odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - načelo dispozitivnosti - prekoračitev tožbenega zahtevka
Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Če sodišče oceni nepremoženjsko škodo v okviru prvotno vtoževanega zneska, po odštetem valoriziranem znesku že izplačane odškodnine pa prisodi odškodnino v okviru skrčenega vtoževanega zahtevka, ne prekorači tožbenega zahtevka.
OZ člen 619, 626, 626/1, 632, 632/1, 642, 642/3, 619, 626, 626/1, 632, 632/1, 642, 642/3.
podjemna pogodba - oprava dogovorjenega dela - naročnikova obveznost plačila
Tožeča stranka tožbeni zahtevek izvaja iz dogovora z dne 6.6.2002. Ta dogovor ustreza zakonski opredelitvi podjemne pogodbe oziroma pogodbe o delu. Izvedba dogovorjenega dela je praviloma pogoj za nastop obveznosti naročnika, da delo plača.
Dokazna ocena, ki temelji zgolj na skladni izpovedbi stranke in ene izmed prič, ni skladna določbi 8. člena ZPP. Katero dejstvo je dokazano, sodišče namreč odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Če sodišče ne pojasni, zakaj ne verjame toženki in ostalim pričam, ki so potrdile njeno izpoved, sodbe ni mogoče preizkusiti.
Dezinfekcijski bazen, ki se nahaja pred vhodom oz. izhodom v sanitarije bazena, ni nevarna stvar, saj sam po sebi glede na svoje lastnosti, položaj in način uporabe ne predstavlja povečane nevarnosti za nastanek škode.
V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni nikoli trdila, da tožnik do povrnitve investicije ne bil upravičen, ker se je povrnitvi investicij odpovedal. Sodišče prve stopnje je torej odločalo mimo trditev strank, kar je v nasprotju z določbo 2. člena ZPP, na podlagi katerega je sodišče vezano na trditveno podlago strank, s katero opredelita meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka.
ZOR člen 154, 154/1, 192, 192/1, 200. ZTPDR člen 73, 73/1. ZVZD člen 5, 8. ZZelP člen 4.
odgovornost za škodo, nastalo pri uporabi (grajenega) javnega dobra - nesreča pri delu - odgovornost delodajalca
Za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi (grajenega) javnega dobra, je odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Vendar pa je v konkretnem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da sporno zemljišče ni namenjeno funkcionalni rabi javne (železniške) infrastrukture, niti ne gre za zemljišče v splošni rabi, krivdo za očitano opustitev (očiščenje ali posipanje ledene površine) mogoče pripisati le delodajalcu tožnika.
Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ne verjame toženki, da je na račun stroškov zastopanja plačala tožniku 2.500,00 DEM, in verjame tožniku, da mu navedenega zneska toženka ni izročila, in tako dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema in je pritožba neutemeljena, ko še vedno trdi, da je toženka sporni znesek plačala tožniku. S temi trditvami toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče, kot že omenjeno ne dvomi, zlasti ob tem, ko toženka ni predložila verodostojnih dokazov za svoje trditve.
ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056103
OZ člen 336, 336/1, 357, 357/6. ZOZP člen 7, 7/2.
zastaranje – regres – tek zastaralnega roka – pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti – kršitev pogodbe – izguba zavarovalnih pravic – alkoholiziranost – vzročna zveza – dokazno breme
Pravdni stranki sta v medsebojnem pravnem razmerju na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, zato toženec ni tretji v smislu 6. odstavka 357. člena OZ.
Regres po enotnem stališču sodne prakse temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe oziroma ima podlago v določbah drugega odstavka 7. člena ZOZP in ima odškodninsko naravo. Povračilni zahtevek tožeče stranke kot zavarovalnice lahko le-ta uveljavlja samostojno, vendar šele po kršitvi določil zavarovalne pogodbe oziroma pogodbeno dogovorjeni izgubi zavarovalnih pravic in plačilu škode oškodovancu.
Dokazno breme, da toženec ni povzročil prometne nesreče oziroma da je šlo pri vožnji toženca za (neobičajen) načina reševanja nevarne prometne situacije, je bilo na strani toženca.
Kljub ugotovljeni alkoholiziranosti obstaja možnost, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz obveznega zavarovanja oziroma ni dolžan povrniti izplačane odškodnine, če dokaže, da ni kriv za prometno nesrečo ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.
V nepravdnem postopku načeloma vsak udeleženec sam nosi stroške postopka (1. odst. 35. čl. ZNP), vendar pa zakon za postopek pridržanja določa drugačno ureditev (78. čl. ZNP).
stroški pravdnega postopka - pravilna uporaba odvetniške tarife
V primeru, da je bi narok za glavno obravnavo preložen, se stroški odmerijo v višini 25% zneska, ki bi stranki pripadal, v kolikor bi bil narok opravljen.
pravni pouk o pravici do pritožbe – vložitev subsidiarnega obtožnega predloga po opravljenih preiskovalnih dejanjih
Res je, da člen 431 ZKP ne vsebuje nobene določbe o roku, v katerem je oškodovanec kot tožilec po opravljenih preiskovalnih dejanjih dolžan vložiti obtožni predlog, vendar glede tega vprašanja, ki ni urejeno v določbah o skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, člen 429 ZKP jasno napotuje na smiselno uporabo drugih določb tega člena in sicer v konkretnem primeru določila 3. odstavka 186. člena ZKP. Le-ta določa, da po koncu preiskave preiskovalni sodnik o tem obvesti oškodovanca kot tožilca in ga opozori, da mora v 15 dneh vložiti obtožnico. Kolikor tega ne stori, se šteje, da je odstopil od pregona in bo postopek s sklepom ustavljen.
Če sodišče vroči odločbo brez pravnega pouka o pravici do pritožbe oz. v konkretni zadevi do vložitve obtožnega predloga, stranki ni odvzelo navedene pravice, saj sme stranka kljub temu vložiti pritožbo oziroma obtožni predlog oziroma brez odlašanja zahtevati, da se ji ponovno vroči popolna odločba s pravnim poukom in ji šele takrat začne teči rok za pritožbo oz. vložitev obtožnega predloga.
Ni stvar zemljiškoknjižnega sodišča, da odloča o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka ali njegovi pravilnosti, o tem bo namreč odločalo sodišče v pravdi.
Dejstvo, da predlagatelj s tožbo zahteva (tudi) izstavitev zemljiškoknjižne listine, ne spremeni dejstva, da gre za tožbo, s katero se zahteva ugotovitev lastninske pravice.
ZPP člen 151, 163, 151, 163. OZ člen 168, 179, 168, 179.
odškodnina - poškodba pri delu - odmera odškodnine - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - valorizacija plačane odškodnine - obrestovanje predujma za izvedenca
Nesporni del že plačane odškodnine je potrebno valorizirati na vrednost na dan odločanja o višini odškodnine.
Stroški in nagrada sodnemu izvedencu predstavljajo del pravdnih stroškov, od katerih na zahtevo stranke tečejo zakonske zamudne obresti od izreka paricijskega roka, določenega za plačilu pravdnih stroškov, in ne od plačila predujma dalje.
V zahtevku je služnost zadostno opredeljena, saj poteka po obstoječi asfaltirani poti, zato med strankama o njenih geometrskih opredelitvah ne more biti dvoma. Drži sicer, da se sodba glede začetka in konca služnostne poti sklicuje na mapno kopijo, vendar pa omejitev, da se sodba ne bi smela sklicevati na listino, ZPP ne postavlja. Izrek sodbe je tako mogoče preizkusiti, saj iz njega jasno izhajata tako obseg kot potek vtoževane služnosti.
Avtonomija strank je omejena glede pogodbenih obresti, ki presegajo višino, določeno v 399. čl. ZOR. Sodišče utemeljeno ni upoštevalo ugotovitev strank o višini dolga, navedenih v pogodbi o pristopu h dolgu, ki zajema tudi takšne obresti. Priznanje dolga sicer ne predstavlja kršitev kogentnih določb ZOR, kar pa ne velja za priznanje obrestne mere za dano posojilo, ki je v nasprotju s citirano kogentno določbo.
Zastaranje z vložitvijo tožbe oz. izvršilnega predloga ni pretrgano, če je bila tožba oz. druga zahteva pred sodiščem zavrnjena (2. odst. 389. čl. ZOR). Zastaranje je tako pričelo znova teči s pripoznavo dolga v pogodbi o pristopu h dolgu.
ZD člen 173, 173. ZPP člen 86, 93, 307, 339/2-8, 392, 86, 93, 307, 339/2-8, 392.
dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - sodna poravnava - soglasje strank - možnost obravnavanja pred sodiščem - zavrnitev podpisa dednega dogovora
Iz neprerekanih pritožbenih trditev izhaja, da pritožnica ni podpisala zapisnika iz naroka, kjer naj bi bil sklenjen dedni dogovor, ker se ni strinjala z vsebino dednega dogovora, o čemer so bili seznanjeni vsi dediči, njihovi pooblaščenci in sodnik. S takšno izjavo na naroku je pritožnica omejila pooblastila svojemu pooblaščencu, ki ni imel več pooblastila za sklenitev dednega dogovora za pritožnico, v vsebini kateri je pritožnica nasprotovala. V sodni praksi je sprejeto stališče, da dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, predstavlja sodno poravnavo. Sodna poravnava pa se lahko izpodbija le s tožbo na razveljavitev in ne s pritožbo. Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava, ki vzpostavlja obligacijsko razmerje med dediči, ki tak sporazum sklenejo, zato jo je mogoče izpodbijati le s tožbo. Sodna poravnava je po določbi 307. člena ZPP veljavno sklenjena, ko stranke preberejo zapisnik o poravnavi ter ga podpišejo. Sodna poravnava velja le v primeru, če se stranke strinjajo z vsebino zapisnika o poravnavi, kar potrdijo s svojim podpisom. Če niso izpolnjene navedene procesne predpostavke, sodna poravnava ni sklenjena in se sodišče pri svoji odločitvi na takšno sodno poravnavo ne more sklicevati.
V KZ-1 kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni več, je pa grdo ravnanje izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Po novem KZ-1 je torej potrebno, da storilec kaznivega dejanja ogrožanja varnosti z grdim ravnanjem povzroči ogroženost oškodovanca (posledica).
Prestrašenost in užaljenost oškodovanke, ki je navedena v opisu kaznivega dejanja in v razlogih sodbe, ni dovolj za zaključek, da je posledica, ki se zahteva za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ, podana. Vsak poseg na telo namreč še ne pomeni, da je z njim ogrožena varnost. So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja razžalitve (realne injurije), za katerega pregon se začne na zasebno tožbo.
pojem posesti - posest stvari - kriteriji posesti - soposest - parkirna mesta
Posest stvari ni vsako fizično razmerje osebe do stvari (to je le dejanska manifestacija posesti), ampak je dejanska oblast nad stvarjo (70. člen ZTLR). Tudi vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost, dostopnost stvari posestniku.