Kršitve so bile take narave (grožnja s smrtjo varnostniku in žalitve le-tega v vinjenem stanju, neupoštevanje njegovih navodil in odredb, nespoštljivo ravnanje s hrano, glasno razburjanje, pozivanje varnostnika k pretepu zunaj varovanega območja) in intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.
Ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oziroma da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člen EKČP).
Sodišče pritrjuje sklepu toženke, da je ob zgoraj opisani dinamiki kršitev tožnika v azilnem domu, ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Večkratna opozorila varnostne službe pri tožniku niso zalegla, s kršitvami je torej nadaljeval, šlo pa je za hujše kršitve (varnostniku je grozil s smrtjo). Tako je jasno, da se lahko le z ukrepom omejitve gibanja tožnika na Center za tujce, zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
Sodišče je tožnika pozvalo, da naj se v roku 15 dni izjavi, ali vztraja pri tožbi oziroma jo razširja na novo izdani akt, ter ga opozorilo, da bo postopek ustavilo, če se v danem roku ne bo izjavil. Tožnik v danem roku 15 dni na poziv sodišča ni odgovoril. Sodišče je zato postopek ustavilo.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 25. 6. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v do dneva izdaje tega sklepa ni vrnil.
Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor - ko gre (zgolj) za zatrjevani ugovor o stanju revščine v primeru vrnitve v izvorno državo.
Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank).