Sodišču ni treba izvajati dokazov le, če je dejstvo (ki naj bi se z njimi ugotovilo) že dokazano, če to dejstvo ni pravno odločilno ali če so dokazi popolnoma neprimerni za njegovo ugotovitev. V konkretnem primeru pa bi tožnik navedbe v zvezi z dejanskim delom lahko dokazal le z zaslišanjem prič, zaradi česar bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do njegovih dokaznih predlogov (ter jim ugoditi), ne le zaslišati prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Zaradi tega je ostalo dejansko nepopolno ugotovljeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok - seznanitev z razlogom
Ker se tožnik zagovora ni udeležil, ni mogoče šteti, da se je tožena stranka šele na dan, ko bi se tožnik zagovora moral udeležiti, seznanila z razlogom za odpoved. Z razlogom za odpoved se je seznanila že pred tem, kot je navedla v vabilu na zagovor, kar pomeni, da je že pred tem začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Ni zgolj delodajalec tisti, ki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pretehta pomen in težo kršitve pogodbenih obveznosti, temveč je predvsem naloga sodišča, da v sodnem postopku očitano ravnanje objektivno presodi. V konkretnem primeru tožniku očitano ravnanje (odklonitev izpolnitve delovnih obvez v treh delovnih dneh, odklonitev dostave pošte, nepravilno vročanje priporočene pošiljke) tudi po oceni sodišča predstavljajo hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPIZ-1 člen 6. ZPP člen 243. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije člen 11, 11/2, 12, 34.
Pri tožnici, ki je še zmožna opravljati delo kurirke z omejitvami v polnem delovnem času, ni podana popolna nezmožnost za delo, zato je ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in ji priznati pravice do invalidske pokojnine.
Sodišče mora v skladu z določbo 1. odstavka 68. čl. ZP-1 po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. V skladu z 2. odstavkom 133. čl. ZP-1 sprejme sodišče dokazno oceno tako, da vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotovi, katero dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Če je ob preizkusu obdolžilnega predloga, ki ga mora opraviti v skladu z določbami 106. čl. ZP-1, sodišče ugotovilo, da predlog ni popoln, bi moralo od predlagatelja postopka zahtevati, da ga dopolni. Tako bi moralo ravnati tudi glede manjkajočega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti soudeleženega v prometni nesreči A.J., pa tega ni storilo. Nekritično je sledilo navedbam obdolženega, da ni prehiteval in njegove žene (čeprav slednja v trenutku prometne nesreče ni bila prisotna, pač pa je prišla na kraj kasneje), povsem pa je zanemarilo dokaze, glede katerih iz obdolžilnega predloga izhaja, da potrjujejo očitek, da je do prometne nesreče prišlo zaradi obdolženčevega nepravilnega prehitevanja. Sodišče prve stopnje je prav tako sledilo obdolženčevi navedbi, da je zavorna sled za obdolženčevim vozilom njegova, ne da bi njegov zagovor presojalo v povezavi z navedbo, razvidno iz legende k skici, iz katere je razvidno, da gre za sled zaviranja desnega kolesa neznanega vozila ter fotografijami, posnetimi ob ogledu kraja prometne nesreče. Ker zaradi navedenih kršitev dejansko stanje očitanega prekrška ni bilo popolno ugotovljeno in zato ni bilo mogoče presoditi o utemeljenosti obdolžilnega predloga, je višje sodišče na seji senata dne 10. marca 2009 sprejelo sklep, da se v navedeni prekrškovni zadevi opravi glavna obravnava in na njej dopolni dokazni postopek.
razlika v plači – delo preko polnega delovnega časa
Četudi delodajalec delavcu dela preko polnega delovnega časa ni pisno odredil, ima delavec pravico do plačila, če delo dejansko opravi, vendar le, če je delo opravi z vednostjo oziroma na podlagi odločitve delodajalca. Iz tega razloga je pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo dela preko polnega delovnega časa bistvenega pomena narava dela oziroma stopnja samostojnosti delavca glede opravljanja dela.
Pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje ob presoji zadeve upoštevalo v glavnem izpovedbo obdolženke, ne da bi za popolno razjasnitev okoliščin prometne nesreče izvedlo še druge dokaze z zaslišanjem predlaganih prič, zaradi česar je po oceni sodišča druge stopnje preuranjeno in napačno zaključilo, da obdolženki ni dokazano, da bi storila očitani prekršek. Glede na to, da je bil zagovor obdolženke povsem v nasprotju z navedbami v obdolžilnem predlogu, bi bilo moralo sodišče prve stopnje zaslišati vsaj še druga dva udeleženca v prometni nesreči. Zakaj tega ni storilo, v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. Sodišče druge stopnje je zato na seji senata sklenilo, da se dokazni postopek dopolni na ustni obravnavi z zaslišanjem še drugih dveh udeležencev prometne nesreče.
Tožena stranka je delavcem organizirala prehrano med delom oziroma jim zagotavljala topli obrok, katerega je tožnica tudi koristila. Kljub temu je upravičena do vtoževane razlike med ceno toplega obroka in (višjim) povračilom stroškov prehrane med delom po kolektivni pogodbi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti- ustrezno delovno mesto
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita, ker je tožena stranka tožnika spremljala na neustreznem delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi, torej delovnem mestu, ki glede na tožnikove zdravstvene sposobnosti ni bilo primerno, in ker pred podajo odpovedi ni preverila, ali obstojijo možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji.
preživnina - izterjava preživnine - obvestilo CSD o uskladitvi preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov - uskladitev preživnine
K predlogu za izvršbo predložena pravnomočna sodna odločba in obvestila o uskladitvi preživnine CSD so podlaga za prisilno izvršitev terjatve, ki je v njih ugotovljena.
ZP-1 člen 52, 52/2, 57.a. ZVCP-1 člen 44, 44/2, 234.
plačilni nalog – ugovor – hitri postopek – obdolžilni predlog – varnost prometa
Sodišče prve stopnje je obdolžilni predlog zoper obdolženko zavrnilo, ker za vodenje postopka ni pogojev. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da predlagateljica postopka ni ravnala po določbah 57.a čl. ZP-1. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ, to je predlagateljica postopka, ugovor obdolženke zoper plačilni nalog št. 1 z dne 16. decembra 2008 obravnavalo in dne 22. decembra 2008 izdalo odločbo, s katero je navedeni plačilni nalog odpravilo, ni pa odločilo meritorno o ugovoru obdolženke, zato je sodišče prve stopnje štelo, da pogoji za uvedbo postopka niso podani. Zoper to odločbo se ni nihče pritožil in je postala pravnomočna 5. januarja 2009. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila odločitev prekrškovnega organa, da plačilni nalog odpravi pravilna, v skladu s tretjim odstavkom 57.a čl. ZP-1. Res je, da prekrškovni organ v nadaljevanju ni odločil o samem ugovoru (meritorno) z odločbo o prekršku ali postopek o prekršku ustavil, toda tega v obravnavanem primeru niti ni mogel storiti. O prekršku bi lahko odločil le, če bi ta sodil v njegovo pristojnost. Ker je bil obdolženki očitan prekršek po drugem odstavku 44. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1, za katerega je po določbah 234. čl. ZVCP-1 predviden tudi fakultativni izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, v katere primerih hitri postopek ni dovoljen (drugi odstavek 52. čl. ZP-1), je predlagateljica postopka pravilno ugotovila, da za njegovo reševanje ni pristojna, in vložila obdolžilni predlog. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo, da se pritožbi predlagateljice postopka ugodi in se izrek izpodbijane sodbe spremeni tako, da se obdolžilni predlog ne zavrne. Sodišče druge stopnje je zato opravilo ustno obravnavo dne 9. aprila 2009.
Glede na to, da je tožena stranka enkrat preložila disciplinsko obravnavo in da je tožnika pozvala, naj poda pisni zagovor, je zakonito vodila disciplinski postopek, saj je storila vse, da bi tožniku, ki je bil v bolniškem staležu, omogočila zagovor. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je bila kot delodajalec vezana na zakonske roke, v katerih je morala izpeljati disciplinski postopek, saj bi bil v nasprotnem primeru disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen nezakonito.
Ker mora biti položaj tožnic kot oškodovank po prejemu odškodnine enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, mora tožena stranka povrniti vso škodo, ki jo je povzročil njen delavec, za ravnanja katerega objektivno odgovarja. Pri odmeri višine odškodnine pa je potrebno upoštevati, da različne osebe na enake škodne dogodke reagirajo drugače kot tudi, da so imele tožnice še druge težave, ki so prav tako vplivale na njihovo psihično ravnovesje, zaradi česar so upravičene do različnih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin.
ZOR člen 155, 189, 189/3. ZIL člen 93, 107, 107/3.
bodoča škoda - izgubljeni dobiček – vzročna zveza – odstopno upravičenje – škoda zaradi odpovedi pogodbe - patent – evropski patent - teritorialni učinek patenta
Res je, da merilo iz 3. odstavka 189. člena ZOR za oceno izgubljenega dobička predvideva sklepanje o položaju oškodovanca v kasnejšem obdobju po nastanku škodnega dogodka pod predpostavko, da škodnega dogodka ne bi bilo. Pri tem je res potrebno sklepati o prihodnosti kot ugotavljanje fiktivnega položaja oškodovanca, vendar se ta fiktiven položaj lahko nanaša le na čas v preteklosti, ki se ni zgodila.
Opredelitev odstopnih upravičenj ene ali druge pogodbene stranke je stvar pogodbene avtonomije pogodbenih strank. Tudi če sta pogodbeni stranki določilo pogodbe razumeli tako, da je pridobitelj licence imel odstopno upravičenje tudi v primeru ugotovljene kršitve kateregakoli od patentov, na katere se sklicujeta v paragrafu št. 1 pogodbe, zgolj na tako dogovorjeni pogodbeni klavzuli še ni mogoče utemeljevati vzročne zveze med kršitvijo tožene stranke in nastalo škodo tožeči stranki v posledici uveljavljane odpovedi pogodbe s strani pridobitelja licence.
Prejemnik licence je odstopno upravičenje uveljavljal le na podlagi njegove ocene, da obstoji potencialna nevarnost, da bo tožena stranka v bodoče s svojimi ravnanji posegla v izključne pravice, ki so bile predmet licenčne pogodbe. Ob zgolj takšni hipotetični možnosti bodočega kršitvenega ravnanja tožene stranke zatrjevane škode tožeče stranke v posledici uveljavljanja odstopnega upravičenja pridobitelja licence ni mogoče pripisati kršitvenemu dejanju tožene stranke v smislu pravnorelevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo.
Glede na teritorialni učinek patenta kot pravice, pa kršitev patenta, podeljenega v Republiki Sloveniji, sama po sebi ne pomeni hkrati tudi kršitve patenta, ki je podeljen za isti izum za drugo območje, če kršitelj s svojim ravnanjem ne posega hkrati tudi v izključne pravice, ki so mu podeljene s patentom za drugo območje.
regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - trditvena podlaga
Tožeča stranka z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in predloženimi lastninami (ob upoštevanju dejstva, da je v primeru regulacijskih začasnih odredb potreben restriktiven pristop in omejitev na izjemne primere) ni verjetno izkazala, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, zato je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrnilo.
Primernost izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova v smislu čl. 17 ZIZ je potrebno presojati po merilih, ki jih je določal, v času nastanka tega notarskega zapisa, veljaven zakon.
SNamen instituta zastaranja je v tem, da se zavaruje dolžnike pred možnostjo, da jih upniki ne tožijo v nerazumno dolgih rokih in da se tudi preprečijo neskončne pravde. Torej je tu varovana ne le korist tožnika, ampak tudi splošen družbeni interes. Z določitvijo subjektivnih in objektivnih rokov pa so, kot to določa 376. čl. ZOR, varovane tudi pravice oškodovanca, saj zastaranje praviloma ne začne teči z dnem škodnega dogodka, ampak, pri odškodninskih sporih, od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo (subjektivni rok) oz. od nastanka škode (objektivni rok).