Namen BPP po ZBPP je upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic. Tako je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 pravico do BPP opredelilo v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. BPP je namreč institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnega sredstva. Pri presoji je upoštevalo, da ZBPP sledi zagotavljanju pravice do enakosti pred sodiščem, tj. da imajo vsi ljudje brez vsakršnega razlikovanja enake možnosti za sojenje pred istimi sodišči in po istih postopkovnih pravilih. Navedeno pomeni, da se BPP ne more podeliti za nesodne postopke, med katere se uvršča tudi upravni postopek.
Državno odvetništvo kot tožnik ugovarja, da je toženka nepravilno preučila izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP glede pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem druge stopnje in pred VSRS ter posledično v tem delu preuranjeno in neobrazloženo dodelila izredno BPP prosilcu.
Glede drugostopenjskega postopka in postopka pred VSRS (za katera ni dvoma, da se zoper prosilca (še) ne vodita) toženka ni podala nobenih razlogov, zakaj je prošnji ugodila tudi v tem obsegu. V trenutni fazi postopka, ko prvostopenjski postopek še ni končan, po oceni sodišča zadošča, tako kot to zatrjuje tudi tožnik, da je BPP za prosilca nujna in sorazmerna le glede trenutnega kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje, saj bo po oceni sodišča že z dodeljeno obliko BPP pred sodiščem prve stopnje v trenutni fazi zadeve dosežen pričakovani rezultat, ne pa šele v še negotovi fazi postopka pred sodiščem druge stopnje in VSRS.
Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je 23. 11. 2015 izdalo sklep o zavarovanju, na podlagi seznama izvršilnih naslovov, s katerim je bilo dovoljeno zavarovanje z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini. Navedeni sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 20. 10. 2016. To pa pomeni, da je bilo z navedenim dnem pretrgano zastaranje, tako kot pravilno ugotavlja toženka. Namen zavarovanja je namreč v tem, da se upnik v morebitnem kasnejšem postopku izvršbe prednostno poplača iz sredstev, pridobljenih s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki služijo kot predmet zavarovanja. To pomeni, da gre pri vložitvi predloga za zavarovanja za dejanje upnika, ki je usmerjeno h končnemu cilju izvršitve zavarovanja terjatve, torej za aktivnost, ki je v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, in ki pomeni pretrganje zastaranja.
Ob tožbeno neprerekanih ugotovitvah, da je tožnica vložila vlogo, s katero je zaprosila za izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta, ni utemeljen tožbeni očitek o kršitvi določb postopka zaradi vodenja ločenega postopka o statusu kmeta.
Pogoj pomembnega dela dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti ni izpolnjen zgolj v primeru, če oseba dosega (denarni) dohodek iz prodaje v ustrezni višini, temveč tedaj, ko vrednost njenih pridelkov, četudi bi bili npr. namenjeni za osebno uporabo, doseže zakonsko predvideno višino. Je pa pri tem treba upoštevati pridelke, ki so bili dejansko predelani na kmetiji in ne tistih, ki bi glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja lahko bili pridelani.
Za presojo ni relevantno, da so bila sporočila poslana s telefonskega aparata stranke z interesom. Temveč je pomembno, ali jih je stranka z interesom ustvarila in poslala sama ali pa so posledica zlorabe s strani tretjih ter ali je v zvezi s tem stranki z interesom mogoče očitati kakršnokoli obliko krivde. Toženka je ugotovila, da stranka z interesom ni sama ustvarila in poslala obravnavanih SMS sporočila. Tudi sodišče samo ugotavlja, da neprerekana frekvenca in število poslanih sporočil ter njihova destinacija kažejo na to, da SMS sporočil ni kreirala stranka z interesom, temveč so bila kvečjemu kreirana z zlonamerno programsko opremo. Do spornih stroškov je torej prišlo v posledici zlorabe, za katero stranki z interesom ni mogoče očitati nobene krivde.