Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločal o odpisu več različnih tožničinih obveznosti, tj. različnih vrst prispevkov in akontacije dohodnine ter prekrškovnih obveznosti, pri čemer je navajal različne pravne podlage, ki utemeljujejo, zakaj ni mogoč odpis posamezne vrste obveznosti, v zvezi z nekaterimi pa pravne podlage niti ni navedel (tj. v zvezi s prispevki za starševsko varstvo in za zaposlovanje). O morebitnem zastaranju oz. prenehanju obveznosti zaradi stečaja se je sicer izjasnil drugostopenjski davčni organ, pri čemer glede na kompleksnost tozadevnih vprašanj prav tako ni moč govoriti o očitni materialnopravni neutemeljenosti tožničine zahteve. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru potrebna vsebinska presoja tožničine zahteve, ki se ne more končati s sklepom o zavrženju na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja ob odsotnosti drugačnih določil, organ ob predhodnem preizkusu zahtevo stranke za odločitev v upravnem postopku zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po drugem odstavku istega člena lahko organ iz tega razloga zahtevo zavrže tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. Pri tem gre sicer za določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji, vendar pa so z njimi opredeljene procesne predpostavke za začetek in tek upravnega postopka, ki morajo biti izpolnjene ves čas; tudi pritožba je namenjena varovanju pravne koristi stranke, zato je po presoji sodišča treba navedeno določbo ZUP razumeti tako, da mora stranka izkazovati pravni interes tudi za začetek in tek postopka s pritožbo.
Glede na vse navedeno, je bila tudi po presoji sodišča tožnikova pritožba zoper začasni sklep utemeljeno zavržena, posledično pa tudi že pojmovno ni mogoče reči, da je bila tožnikova pravica do pritožbe izvotljena - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile na njegovi strani podane procesne predpostavke, da bi mogel doseči njeno vsebinsko presojo. Ne gre torej za neustavnost ZUP niti za neutemeljenost izpodbijanega sklepa, temveč za odsotnost pogojev za vsebinsko presojo začasnega sklepa.
Sodišče ne vidi arbitrarnosti ali slabe vere v oceni tožene stranke, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma v danih okoliščinah tega primera, ko je problem nasilno vedenje tožnika v zelo strnjenem časovnem obdobju, ne bi moglo učinkovito preprečiti tveganja, da bi zaradi tožnika prišlo do hujših posledic za varnost ljudi v Azilnem domu. Ta ukrep bi lahko prišel v poštev v primeru podlage za pridržanje iz prve, druge ali pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa v primeru pridržanja zaradi zagotovitve osebne varnosti ljudi v Azilnem domu. Tudi z vidika tega elementa sorazmernosti oziroma nujnosti izpodbijani akt ni nezakonit.
Ker se sodišče strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma glede na naravo in pogostost varnostnih incidentov, v katere je bil vpleten tožnik, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce, to pomeni tudi, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.
Čeprav institut neposrednega nadzora iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni alternativa pridržanju v smislu določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in s tem zakonodajalec Republike Slovenije ne izpolnjuje obveznosti prenosa določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/337EU v notranji pravni red, pa je ta institut reguliran tako, da med drugim tudi za situacijo, kot je obravnavana, omogoča, da se ukrep pridržanja izvaja čim krajši čas oziroma v skladu z načelom sorazmernosti iz določila člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, v funkciji česar so tudi alternative pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Na podlagi neposrednega nadzora, ki ga izvaja Upravno sodišče, ali pa tudi na obrazložen predlog pooblaščenke tožnika, če pridržani tudi navzven izkazuje oziroma obstajajo neka dejstva v zvezi z bivanjem v Centru za tujce v primerno dolgem časovnem obdobju, da je tožnik prišel do spoznanja, da lahko v največji meri prav on prispevka k temu, da mu ni odvzeta prostost zaradi njegovega obnašanja, lahko tožnik s spremenjenim obnašanjem učinkovito doseže odpravo ukrepa pridržanja na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Dejanska vprašanja, to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS).
In ravno za to gre v obravnavanem primeru: tožnik se je pogodbeno zavezal in je tudi izvršil vlaganja v najeto nepremičnino, vsled tega pa se je se, ker je šlo za investicije v sestavine najete nepremičnine (v smislu 8. člena Stvarnopravnega zakonika), povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine, kar predstavlja dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2.
Ta dohodek pa je bil po presoji sodišča s strani najemodajalca tudi prejet, in sicer z vgraditvijo, tako kot to izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tedaj se je namreč povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine in je to odločilni trenutek z vidika obdavčitve. Ne pa šele trenutek, če oz. ko bo tožnik najemodajalcu najeto nepremičnino vrnil zaradi prenehanja najemnega razmerja.
Ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 je delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, ki je davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma "običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
Z izpodbijano odločbo so bile tožniku od davčnih obveznosti, ugotovljenih v ponovnem postopku davčnega nadzora, ki so že bile plačane pred izdajo odločbe v ponovnem postopku, obračunane obresti po noveliranem 95. členu ZDavP-2, tj. po 7 % letni obrestni meri, ki so bile višje od obresti, ki so bile od istih davčnih obveznosti tožniku obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka po pravilih, ki so veljala v navedenem obrestovalnem obdobju, tj. po 12-mesečnem EURIBORju po predhodno veljavnem 95. členu ZDavP-2. Tako je bilo pri odmeri po izpodbijani odločbi materialno pravo napačno uporabljeno. Pri tem pa ni relevantno, kar izpostavlja toženka, da USRS v cit. odločbi ni sprejelo stališča glede namena 7 % obrestne mere, saj v konkretnem primeru, ne glede na njen namen, le-ta sploh ne bi smela biti uporabljena. V ponovnem postopku bi tožniku lahko bile obresti obračunane po višji obrestni meri po noveliranem 95. členu ZDavP-2 le, če davčna obveznost, ki se obrestuje, še ne bi bila plačana in če še ne bi bila plačana ob izdaji odločbe v ponovnem postopku v nasprotnem primeru pa ni dopustno obračunati več obresti, ko bi jih bilo mogoče obračunati po dotedanji obrestni meri; v ponovnem postopku tudi obresti ne morejo biti obračunane za obdobje od plačila davka do izdaje odločbe.
Ker v danem roku pooblaščenec pravilnih pooblastil ni predložil niti jih ni predložil kasneje niti ni izkazal s strani tožnikov dane odobritve predmetne tožbe in že opravljenih dejanj, je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrglo (četrti odstavek 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Sodišče lahko pritrdi toženki, da so opisane kršitve hišnega reda take narave (prepiri s sostanovalci, žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov (v vinjenem stanju), ko so ga skušali umiriti, vpitje v vinjenosti in predvajanje glasbe v poznih nočnih urah, pretep s sostanovalcem v vinjenem stanju, ponovno motenje nočnega reda, kričanje in razburjanje v prostorih in pred vhodom Azilnega doma Vič) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.