Opisane kršitve tožnika so bile take narave (žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov, ko so ga skušali umiriti ob tem, ko je bil vinjen (in pri njem našli marihuano), upiranje varnostnikom in uporaba fizične sile proti njim, udeležba v prepiru s sostanovalci, nadlegovanje ostalih prosilcev v vinjenem stanju, grožnje drugemu tujcu in odtujitev njegovega mobilnega telefona) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red. Upoštevaje intenziteto in dinamiko kršitev tožnika v azilnem domu, je tudi po oceni sodišča ukrep omejitve tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
Tožnica torej ne problematizira zgolj prestavitve pregleda, ampak uveljavlja več ločenih kršitev pacientovih pravic iz ZPacP, zato je stališče toženke nejasno. Toženka naj zato v ponovnem postopku natančno obrazloži, zakaj meni, da pričakovani izid zadeve za tožnico ni življenjskega pomena (glede na zatrjevane domnevne kršitve iz ZPacP) oziroma zakaj ta zadeva za njen osebni in socialno-ekonomski položaj ni pomembna. Zato izpodbijane odločbe v tej zvezi ni mogoče preizkusiti.
Toženka ne prereka navedb mld. tožnika, da mu pred odločitvijo učiteljskega zbora ni bila zagotovljena pravica do izjave. Tako je podana bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Odločitev o ponavljanju mld. tožnika sprejel učiteljski zbor, a ni izdal odločitve v obliki upravne odločbe. Ker torej odločitev učiteljskega zbora nima obrazložitve, se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen.
Zahtevek v zadevi II R 209/2023 bi vplival na obseg stečajne mase. Odškodnina, katere plačilo zahteva prva tožnica, bi bila v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku del stečajne mase, kakor izhaja iz 3. točke sklepa II R 209/2023 z dne 18. 10. 2023. To pa pomeni, da se prva tožnica v obravnavanem upravnem sporu, v katerem izpodbija odločbo o nedodelitvi BPP za vložitev pravnega sredstva zoper sklep v zadevi II R 209/2023 z dne 21. 12. 2023, ne more zastopati sama. Zato lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku.
Sodišče je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
V upravnih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU, je možno spremeniti pravnomočno urejeno razmerje samo po določbah ZUP, torej z ustreznim upravnim aktom in zaradi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine (v luči procesne avtonomije) mora enako veljati tudi, ko gre za izvajanje prava EU, torej tudi v konkretnem primeru.
Če je rok iz člena 29(2) Dublinske uredbe potekel, mora tožena stranka izdati upravni akt na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, če pa je prvotni rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, mora o tem izdati upravni akt po določilih ZUP.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Tožnik ni sledil navodilom sodišča iz sklepa I U 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024, saj je kljub opozorilom, da nova vloga ne sme biti preobširna in nejasna, ponovno vložil takšno vlogo, ki je zato tudi nerazumljiva. Tožnik še vedno povsem na splošno in nejasno uveljavlja, da država ni opravila učinkovite preiskave in da za to odgovarjajo vlada in njeni ministri, uveljavljana dejanja države pa so še v teku, saj da "ni rezultata učinkovite preiskave, ni obveščanja pristojnih domačih in mednarodnih institucij". Sodišče tako obširno, nejasno in posplošeno napisane tožbe, ki je zato nerazumljiva, ne more obravnavati, zato je podan razlog za zavrženje iz drugega odstavka 31. člena ZUS-1.
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva.
Upravljavska provizija je po svoji vsebini in namenu plačilo upravljavcu za storitve upravljanja. To plačilo upravljavcu po naravi stvari pokriva stroške izvajanja te storitve, a vendarle gre v razmerju upravljavec - zavarovanec za plačilo storitve upravljanja, ki je urejeno v 260. členu ZPIZ-2. Določba 261. člena ZPIZ-2 pa se nanaša na preostale stroške v zvezi z upravljanjem, ki jih je upravljavec upravičen zaračunati poleg upravljavske provizije (prvi odstavek 261. člena) in torej vir za njihovo pokrivanje ni upravljavčev prihodek iz naslova provizije. Že način zaračunavanja upravljavske provizije, ki je pavšalen na vsa sredstva kritnega sklada, kaže na to, da gre za plačilo za opravljanje storitve, za razliko od ostalih stroškov v zvezi z upravljanjem po 261. členu ZPIZ-2, kjer zakon pavšala ne določa, kar kaže na njihovo zaračunavanje po višini stroška.
Toženka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.