INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00080213
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZDSS-1 člen 31, 31-5. ZPP člen 353, 367, 367/1.
ponovna odmera - invalidska pokojnina - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga
O odmeri invalidske pokojnine je bilo namreč že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da o isti upravni stvari ni mogoče ponovno odločati. Tožena stranka je zato pravilno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, tožnikovo zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrgla. Zaradi zavrženja zahteve tudi ni prišlo do vsebinske presoje zadeve. S tem v zvezi tožnikove pripombe, kot na primer glede vrednosti točke, glede uporabe predpisov itd., na rešitev te zadeve nimajo nobenega vpliva.
ZPP člen 249, 365, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38.
sodni izvedenec - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Glede na to, da sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu ni posredovalo dodatne dokumentacije, razen tega je sodni izvedenec dopolnilno izvedensko mnenje podal že na podlagi dokumentacije, ki je bila uporabljena ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja, v tem primeru ni upravičen do omenjene nagrade.
Skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obdolženi priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in, ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko dejansko stanje natančno razišče. Vzporedno opozarja pritožbeno sodišče na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je o njegovi krivdi prepričano.
Res je v Pogodbi o dobavi pitne vode v 10.členu določba, da pogodba velja do preklica, oziroma do sporazumne razveze, vendar ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega si jo razlaga tožeča stranka. Priključitev na javni vodovod ni stvar izbire uporabnika, temveč je obvezna in predvidena zaradi zakonske obveze uporabe javne dobrine. Preklic pogodbe ni možen kadarkoli in iz kateregakoli razloga temveč le takrat, ko ni v nasprotju z obvezno uporabo javnih dobrin (če se na primer opusti uporaba objektov, ki se oskrbujejo s pitno vodo, če se zamenja uporabnik in v podobnih primerih). Dobava pitne vode do odjemnega mesta zato ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, temveč celo obveznost tožene stranke.
ZPP člen 153, 153/1, 242, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 6.
stroški priče - povrnitev potnih stroškov priči - najkrajša pot - najcenejše prevozno sredstvo - stroški postopka
Res je sicer, da bo se bo v končni fazi tudi o kritju potnih stroškov priče odločilo po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). A s končno odločbo se bo v tem primeru odločilo le o morebitnem povračilu stroškov ene stranke drugi (če bo stranka ta strošek priglasila), stroške priče pa (pred tem) neposredno vedno krije stranka, ki je predlagala njeno zaslišanje.
Če mora priča ob preložitvi naroka zaradi njegovega predolgega trajanja na sodišče pristopiti dvakrat, je upravičena do povračila stroškov za dva prihoda.
ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2, 200/3. ZGD-1 člen 263. ZPP člen 154, 155, 274, 274/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-3, 354.
preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi - procesna predpostavka - zavrženje tožbe - neposredno sodno varstvo
ZDR-1 v tretjem odstavku 200. člena delavcu ne daje možnosti neposrednega sodnega varstva zoper preklic oziroma razveljavitev vročene odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Za zavarovanje oziroma uveljavitev svojih pravic iz delovnega razmerja, v konkretnem primeru ohranitev v veljavi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter posledic, ki iz nje izhajajo, bi torej tožnica morala svojo zahtevo, ki jo uveljavlja s tožbo v tem sporu, najprej uveljavljati pri toženki v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, šele potem pa bi lahko uveljavljala varstvo svojih pravic pred sodiščem. Vložitev pisne zahteve za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja in delodajalčeva neizpolnitev te zahteve v smislu delavčevih pričakovanj v roku 8 delovnih dni sta procesni predpostavki za vložitev tožbe pred pristojnim delovnim sodiščem v nadaljnjem 30-dnevnem roku. Iz trditev strank in dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja, da bi tožnica na toženko naslovila pisno zahtevo na izpolnitev obveznosti in priznanje pravic po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je že učinkovala, zato bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja procesne predpostavke tožničino tožbo zavreči.
Sodišče prve stopnje je v posledici kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP) zaradi neobstoja procesne predpostavke neutemeljeno o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (354. člen ZPP).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/3. ZPP člen 5, 70, 213, 213/2, 247, 247/1, 253, 253/1, 254, 257, 339, 339/2, 339/2-8.
začasna nezmožnost za delo - zahteva za izločitev izvedenca - izvedenski organ
Izvedenca sta pojasnila, da gre pri tožniku za bolečino v križu, da specialistični izvidi in opisan status osebnega pregleda odražajo bolečinsko simptomatiko, ne pa tudi bistveno zmanjšane gibalne funkcije. Pri tem sta upoštevala zdravstveno stanje in tožnikovo delo, skladno z veljavnimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo iz odločbe ZPIZ. Dodala sta, da kronična bolečina v križu ne zahteva dolgotrajnega bolniškega staleža, pač pa občasni bolniški stalež ob poslabšanjih.
Ocena delovne uspešnosti z ocenjevalnega lista in sklep komisije o preizkusu te ocene skupaj tvorita odločitev delodajalca o pravici iz delovnega razmerja, saj je ustrezna ocena delovne uspešnosti pogoj za napredovanje javnega uslužbenca (prvi odstavek 17. člena ZSPJS). Oba akta imata naravo delovnopravnega akta in sta zato lahko predmet sodne presoje v smislu sedmega odstavka 17.a člena ZSPJS (prim. VDSS sodbo Pdp 223/2024). Tožba z zahtevkom za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019 in sklepa toženke z dne 9. 6. 2020, je oblikovalna tožba. Pravni interes tožnice za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista se zato domneva in izhaja že iz dejstva, da je takšna tožba predvidena. V primeru razveljavitve izpodbijane ocene iz ocenjevalnega lista je tožničin pravni položaj drugačen, kot če bi ta ocena ostala v veljavi.
URS člen 25. OZ člen 344, 347. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,. ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZZDej člen 52. ZS člen 3, 3/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
dodatek za nadurno delo - zastaranje zamudnih obresti - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - vezanost sodišča na ustavo in zakon - neenakomerno razporejen delovni čas
Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
zavrženje predloga za taksno oprostitev - taksna oprostitev na podlagi zakona - brezplačna pravna pomoč - razveljavitev plačilnega naloga - izvršljivost plačilnega naloga
V obravnavanem primeru je tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč v postopku v zvezi z dopustitvijo revizije, zato je v skladu s tretjim odstavkom 10. člena ZST-1 oproščen plačila sodne takse po samem zakonu in za vsebinsko obravnavanje predloga za oprostitev plačila sodne takse za predlog za dopustitev revizije (ki ga je tožnik vložil 4. 6. 2024 pri sodišču prve stopnje v luči prvega odstavka 12. člena ZST-1 potem, ko je Vrhovno sodišče RS izdalo plačilni nalog II Dor 183/2024 z dne 21. 5. 2024), ni bilo pravne podlage oziroma tožnik zanj nima interesa. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Ker plačilnega naloga ni izdalo sodišče prve stopnje, tega tudi ni moglo hkrati razveljaviti (kot bi ga sicer moralo na podlagi prvega odstavka 14.a člena ZST-1, če bi ga samo izdalo). V pristojnosti Vrhovnega sodišča RS je presoja (glede na to, da je tožnik po zakonu oproščen plačila sporne takse in je bil posledično tudi predlog za taksno oprostitev zavržen), ali bo po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 34. člena ZST-1 razveljavilo plačilni nalog II Dor 183/2024. Velja sicer dodati, da izdan plačilni nalog glede na navedene okoliščine primera ne more postati izvršljiv in tako tudi nima nobenih učinkov (35. člen ZST-1).
Denarno nadomestilo iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 pripada razlastitvenemu zavezancu, če to nadomestilo uveljavlja. Denarno nadomestilo lahko predstavlja uporabnino za čas od dejanskega posega do določitve odškodnine za razlaščeno nepremičnino, lahko pa so to nadomestilo zamudne obresti za določeno obdobje.
ZIZ člen 6, 17, 44. ZPP člen 13. ZMZPP člen 50, 94 - 103, 108,. URS člen 156. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
tuja sodna odločba kot izvršilni naslov - priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - predhodno vprašanje - civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom - procesna jamstva - kontradiktornost postopka - izključna krajevna pristojnost slovenskega sodišča - strokovni sodelavec - opravila, ki jih lahko opravlja strokovni sodelavec - presoja ustavnosti
Sklep o izvršbi, v okviru katerega je bilo odločeno tudi o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju (torej s pravnimi učinki le za konkretni postopek), je v skladu s svojimi pooblastili iz citiranega 6. člena ZIZ izdala strokovna sodelavka. Zoper sklep o izvršbi je imel dolžnik možnost ugovora, kjer je lahko izpostavil tudi pravilnost presoje spornega priznanja. O njegovem ugovoru je odločala sodnica, torej je bila presoja pravilnosti priznanja dejansko v okviru odločanja o pravnem sredstvu opravljena oziroma preverjena po sodniku.
Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP. Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so stranke postopka v tujini že vodile sodni postopek in tako rešile civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti. Slovensko sodišče v okviru priznanja tuje sodne odločbe tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba. Slovensko sodišče kot sodišče države priznanja preizkuša le, ali so za priznanje tuje sodne odločbe izpolnjene določene, v 95. do 103. členu ZMZPP predpisane pozitivne in negativne procesne predpostavke (gre za t. i. sistem omejenega preizkusa). Se pa sodišče v postopku priznavanja ne more ogniti vpogledu na kršitve, ki se nanašajo na temeljna načela pravne države.
Sodišče na v pritožbi predlagano zahtevo za presojo ustavnosti ni vezano. Sodišče je dolžno prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem le v primeru, ko samo meni, da je zakon oziroma del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče predlogu stranke tako ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081339
KZ-1 člen 171, 171/1, 171/4. ZKP člen 394, 394/1.
kaznivo dejanje spolnega nasilja - sila - spolno dejanje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - delna sprememba izpodbijane sodbe
Navedena dejstva, o katerih je oškodovanka prepričljivo izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča določno izkazujejo silo, manifestirano v fizični (pre)moči in nadvladi obtoženega A. A., ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k temu, da je trpela spolno dejanje.
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja je med drugim podana, če je dejanje iz prvega odstavka 171. člena KZ-1 storilo več oseb zaporedoma, torej se zahteva udeležba najmanj treh oseb.
Uredba (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o tahografih v cestnem prometu, razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom člen 2, 2/2, 2/2-f. ZDR-1 člen 20, 20/1, 34, 34/1, 37, 37/1, 85, 85/1. ZPrCP člen 16, 16/1. ZVoz-1 člen 58b. ZPP člen 337, 337/1, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - navodila delodajalca - službeno vozilo - vozniško dovoljenje - javna listina - pisno opozorilo pred odpovedjo - povzročitev škode - diskriminacija - zdravstveno stanje delavca
Tožniku so bile utemeljeno očitane kršitve v zvezi z neposedovanjem vozniškega dovoljenja, opustitvijo izvedbe tehničnega pregleda in registracije službenega vozila ter poškodbo stopnice službenega vozila. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadoščajo že navedene kršitve. Pritožba izpostavlja vprašanje teže kršitev. Četudi teža posamezne kršitve sama zase ne bi bila dovolj resna ali utemeljena, je treba upoštevati, da pisno opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnik s svojimi kršitvami nadaljeval. Tožnik se ob ugotovitvi, da je tri kršitve v resnici storil, ne more sklicevati na to, da je odpoved posledica diskriminacije zaradi njegovega zdravstvenega stanja in šikaniranja toženke.
ZPP člen 108, 180, 180/1. ZIZ člen 21, 21/1. ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/1.
dodatek za delovno dobo - obrestni zahtevek - modifikacija tožbenega zahtevka - določenost tožbenega zahtevka - izvršljivost tožbenega zahtevka - priznanje pravic iz delovnega razmerja - pravnomočen izvršilni naslov
S prvotno tožbo je tožnica zahtevala plačilo dodatka za delovno dobo v skupnem bruto znesku 2.576,25 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu glede razlike v plači preteklega meseca, do plačila. Ker takšen obrestni zahtevek ni bil določen in izvršljiv (niso bile znane mesečne razlike v plači, na katere se nanaša obrestni zahtevek), je sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena ZPP tožnico utemeljeno pozvalo k odpravi te pomanjkljivosti. Tožnica je tožbeni zahtevek ustrezno modificirala tako, da je za vsak mesec vtoževanega obdobja opredelila zahtevane bruto zneske in pripadajoče zakonske zamudne obresti, pri čemer je vrednost spornega predmeta ostala enaka.
Po mnenju pritožbe za tožbeni zahtevek iz tega spora že obstaja pravnomočen izvršilni naslov, saj je bilo s sodbo Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019 toženki naloženo, da za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 9. 12. 2017 do 30. 6. 2019) tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa ji obračuna osnovno plačo v višini 1.155,27 EUR bruto in ji izplača ustrezen neto znesek z obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu, do plačila. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kar se tiče izreka citirane sodbe v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Smiselno podobna je določba prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji), ki predpisuje, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Tem določbam tožbeni predlog za "priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja" (in sodba, s katero je takšnemu tožbenemu predlogu ugodeno) ne ustreza, saj ni jasno niti na katero vrsto terjatve se nanaša (regres za letni dopust, stroški v zvezi z delom, osnovna plača, dodatek k plači itd.) niti kolikšna je višina terjatve.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo o pritožbi vloženi zoper sklep Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024 odločiti Vrhovno sodišče RS. V primeru pritožbe zoper sodbo oziroma zoper sklep gre za redno pravno sredstvo, ki se vloži zoper sodne odločbe izdane na prvi stopnji (prvi odstavek 333. člena ZPP). Zoper sodbo pritožbenega sodišča pa so možna zgolj izredna pravna sredstva. Tožnica je vložila pritožbo (redno pravno sredstvo) zoper sklep pritožbenega sodišča opr. št. Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024. Ker zoper sklep pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. ZPP namreč v prvem odstavku 343. člena med drugim določa, da nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079944
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4. ZObr člen 97e, 97e/2. KPJS člen 46. ZPP člen 154, 154/2, 155, 155/1, 337, 337/1, 353, 358, 358-5. ZSPJS člen 32.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - potrebni stroški postopka - Državno odvetništvo - vojaška vaja - vojaško urjenje
V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva, ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru, pa zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Ker je po pravilniku za zastopanje krajevno pristojen oddelek v Mariboru, stroški prihoda pooblaščenke toženke iz drugega zunanjega oddelka ne predstavljajo potrebnih stroškov, ki bi jih moral kriti tožnik.
Na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku v februarju 2019, marcu 2019 in 2021, maju 2019 in 2021, juniju 2019, 2020 in 2021, septembru 2021 in februarju 2022 pripravljenost odrejena zaradi udeležbe na operativnih urjenjih, kjer se je sam tudi usposabljal, je bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. To pomeni, da se ta čas skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ne všteva v delovni čas. Tožniku za navedeno obdobje zato pripada le dodatek za pripravljenost, katerega je že prejel, nasprotne pritožbene navedbe tožnika, da navedeni čas predstavlja delovni čas glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih, pa so neutemeljene.
Ker se tožnik na vajah oktobra 2019 in 2020 ni usposabljal, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da bi bila izvedba rotacij ali načrtovanje delovnega časa mogoča in ne bi škodovala dobri izvedbi vaje, saj bi tožnikove naloge lahko opravil tudi drug pripadnik VZE, za navedena dva meseca toženka ni dokazala obstoja izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov za pregled prepisa zvočnega posnetka, saj odvetniška tarifa (OT) ne predvideva posebnega plačila za to storitev, pri čemer tožnik ni vložil ugovora zoper prepis zvočnega posnetka.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi toženec pridobil specifična poslovna znanja o organizaciji mednarodnega prevoza nevarnih snovi, ki ga je izvajala za družbo C. Pritožbeno vztrajanje tožnice, da naj bi toženec takšna znanja pridobil, kljub temu da pri poslu z družbo C. ni neposredno operativno sodeloval, je neutemeljeno. Ker toženec ni bil vključen v vzpostavitev vlakovnega in kamionskega prevoza kemikalij na Madžarsko, niti ni kako drugače sodeloval pri izvedbi posla z družbo C. izven storitev carinjenja, ni mogoče šteti, da je pridobil posebna znanja in izkušnje v zvezi s tem. Možnosti dostopa do elektronske pošte in dokumentacije v zvezi s to družbo, ni mogoče enačiti s pridobitvijo posebnih znanj in usposobljenosti vezanih na izvedbo tovrstnega posla.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je družba A. d. o. o. leta 2022 tožnici prevzela špedicijski posel za družbo C. in družbi D. ter E., ki sta z njo povezani. Ustrezno je presodilo, da prevzema teh poslov ni mogoče pripisati tožencu. Družbe C. utemeljeno ni štelo za poslovno zvezo toženca, saj pri njenem poslu s tožnico ni neposredno operativno sodeloval. Pravilno je presodilo, da tožnica tožencu ni uspela dokazati novačenja njenih strank v korist družbe A. d. o. o. Časovno sovpadanje prevzema posla z družbo C. in prezaposlitve toženca ne zadostuje za presojo, da naj bi slednji izkoristil svojo poslovno zvezo pridobljeno pri delu za tožnico v korist družbe A. d. o. o. Pri odločitvi sodišča prve stopnje je utemeljeno pretehtala ugotovitev, da so predstavniki družbe A. d. o. o. poslovni stik z družbo C. vzpostavili že preden je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožnici.
Pokojninska osnova je upoštevajoč 30. člen ZPIZ-2 sestavljena iz najugodnejšega povprečja mesečnih osnov znižana za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji v katerihkoli zaporednih 24 letih zavarovanja od 1. 1. 1970 dalje. Toženec je pravilno upošteval naknadno plačane prispevke za leta 2016, 2017, 2018 in 2019. Slednje je vplivalo na daljše obdobje izračuna pokojninske osnove. Daljše obdobje najugodnejših let, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, pa lahko pogojuje nižji povprečni znesek, ker je zajetih več podatkov in so lahko zajete tudi nižje plače.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - predlog za izločitev sodnika - domneva o nepristranskosti sodnikov - predlog za prenos krajevne pristojnosti - nenavzočnost obdolženca na glavni obravnavi - modifikacija obtožnega akta - zavrnitev dokaznih predlogov - dopolnilna norma - zastaranje kazenskega pregona
Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic.
V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.
Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.