DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00078942
OZ člen 131, 179, 180. ZD člen 142. ZPP člen 14, 212, 214.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost civilna odgovornost - kazenska odgovornost - domneva nedolžnosti - odgovornost za zapustnikove dolgove - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti.
Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.
Na zastaranje davčnega dolga izvršilno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti. Davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.
Pri ugotavljanju zastaranja davčnih obveznosti je treba upoštevati, da je bilo zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.
določitev sodnih penalov - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - paricijski rok - pravilna izpolnitev obveznosti
Čeprav o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov, odloči izvršilno sodišče, postopek naložitve plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek, ampak tako imenovani adhezijski postopek, v katerem upnik šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov, to je pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov, ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev. S sklepom o določitvi sodnih penalov tako sodišče določi povsem novo obveznost dolžnika, pri čemer je skladno z drugim odstavkom 212. člena ZIZ predpostavka za njegovo izvršljivost pravnomočnost. Po 313. členu ZPP pa v primeru vložitve pritožbe začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi odločbe, s katero je sodišče druge stopnje odločilo o pravnem sredstvu.
Dolžniku je bilo naloženo upnici oziroma njenemu zakonitemu zastopniku omogočiti vstop, torej dati možnost vstopa, kar pomeni, da na dan in uro, ko bi upnica želela preveriti stanje nepremičnine, zagotovi, da so prostori odklenjeni. Dolžnik bi tako naloženo obveznost kršil le, če se na poziv upnice ne bi odzval oziroma ji ogleda nepremičnine ne bi omogočil. Šele v tem primeru bi bila upnica upravičena do naloženih sodnih penalov.
stroški nepravdnega postopka - stroški v postopkih za varstvo koristi otroka - odločanje o stroških po prostem preudarku - brezplačna pravna pomoč
Glede na okoliščine konkretnega primera je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ne zgolj iz razloga, ker predlagatelj s predlogom ni uspel, marveč ob upoštevanju še drugih okoliščin, in sicer: predlagatelj v predlogu ni navedel bistveno drugačnih dejstev, ki bi utemeljevale obstoj spremenjenih okoliščin, ki so zakonska podlaga za spremembo odločitve o varstvu in vzgoji otrok, še posebej v luči odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki v postopku v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2022, ki je bil izdan manj kot leto pred vložitvijo predloga v tem postopku, in ob upoštevanju negativnih ravnanj predlagatelja, kot jih ugotovila izvedenka v prejšnjem postopku, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu delno povzelo. Ob vrednotenju vseh teh okoliščin ni nobenega dvoma, da je bil predlog nepotreben, zato je odločitev sodišča prve stopnje (tudi) glede odločitve o stroških postopka pravilna.
ZDOdv člen 36. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 42. ZPP člen 19.
odmera odvetniških stroškov - stroški predhodnega postopka - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - postopek sklepanja sporazuma s skladom kmetijskih zemljišč in gozdov rs - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS - analogna uporaba pravil - po krivdi ali naključju nastali stroški postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti predmeta postopka - soglasje strank - osnova za odmero stroškov
36. člen ZDOdv določa: "Vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka ter stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo." Toženka utemeljeno navaja, da po analogni uporabi tega člena, ni odločilna okoliščina, da je tožnica predlagala mirno rešitev spora pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, s tem, da predhodnega postopka pri Državnem odvetništvu ni predlagala. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno priznalo tožnici stroške predpravdnega postopka, s tem, da v konkretnem primeru toženka ni eden izmed subjektov iz 42. tarifne številke Odvetniške tarife.
stroški zdravljenja v tujini - pritožba na ESČP - prekinitev postopka
Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj.
Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv.
Kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).
ZPIZ-2 člen 109, 109/1, 133, 134, 143, 143/1, 178. ZPIZ-1 člen 207, 207/2. ZPIZ člen 229, 229/2. URS člen 2, 14, 22, 50. ZPP člen 213, 213/2, 353, 365, 365-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 9, 9-13. ZDSS-1 člen 63.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - pokojninska doba - neplačevanje prispevkov - obračun prispevkov - zavrženje tožbe - predhodni postopek - vštevanje v pokojninsko dobo
Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do enakosti (14. člena Ustave), niti ne Evropske socialne listine.
Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, da se tožniku prizna invalidska pokojnina, ker ta ni predmet izpodbijanih odločb, utemeljeno zavrglo. Predmet sodne presoje sta lahko le v presodnem postopku izdani izpodbijani odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine (63. člen ZDSS-1). Priznanje invalidske pokojnine mora tožnik sprva uveljaviti pri tožencu z novo vlogo (178. člen ZPIZ-2). Šele v predhodno izpeljanem predsodnem postopku izdana dokončna odločba bo lahko predmet morebitnega sodnega varstva. ZPIZ-2 namreč ne določa, da ni možna izbira med starostno in invalidsko pokojnino. Pogoj je, da so ob izbiri izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do obeh pokojnin (prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2). Pri tožniku se tako kljub temu, da je uživalec starostne pokojnine, lahko ponovno ocenjuje njegova invalidnost, da bi se morebiti realizirala izbirna pravica med starostno in invalidsko pokojnino.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode - postavitev ograje - izročitev ključev - dostop do objekta - onemogočen prehod - dejansko nebivanje - škoda na stanovanjski hiši - vzdrževanje stanovanjskega objekta - ugotavljanje hipotetičnega dejstva
Zgolj pavšalnega zatrjevanja, da sta tožnika onemogočena pri izvajanju socialne in ekonomske funkcije lastnine, ni mogoče upoštevati. Če so stališča in navedbe stranke pavšalne, tudi opredelitev sodišča do takih navedb in stališč ne more biti drugačna.
Dejstvo, da je toženka brez soglasja tožnikov postavila sporno ograjo, ki je ne želi odstraniti in/ali izročiti ključev, avtomatično ne pomeni, da je toženka tožnikoma preprečila dostop do hiše. Iz zahtevka tožnikov je moč zaključiti, da bi v primeru, če bi jima toženka ključ ograje izročila, dostop imela. Dostop do hiše jima je torej onemogočen samo, če je ograja zaklenjena. Tega pa ne trdita, toženka pa to v odgovoru na pritožbo tudi izrecno zanika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079056
URS člen 29. KZ-1 člen 70b, 70b/1. ZKP člen 492, 492/3, 307, 307/3, 308.
navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v odsotnosti stranke - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - pravica do sojenja v navzočnosti
Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 118. ZPP člen 337, 337/1, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - neutemeljen odpovedni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - datum sodne razveze
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaradi prekoračitev odmorov za malico dne 18. 12. 2023 tožnici utemeljeno podano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). V pisnem opozorilu ji je bilo očitano tudi koriščenje dveh dni dopusta, ne da bi o tem poprej obvestila nadrejenega, vendar te kršitve sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano. Ker za utemeljenost pisnega opozorila zadošča že ugotovljena kršitev, niso odločilnega pomena navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno glede kršitve, očitane v zvezi z neutemeljenim koriščenjem letnega dopusta. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (30. 1. 2024), pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje, na katerega je pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo (30. 5. 2024), je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami, ki so ji pripadale po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2023, vključno z nadomestilom plače v višini 1.000,00 EUR neto mesečno.
škodni dogodek - prometna nesreča - splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - traktor - vmesna sodba - dokazna ocena - prekoračitev trditvene podlage - nestrinjanje z dokazno oceno - izpodbijanje dejanskega stanja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - nezgoda pri uporabi traktorja
Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, da je v tem dogodku utrpel škodo (zasuk kolena) in da je podana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem, ko je poskušal sestopiti s premikajočega se traktorja, ki je imel obe pnevmatiki v skrajni legi, in poškodbo tožnikovega desnega kolena zaradi rotacije, ko sta mu pnevmatiki zgrabili desno nogo (stopalo) na stopalki. Toženka zgolj s splošnim in nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da tožnik ni dokazal nastanka vzročne zveze, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi ne more izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je torej pravilna.
podredni zahtevek - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek)
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je pogoj za uveljavljanje podrednega (eventualnega) zahtevka obstoj medsebojne zveze zahtevkov iz razmerja, ista vrsta postopka in ista stvarna pristojnost. Vsi pogoji morajo biti podani hkrati, da je dopustno uveljavljanje podrednega (eventualnega) zahtevka. V konkretnem primeru pogoji niso izpolnjeni že iz razloga, ker ni podana stvarna pristojnost naslovnega sodišča za obravnavanje podrednega zahtevka. Odločitev o zavrženju podrednega zahtevka je zato pravilna in skladna z določilom četrtega odstavka 182. člena ZPP.
ZDR-1 člen 34, 35, 37, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 314, 314/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - izguba medsebojnega zaupanja
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ker ga je storil na javnem kraju, izven kraja pod oblastjo toženke in izven delovnega časa. Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki. Med strankama ni bilo sporno, da je službeno novoletno zabavo organizirala in plačala toženka, namenjena je bila zaposlenim in pogodbenim partnerjem toženke. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje se je tožnik v spornem času in kraju dogodka nahajal izključno zaradi svoje vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in je bil torej tudi na tem dogodku, ki je bil v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki, dolžan spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi nadalje pravilno pojasnilo, da ob navedenem, tožnika ne razbremenjuje dejstvo, da je do streljanja prišlo med praznjenjem prireditvenega prostora in na javni površini, ki se nahaja neposredno ob stavbi, kjer se je nahajalo še cca 100 ljudi, zaposlenih in pogodbenih sodelavcev toženke. Če je torej ravnanje storjeno v okviru dogodka, ki ga organizira delodajalec in na katerem sodelujejo zaposleni pri delodajalcu ter njegovi pogodbeni partnerji, je treba skleniti, da gre za dogodek, povezan z delom in delovnim razmerjem med tožnikom in toženko, s tem pa tudi za kršitve, povezane z delom.
Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prič je pravilno ugotovilo, da so bili tako udeleženci zabave, kot tudi ostali zaposleni, ki so za dogodek izvedeli kasneje, po dogodku prestrašeni, zgroženi, niso se počutili varne v tožnikovi bližini.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VSL00078001
ZDZdr člen 39, 39/1, 71.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - poseg v osebno svobodo - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - paranoidna shizofrenija - nujen ukrep - ogrožanje življenja in zdravja - čas zdravljenja - odpustitev iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka
Pritožbenih navedb ni moč ocenjevati zgolj skozi izjave zadržanega ter prizmo njegovih želja. Upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča, narejene na podlagi izjave zadržanega ter mnenja izvedenca, da zadržani ni kritičen do svoje bolezni, da ne uvidi, kaj je zanj potrebno in koristno ter da brez terapije izboljšanja ni pričakovati, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za zadnjo, a nujno potrebno možnost, torej za zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. Resnega ogrožanja zdravja in življenja zadržanega, kar je posledica hudo motene voljne sfere zadržanega, namreč ob takšnih ugotovitvah res ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
ZPP člen 18, 274, 275, 288, 365, 365-2. ZUJIPK člen 45. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2. ZJU člen 5, 24. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - zavrženje tožbe - čista denarna terjatev - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik modificiral zgolj primarni tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč s tožbo postavil primarni zahtevek pod točko 1 na ugotovitev obstoja prerekane prednostne terjatve in pod točko 2 podredni zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane navadne terjatve. Glede na njegovo pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2023 na l. št. 74 - 83, kjer iz zapisa na l. št. 81 izhaja, da tožnik glede na popravljeni osnovni seznam preizkušenih terjatev modificira že postavljeni tožbeni zahtevek tako, da ne vtožuje več primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ampak le enoten tožbeni zahtevek, v katerem so združene tako prerekane prednostne terjatve (točki 1 in 4 modificiranega tožbenega zahtevka) kot tudi prerekane navadne terjatve (točki 2 in 3). Tega je tožnik modificiral s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2023, iz katere izrecno izhaja, da se "tako tožbeni zahtevek v tej pravdi glasi" v točki 1 na ugotovitev obstoja prednostne terjatve tožnika in v točki 2 na ugotovitev obstoja neprednostne terjatve. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik z modifikacijami tožbo delno umaknil, saj je zahtevke utesnil in se o še vtoževanih tožbenih zahtevkih jasno in določno opredelil.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079136
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 7, 7/1, 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - varovanje državne meje - straža - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne dejanske in pravne razloge, zato pritožba zmotno navaja, da te presoje ni obrazložilo. Sprejelo je pravilno stališče, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izjavami tožnika in prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C 742/19 konkretiziralo Sodišče EU. Tega stališča ne omaja niti pritožbena navedba, da je intenziteta migracij v 2019 presegla meje običajnega.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže ni podana nobena okoliščina, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZPP člen 3, 3/3, 316, 343, 343/1, 343/4, 365, 442, 454, 454/3. ZS člen 83, 83/4.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - pritožba tretjega - pravni interes za pritožbo - pravni interes za izpodbijanje sodne odločbe - pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo - zavrženje pritožbe tretje osebe - pritožba tožene stranke - pravočasna pritožba - vročanje sodnih pisanj - sodne počitnice / poletno poslovanje - tek rokov v času sodnih počitnic - začetek teka roka za pritožbo - dopolnitev pritožbe po izteku pritožbenega roka - nepravočasna dopolnitev pritožbe - pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave - popolna tožba - nepristop tožene stranke na narok - neopravičena odsotnost z naroka - fikcija pripoznave zahtevka
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba vsebovala vse, kar je bilo treba za obravnavanje (podanih je bilo dovolj dejstev in dokazov, da je bilo mogoče ugotoviti, kaj tožnica zahteva od toženke in s čim to zahtevo utemeljuje), o dokazanosti odločilnih dejstev pa se sodišču ni bilo treba izreči. Z izostankom z naroka je bila namreč vzpostavljena fikcija pripoznave zahtevka, se pravi, da je zahtevek utemeljen. Izvedba dokaznega postopka in ocena izvedenih dokazov v sodbi zato nista bili potrebni.
razlogi o krivdi - eventualni naklep - malomarnost - nasprotje med razlogi
Razlogi glede krivde so si povsem evidentno v nasprotju sami s sabo. Sodišče namreč storilcu najprej očita, da se je zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, hkrati pa svojo ugotovitev relativizira z navedbo, da bi se moral in mogel zavedati prepovedanosti svojega ravnanja, kar medsebojno ni združljivo. Prav tako sta si medsebojno nasprotujoča zaključka sodišča, da je storilec predmetni prekršek storil z eventualnim naklepom ter da ga je storil iz lahkomiselnosti.
Če sodišče verodostojnost izpovedbe priče o odločilnem dejstvu gradi na primerjavi njene izpovedbe z uradnim zaznamkom policije, pri čemer pa policisti s pričlo sploh niso opravili razgovora v fazi zbiranja obvestil, je podana t.i. protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.