KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081339
KZ-1 člen 171, 171/1, 171/4. ZKP člen 394, 394/1.
kaznivo dejanje spolnega nasilja - sila - spolno dejanje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - delna sprememba izpodbijane sodbe
Navedena dejstva, o katerih je oškodovanka prepričljivo izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča določno izkazujejo silo, manifestirano v fizični (pre)moči in nadvladi obtoženega A. A., ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k temu, da je trpela spolno dejanje.
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja je med drugim podana, če je dejanje iz prvega odstavka 171. člena KZ-1 storilo več oseb zaporedoma, torej se zahteva udeležba najmanj treh oseb.
Ocena delovne uspešnosti z ocenjevalnega lista in sklep komisije o preizkusu te ocene skupaj tvorita odločitev delodajalca o pravici iz delovnega razmerja, saj je ustrezna ocena delovne uspešnosti pogoj za napredovanje javnega uslužbenca (prvi odstavek 17. člena ZSPJS). Oba akta imata naravo delovnopravnega akta in sta zato lahko predmet sodne presoje v smislu sedmega odstavka 17.a člena ZSPJS (prim. VDSS sodbo Pdp 223/2024). Tožba z zahtevkom za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019 in sklepa toženke z dne 9. 6. 2020, je oblikovalna tožba. Pravni interes tožnice za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista se zato domneva in izhaja že iz dejstva, da je takšna tožba predvidena. V primeru razveljavitve izpodbijane ocene iz ocenjevalnega lista je tožničin pravni položaj drugačen, kot če bi ta ocena ostala v veljavi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078971
KZ-1 člen 86, 86/11.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - prestajanje zaporne kazni
Pritožbeno upravičevanje neopravljenega dela v splošno korist zaradi prestajanja kazni zapora na temelju druge kazenske zadeve je zatorej zavajajoče ter kot takšno ne more vplivati na drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih.
Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da je zavarovanca zgolj finančno pomanjkanje omejevalo pri izdelavi nove protetike pred potekom trajnostne dobe protetičnega izdelka. Tako prvotožnik kot priča sta izpovedala, da je zavarovanec v ambulanto prihajal z najavo o urgentnem bolečinskem stanju, ob sprejemu pa je prvotožnika prepričeval, da naj mu vendarle izdela protetični izdelek, čeprav mu je bilo vedno znova pojasnjeno, da z zdravljenjem ne more pričeti, preden nima urejene stalne protetike. Zavarovanec je kljub vedno istim pojasnilom prvotožnika, da mu ne more nuditi ustreznega zdravljenja pred ureditvijo stalne protetike, prvotožnika pogosto kontaktiral in zahteval termine pod pretvezo, da gre za urgentno zadevo, kar se je vedno izkazalo za neresnično. V ambulanti je vedno znova opisoval celotno situacijo in zahteval od prvotožnika določena ravnanja glede protetike. Če bi šlo zgolj za finančni vidik, zavarovanec ne bi v vmesnem času od prvotožnika vztrajno zahteval izdelavo protetike. Prvotožnik je izpostavil, da lahko pri zavarovancu, zaradi kompleksnega zdravstvenega stanja ob neupoštevanju navodil, pride do hudih zdravstvenih težav, ki lahko privedejo do sepse in smrti.
ZPP člen 108, 180, 180/1. ZIZ člen 21, 21/1. ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/1.
dodatek za delovno dobo - obrestni zahtevek - modifikacija tožbenega zahtevka - določenost tožbenega zahtevka - izvršljivost tožbenega zahtevka - priznanje pravic iz delovnega razmerja - pravnomočen izvršilni naslov
S prvotno tožbo je tožnica zahtevala plačilo dodatka za delovno dobo v skupnem bruto znesku 2.576,25 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu glede razlike v plači preteklega meseca, do plačila. Ker takšen obrestni zahtevek ni bil določen in izvršljiv (niso bile znane mesečne razlike v plači, na katere se nanaša obrestni zahtevek), je sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena ZPP tožnico utemeljeno pozvalo k odpravi te pomanjkljivosti. Tožnica je tožbeni zahtevek ustrezno modificirala tako, da je za vsak mesec vtoževanega obdobja opredelila zahtevane bruto zneske in pripadajoče zakonske zamudne obresti, pri čemer je vrednost spornega predmeta ostala enaka.
Po mnenju pritožbe za tožbeni zahtevek iz tega spora že obstaja pravnomočen izvršilni naslov, saj je bilo s sodbo Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019 toženki naloženo, da za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 9. 12. 2017 do 30. 6. 2019) tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa ji obračuna osnovno plačo v višini 1.155,27 EUR bruto in ji izplača ustrezen neto znesek z obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu, do plačila. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kar se tiče izreka citirane sodbe v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Smiselno podobna je določba prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji), ki predpisuje, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Tem določbam tožbeni predlog za "priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja" (in sodba, s katero je takšnemu tožbenemu predlogu ugodeno) ne ustreza, saj ni jasno niti na katero vrsto terjatve se nanaša (regres za letni dopust, stroški v zvezi z delom, osnovna plača, dodatek k plači itd.) niti kolikšna je višina terjatve.
ZPP člen 249, 365, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38.
sodni izvedenec - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Glede na to, da sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu ni posredovalo dodatne dokumentacije, razen tega je sodni izvedenec dopolnilno izvedensko mnenje podal že na podlagi dokumentacije, ki je bila uporabljena ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja, v tem primeru ni upravičen do omenjene nagrade.
Res je v Pogodbi o dobavi pitne vode v 10.členu določba, da pogodba velja do preklica, oziroma do sporazumne razveze, vendar ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega si jo razlaga tožeča stranka. Priključitev na javni vodovod ni stvar izbire uporabnika, temveč je obvezna in predvidena zaradi zakonske obveze uporabe javne dobrine. Preklic pogodbe ni možen kadarkoli in iz kateregakoli razloga temveč le takrat, ko ni v nasprotju z obvezno uporabo javnih dobrin (če se na primer opusti uporaba objektov, ki se oskrbujejo s pitno vodo, če se zamenja uporabnik in v podobnih primerih). Dobava pitne vode do odjemnega mesta zato ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, temveč celo obveznost tožene stranke.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - predlog za izločitev sodnika - domneva o nepristranskosti sodnikov - predlog za prenos krajevne pristojnosti - nenavzočnost obdolženca na glavni obravnavi - modifikacija obtožnega akta - zavrnitev dokaznih predlogov - dopolnilna norma - zastaranje kazenskega pregona
Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic.
V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.
Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.
URS člen 25. OZ člen 344, 347. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,. ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZZDej člen 52. ZS člen 3, 3/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
dodatek za nadurno delo - zastaranje zamudnih obresti - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - vezanost sodišča na ustavo in zakon - neenakomerno razporejen delovni čas
Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - odpoved zahtevku
Pritožba ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do predloga Občine X z dne 16. 4. 2021, da se omejitev dedovanja po 128. členu ZD izvede zgolj na določenih stvareh in pravicah. Zaradi zagotavljanja strankine pravice do izjave je to kršitev saniralo sodišče druge stopnje, ki pojasnjuje, da zakonska podlaga, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari, ne obstaja, zato sodišče prve stopnje sklepa o dedovanju s tako vsebino ne bi smelo izdati.
postopek osebnega stečaja - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - prenos premoženja - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - denar
Uporaba devetega odstavka 374. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ni izrecno izključena (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Vendar je pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri vprašanju smiselne uporabe te zakonske določbe v postopku osebnega stečaja upoštevati posebno značilnost tega postopka. Ta je v tem, da fizična oseba, drugače kot pravna oseba, po koncu stečajnega postopka ne preneha in je še naprej nosilec pravic in obveznosti.
Prenos na Republiko Slovenijo je smiseln v postopku stečaja nad pravno osebo iz razloga, ker le-ta po njegovem končanju preneha obstajati in zato ne more biti več imetnica nobene vrste premoženja. Prav iz tega razloga so z namenom končanja postopka stečaja nad pravno osebo v 374. členu ZFPPIPP določeni upravičenci za prevzem tistega njenega premoženja, ki ga v stečajnem postopku ni mogoče razdeliti med upnike. Ker bo v obravnavanem primeru stečajni dolžnik po končanem postopku osebnega stečaja še naprej nosilec pravic in obveznosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni primerno, da bi se denarno dobroimetje, ki je ostalo pri končni razdelitvi v tako majhnem znesku, da bi z njegovo razdelitvijo upnikom nastali nesorazmerni stroški, preneslo v dobro Republike Slovenije.
Iz povzetega zagovora storilca izhaja, da je vozilo pred vožnjo pogledal le od spredaj, ob tem na vozilu videl preizkusne tablice, medtem ko zadnjega dela vozila ni pogledal. Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da storilec za očitani prekršek ni subjektivno odgovoren in da so storjene kršitve zgolj posledica malomarnosti in pomote delavca. Četudi tablice na vozili ni nameščal storilec sam, bi moral preveriti, kakšne tablice so nameščene na priklopnem vozilu. Če bi to storil, bi lahko opazil, da na priklopnem vozilu ni nameščena (trajna) preizkusna tablica, ki bi sicer morala biti nameščena glede na zavedanje storilca, da priklopno vozilo ni registrirano, in bi tako napako, ki naj bi jo po zatrjevanjih storilca storil delavec, pravočasno odkril in preprečil storitev prekrška.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00080589
ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-3.
prekoračitev hitrosti - meritev hitrosti
V predmetni zadevi bila izvedena meritev hitrosti z merilnikom hitrosti, ki kršitve slikovno dokumentira. V takem primeru ne velja obveznost, da bi policisti na kraju meritve oziroma ob ustavitvi voznika slednjemu tudi morali prikazati izmerjeno hitrost na samem merilniku hitrosti. Ta obveznost namreč velja, če se meritve hitrosti opravljajo z merilnikom hitrosti, ki meritev ne dokumentira slikovno. S tem se vozniku omogoča, da neposredno po opravljeni meritvi oporeka rezultatu oz. se z njim seznani, saj kasneje v postopku to ni več mogoče. V primeru slikovnega dokumentiranja pa se ima storilec možnost izjasniti o sami meritvi tudi z naknadnim vpogledom v fotografijo meritve. Fotografija namreč omogoča nedvomen pripis rezultata meritve določenemu vozilu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00078659
ZZK-1 člen 33, 34, 35, 36, 37, 38, 149, 149/3, 243. SPZ člen 13, 23, 49, 213, 214, 215, 226, 234. ZPP člen 8, 181, 181/3, 339,339/2, 339/14-2. OZ člen 59, 59/2, 60, 60/2, 81, 81/1.
služnostna pogodba - neprava stvarna služnost - tožba na ugotovitev neobstoja stvarne služnosti - vmesni ugotovitveni tožbeni zahtevek - jezikovna razlaga pogodbe - ničnost pogodbe - neizpolnitev odložnega pogoja - overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu - neveljavnost pooblastila za sklenitev pogodbe - neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo
Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ).
Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva.
Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti.
Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ).
Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižnega postopka. Ta je pridržana ustreznim pravnim sredstvom v zemljiškoknjižnem postopku. Varstvu materialnopravne neveljavnosti vknjižbe je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe.
Ničnost zavezovalnega pravnega posla predstavlja materialnopravno neveljavnost in s tem podlago za izbrisno tožbo.
Pravni temelj pridobitve stvarne pravice na podlagi pravnega posla je razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo).
Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen (23. člen SPZ).
Z overitvijo podpisa namreč notar potrdi, da je stranka vpričo njega lastnoročno podpisala listino ali da je podpis, ki je že na listini, vpričo njega priznala za svojega (prvi odstavek 64. člena Zakona o notariatu - v nadaljevanju ZN).
Razpolagalno upravičenje odsvojitelja je predpostavka za začetek učinkovanja zemljiškoknjižnega dovolila v tem pomenu, da kot sestavina razpolagalnega pravnega posla povzroči pridobitev stvarne pravice s polnimi učinki v razmerju do vseh z vpisom stvarne pravice v korist pridobitelja v zemljiško knjigo na njegovi podlagi.
ZIZ člen 38, 38/5, 71, 71/1, 71/1-7, 71/2, 71/2-4.
predlog dolžnika za odlog izvršbe - odgovor upnika - poziv sodišča - izvršilni stroški - kriterij potrebnosti stroškov - pravilna uporaba materialnega prava - dolžnost povrnitve stroškov - trditvena podlaga
Sodišče prve stopnje se je materialno pravno opredelilo pri svoji odločitvi le na trditve dolžnika v predlogu, ne pa na trditve upnika v odgovoru na predlog.
Odločitev o predlogu je odvisna samo od pravilne uporabe materialnega prava glede na podana pravno nerelevantna dejstva dolžnika v predlogu, kot v v tem primeru, ko dolžnik po stališču sodišča prve stopnje že enega od obeh kumulativno zahtevanih pogojev za odlog izvršbe po 7. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ ni izkazal, prav tako pa ne posebno upravičenih razlogov. Upniku v takem primeru ne glede na poziv sodišča ni potrebno odgovarjati na predlog in razlagati pravilno uporabo materialnega prava, saj sodišče glede na presojo podane trditvene podlage dolžnika po uradni dolžnosti samo pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Posledično drži presoja sodišča prve stopnje, da upnik s svojo izjavo ni v ničemer pripomogel k pravilni odločitvi sodišča prve stopnje.
Po oceni sodišča druge stopnje vlagateljica pritožbe ni pridobila statusa udeleženke v postopku. Ni namreč izkazala, da je upnica subjekta vpisa in je zato procesno legitimirana za vložitev pravnega sredstva.
Če je že obdolženec pošiljal svojo vlogo v obliki elektronskega sporočila oziroma elektronske pošte, bi moral svojo vlogo tudi podpisati z elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Ker tega tudi po pozivu sodišča prve stopnje ni storil, bi moral v roku treh dni, ki ga je določilo sodišče v dopisu z dne 7. 5. 2024, sodišču bodisi poslati po pošti s priporočeno poštno pošiljko ali pa osebno dostaviti natisnjeno elektronsko vlogo z lastnoročnim podpisom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00078284
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 358, 372, 372-2. ZGD-1 člen 263, 263/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - izvršitvena ravnanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Opis kaznivega dejanja, da je iz njega mogoče razbrati, ali vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, mora vsebovati vse odločilna dejstva in okoliščine, ki določeno kaznivo dejanje konkretizirajo. Obtoženemu A. A. se očita udeležba v ožjem pomenu sodelovanja pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (pomoč). Kaznivost te udeležbe pa je odvisna od dejanja glavnega storilca (t.i. akcesornost udeležbe). To pomeni, da udeležbeno dejanje kazenskopravno oživi, postane kaznivo šele v odvisnosti od tega, ali je glavni storilec (v konkretnem primeru B. B.) izvršil, uresničil zakonski dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.
Pomoč v kazenskopravnem smislu v objektivnem pogledu predstavlja ravnanje pomagača oziroma njegov prispevek v obliki aktivne ali pasivne pomoči k dejanju glavnega storilca, pri čemer mora biti dejanje glavnega storilca opisano oziroma konkretizirano do te stopnje, da je mogoče že iz samega opisa dejanja oziroma izvršitvenega ravnanja storilca ugotoviti, ali pomagačevo ravnanje dejansko predstavlja prispevek, podporo, olajšanje in podobno. Prav tako mora biti konkretizirano pomagačevo ravnanje, da je mogoče ugotoviti ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca. Dejanja pomoči po subjektivni strani pomenijo samo sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Krivda pomagača je lahko samo naklepna. Pri pomoči mora biti naklep "dvojen", zajeti mora tako samo ravnanje pomoči kot dejanje glavnega storilca.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - ugovorni postopek - težko nadomestljiva škoda - trditveno in dokazno breme
Glede na to, da je tožnica tista, ki jo regulacijska začasna odredba močno ščiti še pred pravnomočno odločitvijo v rednem postopku, bi morali biti njeni argumenti in dokazi o škodi do dokazne stopnje verjetnosti močnejši in prepričljivejši od toženčevih, v kolikor bi želela izdano začasno odredbo ohraniti v veljavi. Kljub temu tožnica v ugovornem postopku glede škode ni ponudila nobenih dodatnih in prepričljivejših navedb in dokazov od toženca, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je njeno stališče verjetnejše oziroma ima večjo težo kot toženčev ugovor. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, določenih ugovornih navedb ni niti prerekala.
Zatrjevano zmanjšanje vrednosti premoženja podjetja predstavlja premoženjsko škodo, ki ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe zato upošteva le, če bi bila za tožnico eksistenčnega pomena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni trdila, da v obravnavanem primeru obstajajo takšne okoliščine, ki po njenem mnenju utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, da bi zatrjevano premoženjsko škodo težko nadomestila.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še vedno ne izhajajo ustrezni in razumljivi razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi obdolženec v času, ko zaradi duševne motnje - demence ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, drugemu z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo in dejanje storil z drugim sredstvom in na način, da se lahko telo hudo poškoduje ter proti dvema osebama s tem, da je v Kavaličih (a) dne 10. 11. 2018 proti F. F. in E. E. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, vrgel kamen ter E. E. rekel, da bo plačala, (b) dne 6. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti, in (c) dne 7. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa F. F. vselej kričal, da bo plačal, zaradi česar sta se F. F. in E. E. počutila vznemirjena in prestrašena, kamen pa je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, koliko kamnov naj bi obdolženec vrgel v posameznem dogodku, kakšni naj bi bili ti kamni v posameznem dogodku, zakaj naj bi besede obdolženca namenjene oškodovancema, da "bosta plačala" predstavlja grožnjo in na podlagi česa je mogoče šteti, da so bili kamni sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.