ZDR člen 143, 143/3. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 51, 51/1, 51/1-2.
delo preko polnega delovnega časa – predhodna pisna odredba – dodatek
Tožnik je bil zaradi neustrezne organizacije obratovalnega časa pri toženi stranki prisiljen opravljati delo več ur preko polnega delovnega časa. Četudi mu takšno delo ni bilo predhodno pisno odrejeno, je upravičen do plačila ur z dodatkom, ki ga določa kolektivna pogodba, in v obsegu, ki ga določa zakon, v presežku pa je upravičen do plačila ur brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa.
Primernost izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova v smislu čl. 17 ZIZ je potrebno presojati po merilih, ki jih je določal, v času nastanka tega notarskega zapisa, veljaven zakon.
ZIZ člen 15, 53, 53/1, 53/3, 55, 61, 61/2. ZPP člen 337, 337/1.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora
Ugovorne navedbe o slabem premoženjskem in socialnem stanju ne predstavljajo takšnih trditev, ki bi izkazovale obrazloženost ugovora v smislu določbe čl. 53/II in 61/II ZIZ, zato ga je sodišče glede na zakonsko domnevo in čl. 53/1 ZIZ pravilno zavrnilo.
Pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje ob presoji zadeve upoštevalo v glavnem izpovedbo obdolženke, ne da bi za popolno razjasnitev okoliščin prometne nesreče izvedlo še druge dokaze z zaslišanjem predlaganih prič, zaradi česar je po oceni sodišča druge stopnje preuranjeno in napačno zaključilo, da obdolženki ni dokazano, da bi storila očitani prekršek. Glede na to, da je bil zagovor obdolženke povsem v nasprotju z navedbami v obdolžilnem predlogu, bi bilo moralo sodišče prve stopnje zaslišati vsaj še druga dva udeleženca v prometni nesreči. Zakaj tega ni storilo, v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. Sodišče druge stopnje je zato na seji senata sklenilo, da se dokazni postopek dopolni na ustni obravnavi z zaslišanjem še drugih dveh udeležencev prometne nesreče.
invalid III. kategorije – pravica do dela s krajšim delovnim časom – pravica do premestitve – delna invalidska pokojnina
V primeru, ko so pri invalidu III. kategorije invalidnosti poleg časovne razbremenitve potrebne še dodatne omejitve (ko gre za invalida s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času, ki še lahko dela v svojem poklicu, vendar ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen) se priznana delna invalidska pokojnina poveča za 30 %.
Sodišču ni treba izvajati dokazov le, če je dejstvo (ki naj bi se z njimi ugotovilo) že dokazano, če to dejstvo ni pravno odločilno ali če so dokazi popolnoma neprimerni za njegovo ugotovitev. V konkretnem primeru pa bi tožnik navedbe v zvezi z dejanskim delom lahko dokazal le z zaslišanjem prič, zaradi česar bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do njegovih dokaznih predlogov (ter jim ugoditi), ne le zaslišati prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Zaradi tega je ostalo dejansko nepopolno ugotovljeno.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – preklic odpovedi – rok za sodno varstvo
Tožnik je bil v času, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in preklic odpovedi, hospitaliziran v psihiatrični ustanovi. Za presojo pravočasnosti tožbe je zato bistveno, kdaj se je zavedel, da tožena stranka preklica odpovedi ne sprejema, saj je šele tedaj začel teči 30-dnevni rok za sodno varstvo.
ZOR člen 155, 189, 189/3. ZIL člen 93, 107, 107/3.
bodoča škoda - izgubljeni dobiček – vzročna zveza – odstopno upravičenje – škoda zaradi odpovedi pogodbe - patent – evropski patent - teritorialni učinek patenta
Res je, da merilo iz 3. odstavka 189. člena ZOR za oceno izgubljenega dobička predvideva sklepanje o položaju oškodovanca v kasnejšem obdobju po nastanku škodnega dogodka pod predpostavko, da škodnega dogodka ne bi bilo. Pri tem je res potrebno sklepati o prihodnosti kot ugotavljanje fiktivnega položaja oškodovanca, vendar se ta fiktiven položaj lahko nanaša le na čas v preteklosti, ki se ni zgodila.
Opredelitev odstopnih upravičenj ene ali druge pogodbene stranke je stvar pogodbene avtonomije pogodbenih strank. Tudi če sta pogodbeni stranki določilo pogodbe razumeli tako, da je pridobitelj licence imel odstopno upravičenje tudi v primeru ugotovljene kršitve kateregakoli od patentov, na katere se sklicujeta v paragrafu št. 1 pogodbe, zgolj na tako dogovorjeni pogodbeni klavzuli še ni mogoče utemeljevati vzročne zveze med kršitvijo tožene stranke in nastalo škodo tožeči stranki v posledici uveljavljane odpovedi pogodbe s strani pridobitelja licence.
Prejemnik licence je odstopno upravičenje uveljavljal le na podlagi njegove ocene, da obstoji potencialna nevarnost, da bo tožena stranka v bodoče s svojimi ravnanji posegla v izključne pravice, ki so bile predmet licenčne pogodbe. Ob zgolj takšni hipotetični možnosti bodočega kršitvenega ravnanja tožene stranke zatrjevane škode tožeče stranke v posledici uveljavljanja odstopnega upravičenja pridobitelja licence ni mogoče pripisati kršitvenemu dejanju tožene stranke v smislu pravnorelevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo.
Glede na teritorialni učinek patenta kot pravice, pa kršitev patenta, podeljenega v Republiki Sloveniji, sama po sebi ne pomeni hkrati tudi kršitve patenta, ki je podeljen za isti izum za drugo območje, če kršitelj s svojim ravnanjem ne posega hkrati tudi v izključne pravice, ki so mu podeljene s patentom za drugo območje.
Tožena stranka je delavcem organizirala prehrano med delom oziroma jim zagotavljala topli obrok, katerega je tožnica tudi koristila. Kljub temu je upravičena do vtoževane razlike med ceno toplega obroka in (višjim) povračilom stroškov prehrane med delom po kolektivni pogodbi.
ZPIZ-1 člen 6. ZPP člen 243. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije člen 11, 11/2, 12, 34.
Pri tožnici, ki je še zmožna opravljati delo kurirke z omejitvami v polnem delovnem času, ni podana popolna nezmožnost za delo, zato je ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in ji priznati pravice do invalidske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti- ustrezno delovno mesto
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita, ker je tožena stranka tožnika spremljala na neustreznem delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi, torej delovnem mestu, ki glede na tožnikove zdravstvene sposobnosti ni bilo primerno, in ker pred podajo odpovedi ni preverila, ali obstojijo možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji.
preživnina - izterjava preživnine - obvestilo CSD o uskladitvi preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov - uskladitev preživnine
K predlogu za izvršbo predložena pravnomočna sodna odločba in obvestila o uskladitvi preživnine CSD so podlaga za prisilno izvršitev terjatve, ki je v njih ugotovljena.
SNamen instituta zastaranja je v tem, da se zavaruje dolžnike pred možnostjo, da jih upniki ne tožijo v nerazumno dolgih rokih in da se tudi preprečijo neskončne pravde. Torej je tu varovana ne le korist tožnika, ampak tudi splošen družbeni interes. Z določitvijo subjektivnih in objektivnih rokov pa so, kot to določa 376. čl. ZOR, varovane tudi pravice oškodovanca, saj zastaranje praviloma ne začne teči z dnem škodnega dogodka, ampak, pri odškodninskih sporih, od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo (subjektivni rok) oz. od nastanka škode (objektivni rok).
ZP-1 člen 52, 52/2, 57.a. ZVCP-1 člen 44, 44/2, 234.
plačilni nalog – ugovor – hitri postopek – obdolžilni predlog – varnost prometa
Sodišče prve stopnje je obdolžilni predlog zoper obdolženko zavrnilo, ker za vodenje postopka ni pogojev. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da predlagateljica postopka ni ravnala po določbah 57.a čl. ZP-1. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ, to je predlagateljica postopka, ugovor obdolženke zoper plačilni nalog št. 1 z dne 16. decembra 2008 obravnavalo in dne 22. decembra 2008 izdalo odločbo, s katero je navedeni plačilni nalog odpravilo, ni pa odločilo meritorno o ugovoru obdolženke, zato je sodišče prve stopnje štelo, da pogoji za uvedbo postopka niso podani. Zoper to odločbo se ni nihče pritožil in je postala pravnomočna 5. januarja 2009. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila odločitev prekrškovnega organa, da plačilni nalog odpravi pravilna, v skladu s tretjim odstavkom 57.a čl. ZP-1. Res je, da prekrškovni organ v nadaljevanju ni odločil o samem ugovoru (meritorno) z odločbo o prekršku ali postopek o prekršku ustavil, toda tega v obravnavanem primeru niti ni mogel storiti. O prekršku bi lahko odločil le, če bi ta sodil v njegovo pristojnost. Ker je bil obdolženki očitan prekršek po drugem odstavku 44. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1, za katerega je po določbah 234. čl. ZVCP-1 predviden tudi fakultativni izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, v katere primerih hitri postopek ni dovoljen (drugi odstavek 52. čl. ZP-1), je predlagateljica postopka pravilno ugotovila, da za njegovo reševanje ni pristojna, in vložila obdolžilni predlog. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo, da se pritožbi predlagateljice postopka ugodi in se izrek izpodbijane sodbe spremeni tako, da se obdolžilni predlog ne zavrne. Sodišče druge stopnje je zato opravilo ustno obravnavo dne 9. aprila 2009.
Ker mora biti položaj tožnic kot oškodovank po prejemu odškodnine enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, mora tožena stranka povrniti vso škodo, ki jo je povzročil njen delavec, za ravnanja katerega objektivno odgovarja. Pri odmeri višine odškodnine pa je potrebno upoštevati, da različne osebe na enake škodne dogodke reagirajo drugače kot tudi, da so imele tožnice še druge težave, ki so prav tako vplivale na njihovo psihično ravnovesje, zaradi česar so upravičene do različnih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin.
regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - trditvena podlaga
Tožeča stranka z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in predloženimi lastninami (ob upoštevanju dejstva, da je v primeru regulacijskih začasnih odredb potreben restriktiven pristop in omejitev na izjemne primere) ni verjetno izkazala, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, zato je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrnilo.