V upravnih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU, je možno spremeniti pravnomočno urejeno razmerje samo po določbah ZUP, torej z ustreznim upravnim aktom in zaradi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine (v luči procesne avtonomije) mora enako veljati tudi, ko gre za izvajanje prava EU, torej tudi v konkretnem primeru.
Če je rok iz člena 29(2) Dublinske uredbe potekel, mora tožena stranka izdati upravni akt na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, če pa je prvotni rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, mora o tem izdati upravni akt po določilih ZUP.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Tožnik ni sledil navodilom sodišča iz sklepa I U 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024, saj je kljub opozorilom, da nova vloga ne sme biti preobširna in nejasna, ponovno vložil takšno vlogo, ki je zato tudi nerazumljiva. Tožnik še vedno povsem na splošno in nejasno uveljavlja, da država ni opravila učinkovite preiskave in da za to odgovarjajo vlada in njeni ministri, uveljavljana dejanja države pa so še v teku, saj da "ni rezultata učinkovite preiskave, ni obveščanja pristojnih domačih in mednarodnih institucij". Sodišče tako obširno, nejasno in posplošeno napisane tožbe, ki je zato nerazumljiva, ne more obravnavati, zato je podan razlog za zavrženje iz drugega odstavka 31. člena ZUS-1.
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva.
Upravljavska provizija je po svoji vsebini in namenu plačilo upravljavcu za storitve upravljanja. To plačilo upravljavcu po naravi stvari pokriva stroške izvajanja te storitve, a vendarle gre v razmerju upravljavec - zavarovanec za plačilo storitve upravljanja, ki je urejeno v 260. členu ZPIZ-2. Določba 261. člena ZPIZ-2 pa se nanaša na preostale stroške v zvezi z upravljanjem, ki jih je upravljavec upravičen zaračunati poleg upravljavske provizije (prvi odstavek 261. člena) in torej vir za njihovo pokrivanje ni upravljavčev prihodek iz naslova provizije. Že način zaračunavanja upravljavske provizije, ki je pavšalen na vsa sredstva kritnega sklada, kaže na to, da gre za plačilo za opravljanje storitve, za razliko od ostalih stroškov v zvezi z upravljanjem po 261. členu ZPIZ-2, kjer zakon pavšala ne določa, kar kaže na njihovo zaračunavanje po višini stroška.
Toženka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Kmetija je (tista) oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1). Za kmetijo kot obliko KMG je torej relevantno, da je "delujoča", tj. da se njeni člani ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Ukvarjanje s kmetijsko dejavnostjo predpostavlja tudi prihodke iz te dejavnosti.
Sodišče se s tožnico strinja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti določbam 214. člena ZUP o vsebini obrazložitve in da odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Organ se v odločbi namreč ni opredelil do navedb tožnice, da se predmetni leseni objekt uporablja za spravilo poljščin in vrtnega orodja, in to v nespremenjeni obliki že desetletja. Organ ni obrazložil, zakaj objekt po namenu ne sodi med katerega od dopustnih objektov iz 10. člena Odloka s po namenu podobno dejavnostjo. Organ tudi ni navedel, ali je ugotavljal ter upošteval, ali je bil objekt v času postavitve dopusten. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa je legalnost gradnje treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanja ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornih objektov.