Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici (31. člen ZZavar-1) in to po postopku, ki ga urejata ZZavar-1 in ZUP. Obstoji torej pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku. Po povedanem gre v zadevi za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo. Glede na navedeno definicijo gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici.
Ker bi bil lahko tožnik v tem upravnem sporu tudi sam tujec, tožeča stranka pa le njegova pooblaščenka, vendar to iz tožbe ni bilo nedvoumno razvidno, je sodišče tožečo stranko s sklepom I U 655/2024-4 z dne 22. 5. 2024 pozvalo, da naj v 15 dneh navedeno razjasni. Na navedeni poziv sodišče vse do dneva izdaje tega sklepa ni prejelo odgovora. Že iz tega razloga, ker tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po ZUS-1 ne more biti stranka, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Iz tožnikovih izjav namreč izhaja, da je hrvaška policija postopala korektno - po opravljenih policijskih postopkih marca in aprila ga ni prepustila samemu sebi, temveč ga je celo pripeljala do nastanitvenih kapacitet, kjer je imel možnost bivati, a se je sam odločil drugače in se je takoj vrnil v Slovenijo. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da so zanj kot za prosilca v Republiki Hrvaški po predaji ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da temu ne bo tako tudi po ponovni predaji Hrvaški. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Dejstvo, na katerega predkupni upravičene opira predkupno pravico, mora obstajati ob sprejemu ponudbe. Odločba o statusu kmeta je ugotovitvene narave in učinkuje ex tunc.
Povsem jasno je, da prosilec brez pooblaščenca ne more dokazati obstoja sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer obstoj sistemskih pomanjkljivosti niti ni pogoj za zaščito pravice iz 4. člena Listine. Vendar pa so bile tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede bivanja na črno oziroma na ulici zaradi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet zadosten indikator, da bi tožena stranka morala opraviti celovito in natančno oceno tveganja v primeru predaje z vidika 4. člena Listine. Tožnik je torej izpolnil svoj del dokaznega bremenav upravnem postopku, tožena stranka pa svoje obveznosti do sodelovanja s prosilcem pri ugotavljanju pravno-relevantnega dejanskega stanja ni izpolnila.
Tožena stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti, ker ni bodisi upoštevala splošno znanih relevantnih informacij o problemu nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito v Franciji, da bi te informacija vklučila in upoštevala v dokazni oceni, pri čemer bi morala odvrniti vsakršen dvom glede morebitnega tveganja z vidika varstva pravice iz 4. člena Listine, oziroma ni pridobila dovolj konkretiziranega, zadostnega in verodostojnega zagotovila od pristojnega organa iz Francije, da bo tožnik sprejet v skladu s Procesno direktivo 2013/32/EU in Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in z navedbo, kje oziorma kako bo poskrbljeno za njegovo nastanitev.
Sodišče izvede določene dokaze takrat, ko je treba dokazni postopek, ki je bil sicer v določeni meri izveden v upravnem postopku, zgolj dopolniti, ali če sodišče meni, da bi bilo treba določene dokaze morda drugače ovrednotiti in upoštevati, pri čemer mora tožena stranka v obeh primerih v bistvenem pravilno razlagati materialno pravo. Faza odločanja v upravnem postopku pred Ministrstvom za notranje zadeve je namreč ključna faza v azilnem postopku, ki je sodišče ne more v celoti nadomeščati, tako da bi bili prvič šele v sodnem postopku pravilno uporabljeni materialno-pravni viri za odločanje.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.