KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078817
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 387.
kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev pravice do obrambe - nedovoljen dokaz - poseg v pravico do zasebnosti - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedba posameznega dokaza resda v dometu razpravljajočega sodnika, ki pa mora vendarle biti izveden na način, da ga (tudi) obramba lahko preizkusi, kar pa v danem primeru glede na spisovne podatke, ko je bilo procesnim udeležencem omogočeno zgolj poslušanje telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, ni razvidno. Pritožbeno sodišče predvsem pogreša razumne in prepričljive razloge za odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do večkrat podanega predloga zagovornika obdolženega C. C. po prepisu zvočnega posnetka, ki bremeni obdolžena procesna udeleženca. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
uveljavitev terjatve zoper družbenika izbrisane družbe - vstop novega dolžnika v izvršilni postopek - singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb
ZOKIPOSR po mnenju pritožbenega sodišča jasno določa domnevo, da je Republika Slovenija, z dnem njegove uveljavitve, prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Upniki lahko na podlagi tega zakona uveljavijo od prevzemnika plačilo še neplačanega dela svoje terjatve, ko jo imajo do družbenikov izbrisane družbe, pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR); prevzemnik pa na podlagi samega zakona vstopi na mesto prvotnega dolžnika (prvotni dolžnik pa je za prevzete obveznosti prost svoje obveznosti). Stališče dolžnika, da bi moral upnik zadostiti pogojem iz 24. člena ZIZ in predložiti kvalificirano listino pa ni pravilno. ZIZ namreč v 24. členu dopušča izkaz prehoda terjatve tudi "na drug način", kar je v obravnavani zadevi na podlagi zakona, upoštevajoč stanje sodnega registra v zvezi s tem, kdo je bil družbenik in kdaj je bila družba izbrisana.
Izvršilni naslov, izdan zoper družbenika izbrisane družbe, tako že v posledici zakonsko predpisane domneve prevzema dolga učinkuje tudi zoper Republiko Slovenijo kot singularno pravno naslednico dolžnika, zoper katerega je bil izdan izvršilni naslov. Upniku zato zahtevka za plačilo takšne terjatve zoper Republiko Slovenijo ni treba uveljavljati s tožbo (takšna tožba bi bila celo nedovoljena, saj gre za že razsojeno stvar), ampak lahko plačilo terjatve v izvršilnem postopku uveljavlja neposredno na podlagi izvršilnega naslova, izdanega zoper družbenika izbrisane družbe,
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079155
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZDR-1 člen 34, 35, 37, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 314, 314/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - izguba medsebojnega zaupanja
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ker ga je storil na javnem kraju, izven kraja pod oblastjo toženke in izven delovnega časa. Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki. Med strankama ni bilo sporno, da je službeno novoletno zabavo organizirala in plačala toženka, namenjena je bila zaposlenim in pogodbenim partnerjem toženke. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje se je tožnik v spornem času in kraju dogodka nahajal izključno zaradi svoje vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in je bil torej tudi na tem dogodku, ki je bil v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki, dolžan spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi nadalje pravilno pojasnilo, da ob navedenem, tožnika ne razbremenjuje dejstvo, da je do streljanja prišlo med praznjenjem prireditvenega prostora in na javni površini, ki se nahaja neposredno ob stavbi, kjer se je nahajalo še cca 100 ljudi, zaposlenih in pogodbenih sodelavcev toženke. Če je torej ravnanje storjeno v okviru dogodka, ki ga organizira delodajalec in na katerem sodelujejo zaposleni pri delodajalcu ter njegovi pogodbeni partnerji, je treba skleniti, da gre za dogodek, povezan z delom in delovnim razmerjem med tožnikom in toženko, s tem pa tudi za kršitve, povezane z delom.
Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prič je pravilno ugotovilo, da so bili tako udeleženci zabave, kot tudi ostali zaposleni, ki so za dogodek izvedeli kasneje, po dogodku prestrašeni, zgroženi, niso se počutili varne v tožnikovi bližini.
DELOVNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00079181
Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/2, 4/3. ZMZPP člen 30, 30/1, 30/2. ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. OZ člen 131, 131/1, 179, 299, 299/2. URS člen 22, 23, 66. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
poškodba delavca - delo v tujini - uporaba domačega prava - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - dejanski delodajalec - odločba Ustavnega sodišča
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I in Rim I (pravilno Rim II) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb ZMZPP, je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo uporabe prava države, v kateri je škoda nastala, v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države, v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (drugi odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (tretji odstavek 4. člena). Slednji določa, da se, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz prvega in drugega odstavka, uporablja pravo te druge države.
Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis, kako natančno bi moralo biti delovno mesto zavarovano, da ne bi prišlo do poškodbe, saj to ni pogoj za sklepčnost zahtevka.
Pravilnost prvostopenjske odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke potrjuje ustavna odločba opr. št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024, v kateri je Ustavno sodišče stališče dotedanje sodne prakse (med drugim tudi iz sklepa VIII Ips 12/2019, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka), da je za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca bistvena njegova fizična prisotnost na delovišču, spoznalo za neskladno z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave. Omogočalo je namreč, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten, v celoti izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse v primerljivih zadevah ter kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
ZD člen 29, 174, 174/1, 210, 212, 213. URS člen 22.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev na pravdo - neodplačno razpolaganje - darilo - brezplačna uporaba stanovanja - odpoved pravici - vračunanje daril v dedni delež - dokazno breme - manj verjetna pravica - sodna praksa
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali na nasprotno stranko. Darilo ne pomeni le prenosa lastninske ali kakšne druge pravice na določeni stvari, ampak se za darilo šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje (29. člen ZD). Bistveno torej je, da zaradi te naklonitve dobijo sodediči iz zapuščine efektivno manj kot v primeru, da darila ne bi bilo. Le ob takšnih pogojih, ki jih mora izkazati tisti, ki zahteva vračunavanje, bi se lahko tudi brezplačna uporaba stanovanja oziroma garaže štela za darilo, ki se dediču všteje v njegov dedni delež.
ZSPJS člen 19, 20, 20/1. ZDR-1 člen 44. OZ člen 344, 347. ZSSloV člen 56. ZObr člen 98. URS člen 22. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (2008) člen 4. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5.
vojak - plačilo po dejansko opravljenem delu - upoštevanje napredovanj - formacijska dolžnost - sodba presenečenja - stroški postopka - delni umik tožbe
Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti.
Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo za 46. plačni razred.
Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica do ustrezne razlike v plači upravičena le za čas, ko je delo, za katerega zahteva plačilo, tudi dejansko opravljala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 na tečaju angleškega jezika, ki je potekal ob torkih in četrtkih v trajanju 8 ur dnevno v vojašnici C., ter da v tem času del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala. Posledično je v tem delu njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079056
URS člen 29. KZ-1 člen 70b, 70b/1. ZKP člen 492, 492/3, 307, 307/3, 308.
navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v odsotnosti stranke - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - pravica do sojenja v navzočnosti
Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VSL00078001
ZDZdr člen 39, 39/1, 71.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - poseg v osebno svobodo - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - paranoidna shizofrenija - nujen ukrep - ogrožanje življenja in zdravja - čas zdravljenja - odpustitev iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka
Pritožbenih navedb ni moč ocenjevati zgolj skozi izjave zadržanega ter prizmo njegovih želja. Upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča, narejene na podlagi izjave zadržanega ter mnenja izvedenca, da zadržani ni kritičen do svoje bolezni, da ne uvidi, kaj je zanj potrebno in koristno ter da brez terapije izboljšanja ni pričakovati, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za zadnjo, a nujno potrebno možnost, torej za zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. Resnega ogrožanja zdravja in življenja zadržanega, kar je posledica hudo motene voljne sfere zadržanega, namreč ob takšnih ugotovitvah res ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
škodni dogodek - prometna nesreča - splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - traktor - vmesna sodba - dokazna ocena - prekoračitev trditvene podlage - nestrinjanje z dokazno oceno - izpodbijanje dejanskega stanja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - nezgoda pri uporabi traktorja
Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, da je v tem dogodku utrpel škodo (zasuk kolena) in da je podana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem, ko je poskušal sestopiti s premikajočega se traktorja, ki je imel obe pnevmatiki v skrajni legi, in poškodbo tožnikovega desnega kolena zaradi rotacije, ko sta mu pnevmatiki zgrabili desno nogo (stopalo) na stopalki. Toženka zgolj s splošnim in nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da tožnik ni dokazal nastanka vzročne zveze, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi ne more izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je torej pravilna.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 217, 217/1. ZPP člen 7, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje prikrivanja - dejanski razlog za odpoved - obrazložitev
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
izvršitev odločbe o stikih - zavračanje stikov - želje otroka
Dolžnost starša, pri katerem je otrok, je da se otroka pripravi na stike. Pri izvrševanju odločbe o stikih ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otroka z izvajanjem stikov v drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njegovih želja.
Res je sodišče prve stopnje šele 4.5.2023 izdalo sklep po določbi prvega odstavka 202.e člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), s katerim je odločilo, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, vendar ta sklep ne vpliva na tek preizkusne dobe in se na njegovi podlagi preizkusna doba ni mogla podaljšati.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode - postavitev ograje - izročitev ključev - dostop do objekta - onemogočen prehod - dejansko nebivanje - škoda na stanovanjski hiši - vzdrževanje stanovanjskega objekta - ugotavljanje hipotetičnega dejstva
Zgolj pavšalnega zatrjevanja, da sta tožnika onemogočena pri izvajanju socialne in ekonomske funkcije lastnine, ni mogoče upoštevati. Če so stališča in navedbe stranke pavšalne, tudi opredelitev sodišča do takih navedb in stališč ne more biti drugačna.
Dejstvo, da je toženka brez soglasja tožnikov postavila sporno ograjo, ki je ne želi odstraniti in/ali izročiti ključev, avtomatično ne pomeni, da je toženka tožnikoma preprečila dostop do hiše. Iz zahtevka tožnikov je moč zaključiti, da bi v primeru, če bi jima toženka ključ ograje izročila, dostop imela. Dostop do hiše jima je torej onemogočen samo, če je ograja zaklenjena. Tega pa ne trdita, toženka pa to v odgovoru na pritožbo tudi izrecno zanika.
ZPP člen 18, 274, 275, 288, 365, 365-2. ZUJIPK člen 45. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2. ZJU člen 5, 24. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - zavrženje tožbe - čista denarna terjatev - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).
zastaranje pregona - relativno zastaranje - pretrganje zastaranja
Razlogi sodišča prve stopnje, da je pregon v zvezi s predmetnim prekrškom zoper pravno in odgovorno osebo relativno zastaral dne 1. 1. 2023, ker je bil prekršek storjen dne 1. 1. 2021, zadnje procesno dejanje pa opravljeno dne 15. 11. 2023, so nejasni in nerazumljivi. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje pri ugotovljenem (iz)teku relativnega zastaralnega roka dejanj prekrškovnega organa, ki merijo na pregon obdolženca, ne upošteva kot dejanj, ki pretrgajo zastaranje.
ZPrCP člen 35, 35/1, 35/5. ZP-1 člen 68, 155, 155/1, 155/1-8.
zakonski znaki prekrška - uporaba mobilnega telefona med vožnjo
Če bi imel zakonodajalec namen popolnoma in v celoti prepovedati uporabo elektronskih naprav med vožnjo, bi to določil izrecno in s prepovedno normo1. Zato je besedilo "ki bi zmanjševala njuno slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila" v prvem odstavku 35. člena ZPrCP treba šteti kot samostojen vsebinski del norme in s tem kot zakonski znak prekrška. To pomeni, da je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja potrebno presoditi dva sklopa odločilnih dejstev: (i) dejstva, ki dokazujejo ravnanje z elektronsko napravo oziroma uporabo te naprave in (ii) dejstva, iz katerih izhaja, da je bila elektronska naprava uporabljena na način, ki je zmanjševal ali bi lahko zmanjševal kršiteljevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.
ZP-1 člen 67/2, 70. ZUP člen 85, 115. ZCes-1 člen 30, 30/3-3, 30/7, 31, 31a, 31a/6-1, 31/3-2,. ZPNB člen 34, 55, 55/3, 55/3-21.
enoten postopek - zahteva za sodno varstvo
Sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo obravnava vsako izpodbijano odločbo posebej, zaradi česar združevanje različnih zadev v zvezi z zahtevami za sodno varstvo ni mogoče. Ker je postopek o prekršku tekel zoper storilca kot voznika - fizično osebo, mu je sodišče prve stopnje vabila pošiljalo na naslov njegovega stalnega bivališča.
Glede na izkazane vročitve vabil in dejstvo, da postopek ni tekel zoper storilca kot zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ni bilo nobene podlage, da bi sodišče storilca vabilo preko zaposlitve.
Prekrškovni organ v pritožbi tudi pravilno izpostavlja, da je z več dejanji, ki so merila na pregon storilke, relativni zastaralni rok bil pretrgan. Prekrška, zaradi katerih je bila storilki izdana odločba, naj bi storilka storila 2. 7. 2021 in 20. 12. 2021, prekrškovni organ pa je storilki 6. 9. 2022 poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, nato je 8. 12. 2022 izdal izpodbijano odločbo o prekršku, 24. 2. 2023 na podlagi napovedi zahteve za sodno varstvo izdelal odločbo o prekršku z obrazložitvijo, nato pa 24. 3. 2023 sodišču poslal zahtevo za sodno varstvo v reševanje.
SPZ člen 88, 89, 90, 91. GZ-1 člen 42, 43. GZ člen 29, 30, 31.
nujna pot - določitev nujne poti - pogoji za določitev nujne poti - priključitev na komunalno omrežje - priključitev na javno infrastrukturo - nadomestilo za nujno pot
Skladno z Gradbenim zakonom (v nadaljevanju GZ-1) je za gradnjo ključna projektna dokumentacija. Ta mora biti skladna s predpisi. Prav zato lahko investitor (oziroma zanj projektant) od mnenjedajalcev, med drugim organov na področju varovanja komunalne in energetske infrastrukture, predhodno pridobi projektne pogoje (42. člen GZ-1), dolžan pa je pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti njihovo mnenje k projektu (43. člen GZ-1), v katerem se opredeli skladnost s predpisi iz njihove pristojnosti.