odlog plačila davčnega dolga - obročno plačilo davčnega dolga - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za zdravstveno zavarovanje - akontacija dohodnine
Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo teh prispevkov za leto 2014, utemeljeno zavrgel.
Ni podlage za ugoditev vlogi v preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov davčne izvršbe in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je že glede na višino tega (preostalega) dolga, ki znaša 72,68 EUR, davčni organ pravilno presodil, da grožnja hujše gospodarske škode, ki bi lahko nastala tožeči stranki iz tega naslova, ni izkazana, zato pogoji za odobritev odloga oziroma obročnega plačila davčnega dolga niso podani.
Javni razpis za sofinanciranje programov in/ali projektov v MOL v letu 2015 s področja podpornih storitev v vzgoji in izobraževanju ter prostem času otrok merilo 6,8.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - vzgoja in izobraževanje
V zadevah, ki se nanašajo na javne razpise je sprejeto stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih (sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015).
Prošnja za odložitev izvršitve odločbe in prošnja za odobritev obročnega plačevanja nista predmet izpodbijanega sklepa in posledično tudi ne predmet tega upravnega spora. Zato tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
davčna izvršba - družbenik izbrisane družbe - izpodbijanje izvršilnega naslova - zadržanje izvršbe
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, zoper katero so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga pa navedenih ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.
Pogoj za začetek davčne izvršbe je obstoj izvršilnega naslova. Ko gre za izvršbo obveznosti, naloženih z odločbo o odmeri davka, kot je to v obravnavanem primeru, je izvršilni naslov izvršljiva odmerna odločba. Pritožba po določbah ZDavP-2 (87. člen) namreč ne zadrži izvršitve odmerne odločbe.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti - sklep o davčni izvršbi
Dolžnost davčnega organa je bila, da v skladu s 143. členom ZDavP-2 in naslednjimi preveri, ali so podani pogoji za začetek davčne izvršbe in ali so v nadaljevanju na podlagi 155. člena ZDavP-2 podani razlogi za ustavitev davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb ni bilo niti razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela, niti razlogov, da bi se ustavila.
Pravilnik o institucijah za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave člen 15. ZUP člen 274, 274/2.
institucija za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave - pogoji za imenovanje institucije - razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega predpisa
Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici. Sodišče soglaša s toženko, da je tožnik z obrazložitvijo svoje zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici zahteval, da toženka v postopku odločanja preveri pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi, kar presega doseg uveljavljanega izrednega pravnega sredstva.
ZKZ člen 17, 19. ZZK-1 člen 40, 40/3, 40/3-1. SPZ člen 9, 28, 43, 43/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - posadna listina - dobra vera - priposestvovanje - izkazanost zakonskih pogojev priposestvovanja - bistvena kršitev pravil postopka - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - obrazložitev odločbe
Tožnika s posadno listino in predloženimi listinami nista izkazala dobroverne lastniške posesti. Kazalo bi, da tožnika nista izkazala ne pravnega naslova (pogodbe) za prenos lastninske pravice, niti razpolagalne sposobnosti posestnih prednikov. Odločba tudi nima razlogov glede vseh parcel. Iz posadne listine in priloženih listin, ki sta jih tožnika v upravnem postopku predložila, pa bi izhajalo, da s temi listinami tudi za to parcelo ni izkazan niti pravni naslov za prehod lastninske pravice na C.C., D.D., niti njuna razpolagalna sposobnost, niti pravni naslov za prehod lastninske pravice na tožnika. Vendar so to dejstva, ki bi jih moral ugotavljati in obrazložiti, kako jih je pri odločanju uporabil, upravni organ, ki pa tako ni ravnal. Poleg tega iz izpodbijane odločbe in predložene spisne dokumentacije ne izhaja, da bi drugostopenjski organ, ko je zaradi presoje obstoja predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ugotavljal dejansko stanje, relevantno za odločitev, tožnikoma dal možnost izjave o odločilnih dejstvih.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - kazenska ovadba
Organ za BPP je presojo verjetnosti tožnikovega uspeha v kazenskem postopku sprejel na podlagi ocene tožilca, da naznanjena dejanja niso kazniva dejanja, za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti oziroma da ni podan (niti) utemeljen sum, da bi osumljeni storili kakšno kaznivo dejanje, ter po ugotovitvi, da tožnik v vlogi ni navedel nobenih novih dejstev oziroma konkretiziral zakonske znake kaznivih dejanj, zaradi česar je zaključil, da kazenski pregon zoper osumljene osebe nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se s sprejeto oceno organa strinja. Tožnik sicer ugovarja, da so rezultati sodnih postopkov nepredvidljivi, s čimer se sodišče načeloma strinja, vendar pa je v tem primeru že sam zakon (tj. ZBPP) naložil organu, da sprejme oceno o možnem rezultatu posameznega sodnega postopka, pri čemer je postavil v 24. členu ZBPP določene kriterije.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Vsebina prošnje, kot jo v obrazložitvi odločbe povzema tožena stranka (da gre za dostop do podstrešja, za katerega je dobil prosilec, ki je etažni lastnik, le en ključ, želi pa imeti dva), ni skladna z navedbami tožnika v vlogi za dodelitev BPP oziroma njenih dopolnitvah, v katerih tožnik (ko gre za dostop do podstrešja) navaja, da s ključem podstrešja ne razpolaga, na kar posebej opozarja v dopolnitvi tožbe.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - obročno plačilo davčnega dolga - nevložitev pritožbe - zavrženje tožbe
Po 6. členu ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Izčrpanost rednih pravnih sredstev je po navedenem predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.
V obravnavani zadevi je sporna predčasna razrešitev tožnika s položaja direktorja A. Predčasna razrešitev direktorja je urejena v 22. členu ZJS-1. Slednji v prvem odstavku določa, da je direktor lahko predčasno razrešen iz razlogov, ki so navedeni, in med katerimi je v tretji alineji kot razlog določeno: - če ni izpolnjeval obveznosti, ki mu jih nalagata zakon in akt o ustanovitvi javnega sklada, ali ni izpolnil cilja oziroma ciljev, določenih v poslovnem in finančnem načrtu javnega sklada. Ustanovitelj A. je Vlada RS, ki je na podlagi 13. člena ZJS-1 med drugim pristojna, da razreši direktorja. Nadzorni svet pa je na podlagi 16. člena ZJS-1 med drugim pristojen (5. alineja 16. člena ZJS-1), da predlaga imenovanje in razrešitev direktorja javnega sklada.
Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 16.
vrnitev podržavljenega premoženja - čas podržavljenega premoženja - vrednotenje premoženja
Organ je pravilno štel, da je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, ne glede na nedoločnost oziroma izostanek konkretnih označb o nepremičninah, ki so bile s to odločbo podržavljene. Iz te odločbe namreč jasno izhaja, da se na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji smatrajo za razlaščena vsa zemljiška posestva na območju LRS, med drugim last upravičenke – tožnice, navedene so vložne številke nepremičnin, ki so bile podržavljene, in skupna površina za posamezne vložne številke ter tudi, katera zemljišča se tej pustijo v lasti.
mednarodna zaščita - za obravnavo prošnje odgovorna država članica EU - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - začasna odredba
Če bi bil izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel.
ZUS-1 člen 42. ZDen člen 2, 42, 42/3, 72. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč , gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije člen 3, 4, 4.b. ZUP (1986) člen 114.
Dodelitev nadomestnih zemljišč je le ena izmed oblik vračila premoženja v obliki odškodnine in ne gre, kot to napačno meni tožnica, za način vračila premoženja v naravi, ki ga kot primarno obliko vračila res določa ZDen (2. člen). Ker pa je druga tožnica kot podredni zahtevek postavila izplačilo odškodnine v obveznicah prvega tožnika, z odločitvijo o priznanju odškodnine v obveznicah prvega tožnika organ ni kršil določb ZDen, po tem, ko je ugotovil, da plačilo odškodnine v obliki dodelitve nadomestnih zemljišč po 42. členu ZDen ni možno in je zato sledil postavljenemu podrednemu zahtevku druge tožnice.
V denacionalizacijskem postopku se vrednost premoženja izračuna na podlagi določb ZDen oziroma na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, med drugim tudi na podlagi navedenega Odloka. Ugotovitev vrednosti premoženja po metodologijah, ki jih ZDen ne predpisuje, zato v denacionalizacijskem postopku ne more biti podlaga za odločanje.
Po 114. členu ZUP/86 (ki se po 6. členu ZDen uporablja v postopkih denacionalizacije) vsaka stranka trpi praviloma sama svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka. Stroški za pravno zastopanje se povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. V obravnavanem primeru ne gre za postopek, v katerem bi bilo udeleženih več strank z nasprotnimi interesi. Pravno zastopanje v upravnem postopku ni predpisano in praviloma ni potrebno, zato pride v poštev le v primeru, ko gre za postopek, v katerem je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi. V tem primeru pa za tak postopek ne gre.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - subsidiarni upravni spor - izpodbijanje sodne odločitve - sklep o postavitvi izvedenca - sklep o postavitvi tolmača
Tožnica odločitev, ki jih je sprejelo okrožno sodišče v pravdnem postopku, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijana akta namreč že z ozirom na njegovo naravo kot akta sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz citirane zakonske določbe. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru pravdnega postopka, po izčrpanju teh pravnih sredstev pa ima stranka v primeru, če meni, da gre za kršitve ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.
Tožnica ne izpodbija dejanja, ampak se njen tožbeni zahtevek glasi na odpravo dveh sodnih odločitev, dveh procesnih sklepov. Tožničine tožbe sodišče ne more odstopiti pravdnemu sodišču v pristojno odločanje, saj je iz nje nedvoumno razvidno, da te tožbe ni mogoče smiselno obravnavati kot pritožbe zoper izpodbijana sklepa, saj taka pritožba ni mogoča, možna je šele zoper odločitev o glavni stvari.
ZVojI člen 45, 45/1, 51, 51/1, 51/3, 91, 91/1, 91/2. ZUP člen 7, 7/2, 139, 139/3.
vojni invalid - invalidski dodatek - postopek preverbe invalidskega dodatka - sprememba števila družinskih članov - načelo varstva pravic strank
Upravni organ prve stopnje je v postopku, ki ga je uvedel po uradni dolžnosti, izvedel za okoliščine, na podlagi katerih bi imela tožeča stranka podlago za uveljavitev dodatnih pravic in bi, glede na to, da je postopek že tekel, moral po uradni dolžnosti tožečo stranko opozoriti na pravico iz prvega odstavka 45. člena ZVojI, ki daje upravičencu, ki prejema invalidski dodatek in se sam preživlja, pravico, da, poleg invalidskega dodatka, prejme še dodatek za samohranilce v višini 50% osnove, v kolikor izpolnjuje v ZVojI določene pogoje.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepravdni postopek - zakon o preprečevanju nasilja v družini - lex specialis - ocena ogroženosti
Sodišče ugotavlja, da je bil z izdelavo ocene ogroženosti za tožnico izpolnjen pogoj za upravičenost do brezplačne pravne pomoči po 26. členu ZPND. Tožena stranka je s tem, ko je upravičenost tožnice do brezplačne pravne pomoči presojala po določbi 24. člena ZBPP in, kot je razvidno iz njenega odgovora na tožbo, izhajala iz prepričanja, da 26. člen ZPND izključuje le preverjanje premoženjskega kriterija prosilca za brezplačno pravno pomoč, nepravilno uporabila materialno pravo.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - res iudicata - zavrženje prošnje
O tožnikovi prošnji, ki je enaka prošnji, o kateri je tožena stranka že pravnomočno odločila, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira sedaj obravnavani zahtevek, pa se nista spremenila, ni dopustno odločati še enkrat in jo je zato tožena stranka utemeljeno zavrgla.
Eden od načinov dokazovanja v upravnem postopku je tudi dokazovanje z izvedenci, kar pomeni, da je izvedensko mnenje le eden od dokazov v postopku, ki mu upravni organ ne sme zgolj slediti, kot je to v obravnavanem primeru pojasnil drugostopenjski organ, pač pa ga mora oceniti. Določbe ZUP jasno kažejo, da uradna oseba, ki vodi upravni postopek, izvedensko mnenje ocenjuje in ne le sprejema kar je v njem zapisano (196. člen ZUP). To pa pomeni, da mora mnenje oceniti glede na druge dokaze in tudi glede na pomisleke strank v postopku.
Predmet urejanja v komasacijskem postopku so le nepremičnine, ki so zajete v komasacijski sklad, kar pa pomeni, da se njihova razmejitev do nepremičnin, ki v ta sklad niso zajete, ne more spreminjati. Tožnici trdita in z izvedenskim mnenjem dokazujeta prav to, torej, da se je ob izvedbi komasacijskega postopka poseglo v njuni nepremičnini, ki nista bili zajeti v komasacijsko območje. Upravni organ, ki vodi postopek komasacije, mora zato te okoliščine raziskati, morebitne napake odpraviti, vse pa v odločbi pojasniti in argumentirati.
Dejstvo je, da sta bila akta nična že od njunega nastanka in bi zatorej morala tožena stranka, ki je o zadevi odločala po tem, ko je bila odločitev sodišča o ničnosti aktov že sprejeta, bodisi zahtevati od izvedenca, da mnenje ustrezno popravi tako, da teh aktov ne bo več upošteval bodisi jih sama izvzeti iz mnenja. Vsekakor pa se nanju ne bi smela opirati v svoji odločitvi (neposredno ali posredno preko v celoti sprejetega mnenja izvedenca). S tem, ko je tožena stranka upoštevala celotno mnenje in se celo smiselno oprla na način akta, je zmotno uporabila določbe ZUP o pravnih posledicah odprave ničnih aktov.
Tožnici zahtevata, da se jima zakupnina povrne in to utemeljujeta s tem, da sta bili v sklenitev zakupne pogodbe primorani zaradi izvedbe postopka komasacije. To pomeni, da je zakupnina, ki jo plačujeta tožnici, dejansko škoda, ki jima nastaja zato, ker zaradi komasacijskega postopka ne moreta uporabljati lastnih zemljišč. Po določbi 132. člena OZ se namreč kot škoda šteje tudi zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), nastalo škodo pa je dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči (131. člen OZ). Zahtevek tožnic je torej odškodninski zahtevek, uveljavljanje takega zahtevka pa postopek komasacije ne predvideva.
Upravni organ upoštevanja izvedenskega mnenja, ne da bi bilo ocenjeno glede na ostale dokaze, ne more opravičiti z navedbo, da gre pri izvedenki za strokovnjaka, ki ravna v skladu s pravili stroke, torej smiselno, da v ugotovitve izvedenke ne sme dvomiti niti jih ocenjevati. Dokazna ocena mora vsebovati oceno vsakega posameznega dokaza z navedbo, zakaj mu upravni organ sledi, kar mora biti prepričljivo in logično obrazloženo.