ZPP člen 141, 141/2, 318, 318/2, 141, 141/2, 318, 318/2.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročanje - nadomestna vročitev - vročanje na naslovu dejanskega prebivališča
Če tožba v skladu s 1. odstavkom 141. člena ZPP toženi stranki ni bila pravilno vročena na naslovu njenega dejanskega prebivališča, je podana bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
delitev stvari - način delitve - fizična delitev stvari v naravi
Glede delitve ostalih zemljišč je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi dejanskega uživanja zemljišč. S tem je v največji možni meri upoštevalo interese solastnikov, da dobijo v naravi tisti del zemljišča, za katerega izkazujejo upravičen interes. Pri odločanju pa je sodišče omejeno, saj je potrebno razdeliti tudi tista zemljišča, za katera ne izkazuje interesa nobeden od solastnikov, in samo razdelitev zemljišč približati vrednosti solastniških deležev.
protipravno ravnanje udeležencev v prometu - krivdna odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - motorna vozila - stroga presoja - vezanost na kazensko obsodilno sodbo
Sodišče prve stopnje je ravnanje obeh udeležencev z vidika protipravnosti presojalo enako strogo. Kot dovoljeno je štelo ravnanje, ki s prometno signalizacijo ni izrecno prepovedano (vključevanje tožnika na prednostno cesto v nepreglednem ovinku). Dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke vozil in trčil na nasprotnem voznem pasu (v nasprotju z obveznostjo vožnje po desni strni cestišča), je štelo za sprejemljivo reakcijo na nenadni pojav ovire na desni strani cestišča. Za tako obravnavanje ravnanja obeh udeležencev je imelo oporo v izvedenskem mnenju. Stranki terjata večjo strogost, vendar zgolj pri presoji protipravnosti ravnanja nasprotnega udeleženca, do svojega ravnanja (tožena stranka do ravnanja zavarovanca) pa nista kritični v enaki meri.
Civilno sodišče je vezano zgolj na kazensko obsodilo sodbo in še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Tožnikovo sklicevanje na ugotovitve kazenskega postopka in ugotovitve izvedenca v kazenskem postopku ne more biti upoštevno. Civilna odgovornost je drugačna in strožja od kazenske odgovornosti.
Če je tožena stranka dala povod za tožbo, glede odločitve o pravnih stroških ne pride v poštev 157. člen ZPP, temveč je potrebno uporabiti splošni 154. člen ZPP.
poroštvo - oblika poroštvene izjave - vsebina poroštvene izjave - menica - res iudicata
Poroštvena izjava mora biti podana v pisni obliki, sicer je nična. V pisni izjavi mora biti zajeta izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, ter identifikacija višine obveznosti. Če gre za denarne terjatve, mora biti naveden glavnični znesek in opredelitev pogodbenih in zamudnih obresti ter druge eventualne dajatve. Ne zadostuje, da je porok hkrati podpisal tudi menično izjavo, v kateri je višina obveznosti identificirana. Poroštvena izjava in menična izjava imata vsebinsko različen pomen in posledice. S poroštveno izjavo nastane obveznost poroka izpolniti dolžnikovo obveznost, izročitev menic s strani toženca in podpis menične izjave pa pomeni zgolj zavarovanje poroštvene obveznosti.
prekoračitev obtožbe - sprememba obtožnice - uporaba milejšega zakona - velika premoženjska korist - zastaranje pregona
Sodišče prve stopnje dejstva, da je bila obtožnica modificirana, ni upoštevalo, temveč je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ po prvotni obtožbi. Pritožbi imata prav, ko navajata, da je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo obtožbo in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. ZKP v 354. členu določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (prvi odstavek), pri tem pa ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (drugi odstavek). Sodišče je torej vezano na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki ga samo ugotovi, zato obtožbe ne sme spreminjati v obdolženčevo škodo in ga obsoditi za večjo količini kriminalnega ravnanja, kot mu očita obtožba, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, ko je bilo potrebno pojem velike premoženjske škode in koristi presojati obdolžencu v korist in uporabiti milejši, sedaj veljaven zakon (KZ-1), ti pa v obravnavanem primeru nista podani, saj obtožnica obdolžencu očita povzročitev premoženjske škode oziroma pridobitev premoženjske koristi v skupnem znesku 31.857,64 EUR, torej znesek ne presega vrednosti, ki kaznivo dejanje opredeljuje kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 240. člena KZ-1 (presegal pa ga ni niti znesek po prvotni obtožnici).
Obdolžencu očitano kaznivo dejanje bi bilo zato potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let, kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje pa ni več dopusten, saj je od domnevne storitve navedenega kaznivega dejanja v septembru in oktobru 1993 poteklo deset let in je pravica do kazenskega pregona zastarala (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca (3. točka 372. člena ZKP), ki v času izreka sodbe sicer še ni obstajala, zaradi česar je glede na stanje stvari, kljub ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca na podlagi določila 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - skrbnost pri vožnji
Dejstvo, da so nekateri vozniki uspeli ustaviti pred oviro ali se kako drugače izogniti (verižnemu) trčenju, je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo kot eno od meril pri ugotavljanju skrbnosti tožnikove vožnje in posledično stopnje njegove krivde.
ničnost pogodbe - razpolaganje v nasprotju z zakonom o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja - oderuškost - čezmerno prikrajšanje
Parcela štev. 250/255 ni predstavljala nezazidanega stavbnega zemljišča, ki bi bilo podvrženo prepovedi prometa v smislu določbe 5. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, saj je na tej parceli ob sklenitvi obeh pogodb stala hiša. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da sta prenos tistega dela parcele, ki bi upoštevaje površino, potrebno za normalno rabo hiše, ne predstavljalo funkcionalnega zemljišča, uredili z omejitvijo, in sicer tako, da sta prenesli pravico brezplačnega uživanja, vendar le pod pogojem oz. za čas - "dokler te pravice pristojno oblastvo ne odvzame" (kar pa se upoštevaje podatke spisa kasneje ni zgodilo). Razpolaganje pogodbenih strank ni bilo v nasprotju s tedanjo ureditvijo, uzakonjeno v določbah 38. in 39. člena citiranega zakona, na način, da bi se lahko tožnici sedaj sklicevali na ničnost spornih pogodb. Še več - po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so toženci izkazali tudi zakonski pogoj, ki je pomenil konvalidacijo nedovoljenega razpolaganja z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Prvotoženka je od leta 1963 plačevala davke za sporno nepremičnino in je bil zato v skladu s 5. členom citiranega zakona prenos pravice uporabe veljaven, tudi kolikor je šlo oz. bi lahko šlo za razpolaganje z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Končno, vendar nenazadnje pa je stališče o nezakonitem razpolaganju izključeno tudi na podlagi 7. člena istega zakona, po kateri je lahko imetnik uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča prenesel takšno pravico, če jo je prenesel skupaj s stavbo ali z drugim, na tem zemljišču zgrajenem objektom. To pa pomeni, da ni bil v nasprotju z zakonom prenos pravice uporabe na zemljišču s stavbo, pa čeprav ni celotno zemljišče predstavljalo funkcionalnega zemljišča, temveč je bil prepovedan le promet s stavbnimi zemljišči, na kateri sploh ni stal objekt.
odškodnina - elementi odškodninske odgovornosti - nedopustno ravnanje
V predmetni zadevi tožnica ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Tožnica ni dokazala, da depandansa ni imela vode, zaradi tega, ker števec ni bil priklopljen, niti ni dokazala, da se je tožena stranka na kakršenkoli način zavezala, da bo do 15.12.2001 pripeljala vodo do objekta. Glede na tožničino trditev, da ji je škoda nastala zato, ker ji je pogodbena obveza (ureditev vodovoda) potekla 15.12.2001, bi tožnica morala dokazati, da se je toženka zavezala, da bo do tega datuma napeljala vodovod do depandanse.
Prekoračitev tožbenega zahtevka je podana takrat, ko sodišče tožniku prisodi več ali nekaj drugega, kot je zahteval, ne pa, ko odločitev opre na drugo pravno podlago, kot jo je podal tožnik. Sodišče namreč ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, temveč le na zatrjevana dejstva. Sodišče po uradni dolžnosti poišče materialnopravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom in na katera navezuje takšno pravno posledico, kot jo uveljavlja tožnik s tožbenim zahtevkom.
URS člen 26, 26. CZ člen 43, 158, 158/5. ZPP člen 18, 18.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - odprava odločbe prvostopnega organa - skrbnost dela upravnega organa - pristojnost upravnega organa - povrnitev preplačane carine
Ministrstvo za finance je odločbo odpravilo, s čimer je tožnik pridobil pravico uveljavljati povračilo preveč plačane carine v skladu s 5. odst. 158. člena CZ. Ni pomembno, ali je carinski organ z izdajo odločbe storil civilni delikt, saj specialni predpis (CZ) ureja način povrnitve preveč plačane carine, ne glede na pravno kvalifikacijo napačnega obračuna.
Nezakonito ali nepravilno delo upravnega organa ne more izhajati iz napačne uporabe materialnega prava, če je ta izključno rezultat napačnega pravnega pojmovanja.
ZOR člen 73, 412, 414, 630, 633, 660, 73, 412, 414, 630, 633, 660. ZPP člen 2, 2.
gradbena pogodba - solidarna obveznost - teorija o realizaciji - realizacija gradbene pogodbe - dodatno naročena dela - bistvene sestavine pogodbe
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da gradbena pogodba sicer ni bila sklenjena v pismeni obliki, kot to zahteva 660. člen ZOR, vendar pa je na podlagi ugotovitve, da je bila ustno dogovorjena gradbena pogodba v pretežni meri izpolnjena, pravilno štelo, da je bila gradbena pogodba kljub temu veljavno sklenjena (teorija o realizaciji).
V letu 1999 noben prisilni predpis ni omejeval višine obrestne mere pogodbenih obresti med gospodarskimi subjekti. 2. odstavek 399. člena ZOR je v zvezi s tem napotoval na drug zakon, ki pa glede te obrestne mere ni bil sprejet. ZPOMZO je urejal zgolj obrestno mero zamudnih obresti, kar izhaja tudi že iz njegovega naslova, in ne pogodbene obrestne mere, zato 6. člen tega zakona glede regulacije pogodbene obrestne mere ni uporabljiv.