tožnika in njegove dodatne medicinske dokumentacije v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja.