Tožnica sodišču s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni uspela vzbuditi resnega dvoma1 v to, da ji dne 8. 3. 2024 v njenem hišnem predalčniku ni bilo puščeno sporočilo o prispelem pismu. Tožnica je sicer navajala, da je tega dne direktorica tožnice bila službeno odsotna, vendar je to dejstvo pravno nerelevantno. Dejstvo, da je zakonita zastopnica tožnice bila službeno odsotna in da se torej tega dne ni mogla seznaniti s tem, da je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni zakonski razlog, ki bi lahko preprečil začetek teka roka za prevzem pošiljke v skladu s 87. členom ZUP. Tudi to, da zaposlena v lekarni, direktorice tega dne po elektronki pošti ni obvestila o pošiljki, je pravno gledano nerelevantno in se dotika tožničine interne organizacije delovnega procesa in obveščanja.
Tožnica ugovarja pravilnosti opravljene vročitve odločbe (in zatrjuje, da je njena tožba pravočasna), ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. To pa je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne za vrnitev v prejšnje stanje.
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave
Tožnik v času odločanja torej ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 22. 1. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Ena veterinarska organizacija pomeni eno veterinarsko ambulanto, pri čemer ima lahko ena pravna oseba več veterinarskih organizacij. Status vsake veterinarske organizacije, to je vsake veterinarske ambulante, mora biti pravno urejen v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD‑1). Vsaka veterinarska organizacija, ki je v obliki veterinarske ambulante po ZVet-1, mora biti organizirana kot gospodarska družba v eni izmed oblik, kot je predpisana v tretjem odstavku 3. člena ZGD-1. Če pa določena pravna oseba ustanovi več veterinarskih organizacij (to je več veterinarskih ambulant), je iz določb ZGD-1 jasno razvidno, da je kot gospodarska družba ustanovljena le ena izmed veterinarskih organizacij (ambulant), to je tista, ki ima določen sedež, ostale veterinarske organizacije (ambulante) iste pravne osebe, ki jih je ustanovila, pa so lahko organizirane kot poslovne enote ali podružnice.
Pogoj za opravljanje veterinarske dejavnosti ni le verifikacija (podružnice) veterinarske organizacije, temveč tudi vpis te organizacije v register. Da mora biti podružnica vpisana v register, pa izhaja tudi iz obrazca 1 o prijavi na ponovljen javni razpis, iz katerega je razvidno, da je podružnica ali poslovna enota verificirana enota veterinarske organizacije, ki je vpisana v sodni/poslovni register.
Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka.
Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, je treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer je treba upoštevati: (1) resnost kršitev in teža zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve in v tej zvezi tudi osebnostne lastnosti obdolženca.