Iz podatkov sistema Eurodac je razvidno, da je prva tožnica pri omembi Kraljevine Švedske opredeljena s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so ji bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilki za mednarodno zaščito. Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje njene prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Kraljevina Švedska kot odgovorna država članica dolžna sprejeti prvo tožnico (saj je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji) in njenega mladoletnega sina, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena 6 dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane procesne garancije prve tožnice v zvezi z dostopom do azilnega postopka.
Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Kraljevini Švedski na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le navedbe prve tožnice o morebitnem ravnanju uslužbencev v švedskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.
Iz povzetka izjav prve tožnice v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švedskem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švedskega azilnega sistema.
Organ ne bi mogel oceniti, tudi če je tožnica priznala krivdo po obtožnem predlogu za več kaznivih dejanj, opredeljenih kot storjenih v realnem steku, da tožničina pritožba, za katero je v postopku navajala in dokazovala, tudi s predloženim osnutkom pritožbe, da z njo uveljavlja kršitev, ker očitana kazniva dejanja niso bila obravnavana kot nadaljevano kaznivo dejanje, nima verjetnih izgledov za uspeh. Upoštevati je namreč treba, da morajo biti glede na določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP morebitni razlogi za zavrnitev dodelitve BPP očitni. Če razlogi za zavrnitev dodelitve BPP niso očitni, kot v obravnavanem primeru, gre za kršitev določb 24. člena ZBPP.
Pritožbeni postopek po določbah ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1 ter da upravni spor zoper odločitev o pritožbi ni dovoljen.
Tožnica sodišču s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni uspela vzbuditi resnega dvoma1 v to, da ji dne 8. 3. 2024 v njenem hišnem predalčniku ni bilo puščeno sporočilo o prispelem pismu. Tožnica je sicer navajala, da je tega dne direktorica tožnice bila službeno odsotna, vendar je to dejstvo pravno nerelevantno. Dejstvo, da je zakonita zastopnica tožnice bila službeno odsotna in da se torej tega dne ni mogla seznaniti s tem, da je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni zakonski razlog, ki bi lahko preprečil začetek teka roka za prevzem pošiljke v skladu s 87. členom ZUP. Tudi to, da zaposlena v lekarni, direktorice tega dne po elektronki pošti ni obvestila o pošiljki, je pravno gledano nerelevantno in se dotika tožničine interne organizacije delovnega procesa in obveščanja.
Tožnica ugovarja pravilnosti opravljene vročitve odločbe (in zatrjuje, da je njena tožba pravočasna), ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. To pa je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne za vrnitev v prejšnje stanje.