Če je odločitev o preureditvi in načinu financiranja kurilnice sprejela več kot polovica etažnih lastnikov, takšna odločitev v skladu z 2. odstavkom 30. člena SZ-1 zavezuje tudi tiste etažne lastnike, ki se s takšno odločitvijo niso strinjali, in morajo zato v skladu z 59. členom SZ-1 ravno tako redno in v roku izpolniti vse obveznosti do upravnika v skladu z izstavljenim mesečnim obračunom.
Ker na sklepe procesnega vodstva sodišče ni vezano, ti tudi ne postanejo pravnomočni, dokler ni pravda pravnomočno končana in zato zoper takšne sklepe tudi ni posebne pritožbe. V 3. odstavku 200. člena ZPP je sicer določeno, da zoper odločbo, s katero sodišče dopusti intervencijo, ni posebne pritožbe. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je po ZPP dopustna posebna pritožba zoper zavrnitev predloga za udeležbo stranskega intervenienta v pravdi, kar dokazuje, da ZPP sklepa v zvezi s stransko intervencijo ne šteje med sklepe procesnega vodstva, saj bi bilo sicer določilo v 3. odstavku 200. člena odveč, ker zoper sklepe procesnega vodstva ni posebne pritožbe.
Če pooblaščenec ob vložitvi pritožbe ne predloži pooblastila in dokazila o plačilu sodne takse, čeprav je bil opozorjen na pravne posledice, je pritožba nedovoljena.
odškodninska odgovornost zavoda – odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti – zastaranje
S pravnomočno sodbo sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke, tožnica pa je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. V ponovnem postopku po tej odločitvi je toženec izdal odločbi o priznanju pravice in z njo denarnih dajatev nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Ker odgovornost za izdani neustrezni odločbi tožene stranke ni bila na tožnici, je tožnica upravičena do odškodnine v višini zamudnih obresti od izplačanih nadomestil.
prekoračitev obtožbe - sprememba obtožnice - uporaba milejšega zakona - velika premoženjska korist - zastaranje pregona
Sodišče prve stopnje dejstva, da je bila obtožnica modificirana, ni upoštevalo, temveč je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ po prvotni obtožbi. Pritožbi imata prav, ko navajata, da je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo obtožbo in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. ZKP v 354. členu določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (prvi odstavek), pri tem pa ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (drugi odstavek). Sodišče je torej vezano na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki ga samo ugotovi, zato obtožbe ne sme spreminjati v obdolženčevo škodo in ga obsoditi za večjo količini kriminalnega ravnanja, kot mu očita obtožba, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, ko je bilo potrebno pojem velike premoženjske škode in koristi presojati obdolžencu v korist in uporabiti milejši, sedaj veljaven zakon (KZ-1), ti pa v obravnavanem primeru nista podani, saj obtožnica obdolžencu očita povzročitev premoženjske škode oziroma pridobitev premoženjske koristi v skupnem znesku 31.857,64 EUR, torej znesek ne presega vrednosti, ki kaznivo dejanje opredeljuje kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 240. člena KZ-1 (presegal pa ga ni niti znesek po prvotni obtožnici).
Obdolžencu očitano kaznivo dejanje bi bilo zato potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let, kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje pa ni več dopusten, saj je od domnevne storitve navedenega kaznivega dejanja v septembru in oktobru 1993 poteklo deset let in je pravica do kazenskega pregona zastarala (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca (3. točka 372. člena ZKP), ki v času izreka sodbe sicer še ni obstajala, zaradi česar je glede na stanje stvari, kljub ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca na podlagi določila 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).
Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni postavilo izvedenca medicinske stroke in pri tem popolnoma prezre, da je eno od temeljnih načel pravdnega postopka prav razpravno načelo (7. člen ZPP). Zato je predlaganje dokazov v prvi vrsti naloga strank. Stranka namreč nosi dokazno breme za svoje navedbe. Na toženi stranki je bilo zato dokazno breme za dokazovanje dejstva, da se je tožnik poškodoval pri odpiranju vrat, tega dejstva pa toženi ni dokazal.
obligacijsko pravo - pogodbeno pravo - civilno procesno pravo
VSL0052907
ZPP člen 286, 337, 286, 337. OZ člen 619, 637, 619, 637.
trditveno in dokazno breme - navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi - materialno procesno vodstvo - popravilo avtomobila
Ker popravilo/pregled zadnjega diferenciala ni bilo del naročenega popravila, toženec pa ni dokazal oziroma niti ni zatrjeval, da je okvara zadnjega diferenciala povezana z naročenimi popravili, tožeča stranka ni bila dolžna sama od sebe preverjati, ali ima zadnji diferencial dovolj olja. Če pa bi delavci tožeče stranke med opravljanjem naročenih popravil kakorkoli sami ugotovili oziroma izvedeli, da v zadnjem diferencialu ni olja, bi na to res morali opozoriti toženca, vendar toženec tega v konkretni zadevi ni zatrjeval.
Ker se izrek sodbe sodišča prve stopnje nanaša na dejansko in pravno situacijo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče novih dejstev in novih dokazov, ki se nanašajo na situacijo, do katere naj bi prišlo po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ne more upoštevati.
invalidnost – vzrok invalidnosti – poklicna bolezen – telesna okvara
Iz medicinske, kakor tudi iz delovne dokumentacije, ni razvidno, da bi bila hrbtenica pri tožnici, ki je opravljala delo referent I – tajnica izpostavljena stalnim obremenitvam v nefizioloških položajih, splošnim vibracijam ali dvigovanju bremen in da bi zaradi te izpostavljenosti prišlo do obolenja in okvare medvretenčne ploščice. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je vzrok ugotovljene invalidnosti poklicna bolezen, ni utemeljen.
Presoja, ali je neka stvar nevarna ter ali neko delo predstavlja delo s povečano nevarnostjo oziroma ali gre za nevarno dejavnost, predstavlja materialnopravno vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča, medtem ko sodišče izvedenca postavi za razjasnitev dejstev (243. člen ZPP).
Objektivna odgovornost zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti je podana takrat, ko je stvar oziroma dejavnost nevarna že sama sebi. Objektivna odgovornost je izjema, v primeru, ko pa stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi, ampak takšna postane zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari ali tistega, ki se ukvarja z dejavnostjo, ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost in objektivno odgovornost, temveč za morebitno krivdno odgovornost.
Posebnost obravnavanega primera je dokazna stiska, saj za dokazovanje odločilnega dejstva (namerna povzročitev škode na zavarovanem vozilu), ki je bremenilo toženo stranko, ni bilo moč izvesti neposrednih dokazov, temveč zgolj posredne dokaze (indice). Indic je dokazno dejstvo, ki samo po sebi ni pravno relevantno, ga pa sodišče ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je o resničnosti trditev tožene stranke prepričalo na podlagi indičnega sklepanja, katerega rezultatu ustrezata tudi (v dokazno oceno oziroma sklepanje vraščena) kriterija življenjskosti in logičnega razmišljanja.
Čeprav je itison samo položen na (ravno) podlago in ni pritrjen, hoja po njem ne pomeni nevarne dejavnosti, itison pa tudi ne nevarne stvari.
V določenih okoliščinah lahko sicer stvar postane nevarna (v konkretnem primeru tožnica zatrjuje, da je na robu zavihan itison postal nevarna stvar), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Treba pa je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.
Na vročilnici je zapisan datum prejema, podpis prejemnika in podpis vročevalca, ni pa nobene zaznambe, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu oziroma kakšno je razmerje med naslovnikom in prejemnikom. Iz takšne vročilnice v skladu z določbami 149. člena ZPP izhaja le, da je prejemnik sam naslovnik. Potrdilo o vročitvi (vročilnica) je verodostojna listina in velja za resnično, če prejemnik ne dokaže nasprotno. Toženec nasprotnega ni dokazal (niti dokazoval).
Tudi če bi tožbo, kot trdi toženec, prejela njegova mati, vročitev ne bi bila napačna, saj ob drugem poskusu vročitve vročevalec pisanje lahko pusti kakšnemu od odraslih članov gospodinjstva (peti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 140. členom ZPP).
ZPP člen 8, 458, 458/1, 8, 458, 458/1. OZ člen 94, 95, 96, 99, 239, 239/1, 94, 95, 96, 99, 239, 239/1.
pogodba - poravnava - pogodba o poravnavi - izpodbojnost pogodbe o poravnavi - uveljavljanje napake volje
Poravnava je pogodba, za katero veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah. Zato sta tudi udeleženca poravnave dolžna izpolniti svojo obveznost (iz poravnave) in odgovarjata za njeno izpolnitev; obveznost (iz poravnave) pa lahko ugasne samo soglasno ali na podlagi zakona.
Ker pogodba, ki ni razveljavljena, velja (in zavezuje udeležence), do njene razveljavitve pa, ko sporazuma o tem ni, pride šele z odločitvijo sodišča o zahtevku za razveljavitev (s preoblikovanjem, konstitutivno), napak volje ni mogoče uveljavljati z ugovorom (zoper zahtevek nasprotnega udeleženca za izpolnitev pogodbenih obveznosti), temveč le s tožbenim zahtevkom (za razveljavitev pogodbe).