Splošni pogoji praviloma dopolnjujejo pogoje, določene v pogodbi, ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je določba 5.3. točke Splošnih pogojev poslovanja z osebnimi računi, na kateri je tožena stranka temeljila ugovor, da za tožničino škodo ne odgovarja, nična, ni mogoče upoštevati v pritožbi ponovljenega ugovora, da je tožnica s podpisom pogodbe prevzela nevarnost kraje kartice in morebitnega nastanka škode do trenutka, ko je toženka izvedela za krajo, in pritožbene navedbe, da je pogodbeno razmerje mogoče spremeniti le ob soglasju obeh pogodbenih strank.
razpolaganje z nepremičnino - zahteva za denacionalizacijo - nepremičnina, glede katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo - ničnost pogodbe - ovire za vrnitev v naravi
Po 88. čl. ZDen je ničen vsak pravni posel o razpolaganju z nepremičnino, sklenjen po uveljavitvi ZDen, glede katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, neodvisno od tega, ali obstajajo ovire za vrnitev v naravi ali ne.
ZPP člen 8, 216, 8, 216. OZ člen 147, 147/1, 147/2, 179, 179/1, 147, 147/1, 147/2, 179, 179/1.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - razžalitev dobrega imena in časti - poseg v čast in dobro ime
Materialnopravno izhodišče za prisojo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je podano v določbi 1. odstavka 179. člena OZ. Pri presoji vprašanja, ali je sporni zapis posegel v tožničino čast in dobro ime, je sodišče prve stopnje izhajalo iz opredelitve po kazenskem pravu in pravilno opozorilo na, v pravni teoriji in sodni praksi, zavzeta stališča glede pojma razžalitve in pojma žaljive obdolžitve. Pravilno je opozorilo, da za razžalitev zadostuje zavest o žaljivosti, pri žaljivi obdolžitvi pa se storilec zaveda možnosti, da trditve niso resnične. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je zapis v spornem članku posegel v tožničino čast in dobro ime.
Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena mora stranka najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve, resničnost le-teh pa se preveri s predlaganimi dokazi.
ZPP člen 108, 108/1, 108/2, 108, 108/1, 108/2. ZST-1 člen 12, 12/2, 12/3, 12, 12/2, 12/3. Pravilnik o obrazcu izjave o premoženjskem stanju člen 1, 1.
predlog za oprostitev plačila taks - pisna izjava o premoženjskem stanju - nepopoln predlog - vložitev predloga po odvetniku - zavrženje predloga
Če stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne predloži izjave o svojem premoženjskem stanju na posebnem obrazcu, je predlog nepopoln in ga sodišče zavrže. Sodišče stranke ni dolžno pozivati na dopolnitev, kadar je predlog vložen po odvetniku.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - nevarnosti otežene izterjave terjatve
Stališče sodišča prve stopnje, da negativno stanje na računu kupca v nobenem primeru ne izkazuje, da se upnik ne bo mogel poplačati iz prejete kupnine za nepremičnino, ni pravilno. Dolžnik kot prodajalec se lahko odloči za prodajo nepremičnine tudi plačilno nesposobnemu kupcu in se z njim lahko dogovori za odložitev plačila kupnine na daljši rok. V zemljiški knjigi tudi zaznamuje vrstni red pridobitve lastninske pravice. V takem primeru bo upniku, ki mu dolžnik zagotavlja plačilo terjatve iz prejete kupnine, izterjava terjatve, potem ko bo za njo pridobil izvršilni naslov, lahko znatno otežena.
Razlog za zapustnikovo zmoto bi lahko bilo dejstvo, da ne bi vedel, da je tožnik posojilo vrnil, kar bi moral dokazati tožnici. Dejstvo, da toženec ne more predložiti zadolžnice, ne pomeni dokaza, da je bilo posojilo vrnjeno.
Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je njena sestra tožencu prodala tudi tožničin zakoniti nujni delež, zaradi česar naj bi bila ta pogodba nična. Glede na to, da lahko tožnica vloži dajatveno tožbo, ki ji zagotavlja učinkovitejše pravno varstvo, pa za takšno ugotovitveno tožbo nima pravnega interesa.
ZPP člen 199, 199/1, 199, 199/1. ZJF člen 80b, 80f, 80b/1, 80f/5, 80b, 80f, 80b/1, 80f/5. OZ člen 17, 17/2, 20, 20/2, 20/3, 22, 22/1, 22/3, 162, 508, 508/2, 623, 623, 17, 17/2, 20, 20/2, 20/3, 22, 22/1, 22/3, 162, 508, 508/2. Uredba o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin člen 11, 11/1, 37, 38, 38/1, 40, 40/2, 40/2-11, 43, 44, 44/3, 40/2-11, 43, 44, 44/3, 11, 11/1, 37, 38, 38/1, 40, 40/2.
prodaja državnega premoženja - prodaja občinskega premoženja - postopek prodaje - metode prodaje - javna ponudba - vabilo k dajanju ponudb - licitacija - obveznost skleniti pogodbo z najugodnejšim ponudnikom - predkupna pravica - odškodninska odgovornost za pogajanja - negativni pogodbeni interes - pozitivni pogodbeni interes
Namen prodajne ponudbe, ki je namenjena nedoločenemu krogu oseb, katere predmet se nanaša na premoženje, ki je individualno določeno (species), in je poleg vsega še v državni oziroma občinski lasti, je doseganje čim ugodnejših prodajnih pogojev. Gre torej za licitacijski način sklepanja pogodb, za katerega se analogno uporablja določba 623. čl. OZ.
Za sprejem predkupne ponudbe je ob izjavi potrebno tudi izpolniti pogodbeno obveznost, torej plačati kupnino (prenumerandni kup, 2. odst. 508. čl. OZ).
Odškodninska obveznost, ki temelji na odgovornosti za pogajanja (culpa in contrahendo, 2. in 3. odst. 20. čl. OZ), pošteno stranko načeloma upravičuje le do povrnitve tiste škode, ki predstavlja negativni pogodbeni interes.
SPZ člen 23, 23. ZZK-1 člen 148, 150, 150/2, 150, 150/2, 148.
vknjižba služnostne pravice - dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige - pogoji za dovolitev vpisa - vknjižba na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti prejšnjega lastnika služeče nepremičnine
Sedanji lastnik služeče nepremičnine ne more doseči vknjižbe služnosti na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti, ki je bila sklenjena med lastnico gospodujočega zemljišča in prejšnjim lastnikom služečega zemljišča. Za vknjižbo bi moral zemljiškoknjižno dovolilo namreč dati sedanji lastnik obremenjene nepremičnine (1. odst. 150 čl. ZZK-1 in 23. čl. SPZ) in ne zadošča, da je zemljiškoknjižno dovolilo podal prejšnji lastnik. Predložena kupoprodajna pogodba, s katero je predlagatelj pridobil nepremičnino, pa tudi ne nadomešča listine, ki bi bila sposobna za vknjižbo stvarne služnosti v korist njegovega prednika v smislu 2. odst. 150. čl. ZZK-1, ki govori o vknjižbi pravice v primeru večkratnega prenosa nevknjižene pravice.
Sodišče je pravilno tehtalo pravico do izražanja in pravico do svobode javnega obveščanja na eni strani ter pravico do zasebnosti na drugi strani. Tožnik kot nosilec javne funkcije, za katero obstaja povečan interes javnosti, se ne more izogniti kritiki svojega dela. O njegovem delu v času opravljanja javne funkcije in tudi o njegovem obnašanju, ki je v javnem družbenem interesu, je toženka nedvomno upravičena poročati. V obravnavanem primeru pa gre za objavljanje podatkov o tožnikovem prebivališču in fotografij njegovega bivališča. Takšne podrobnosti iz zasebne sfere posameznika, četudi gre za osebo, ki opravlja javno funkcijo, pa niso splošno javno pomembni v taki meri, da bi se javnost morala z njimi seznaniti.
odškodnina za premoženjsko - odškodnina za nepremoženjsko škodo - mesečna renta - izguba zaslužka - Invalidnina - upoštevanje invalidnine pri določitvi rente
Invalidnina se ne upošteva pri določitvi rente, saj je namen invalidnine omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je ni moč upoštevati pri odmeri premoženjske škode. Pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče upošteva tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovi, v kolikšni meri nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.
V zahtevku je služnost zadostno opredeljena, saj poteka po obstoječi asfaltirani poti, zato med strankama o njenih geometrskih opredelitvah ne more biti dvoma. Drži sicer, da se sodba glede začetka in konca služnostne poti sklicuje na mapno kopijo, vendar pa omejitev, da se sodba ne bi smela sklicevati na listino, ZPP ne postavlja. Izrek sodbe je tako mogoče preizkusiti, saj iz njega jasno izhajata tako obseg kot potek vtoževane služnosti.
ZD člen 173, 173. ZPP člen 86, 93, 307, 339/2-8, 392, 86, 93, 307, 339/2-8, 392.
dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - sodna poravnava - soglasje strank - možnost obravnavanja pred sodiščem - zavrnitev podpisa dednega dogovora
Iz neprerekanih pritožbenih trditev izhaja, da pritožnica ni podpisala zapisnika iz naroka, kjer naj bi bil sklenjen dedni dogovor, ker se ni strinjala z vsebino dednega dogovora, o čemer so bili seznanjeni vsi dediči, njihovi pooblaščenci in sodnik. S takšno izjavo na naroku je pritožnica omejila pooblastila svojemu pooblaščencu, ki ni imel več pooblastila za sklenitev dednega dogovora za pritožnico, v vsebini kateri je pritožnica nasprotovala. V sodni praksi je sprejeto stališče, da dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, predstavlja sodno poravnavo. Sodna poravnava pa se lahko izpodbija le s tožbo na razveljavitev in ne s pritožbo. Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava, ki vzpostavlja obligacijsko razmerje med dediči, ki tak sporazum sklenejo, zato jo je mogoče izpodbijati le s tožbo. Sodna poravnava je po določbi 307. člena ZPP veljavno sklenjena, ko stranke preberejo zapisnik o poravnavi ter ga podpišejo. Sodna poravnava velja le v primeru, če se stranke strinjajo z vsebino zapisnika o poravnavi, kar potrdijo s svojim podpisom. Če niso izpolnjene navedene procesne predpostavke, sodna poravnava ni sklenjena in se sodišče pri svoji odločitvi na takšno sodno poravnavo ne more sklicevati.
V KZ-1 kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni več, je pa grdo ravnanje izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Po novem KZ-1 je torej potrebno, da storilec kaznivega dejanja ogrožanja varnosti z grdim ravnanjem povzroči ogroženost oškodovanca (posledica).
Prestrašenost in užaljenost oškodovanke, ki je navedena v opisu kaznivega dejanja in v razlogih sodbe, ni dovolj za zaključek, da je posledica, ki se zahteva za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ, podana. Vsak poseg na telo namreč še ne pomeni, da je z njim ogrožena varnost. So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja razžalitve (realne injurije), za katerega pregon se začne na zasebno tožbo.
Kdaj je pogodba izpodbojna in kdo lahko zahteva njeno razveljavitev, je določeno v 94. in 95. členu OZ. Tožnik, ki ni pogodbena stranka, ne more izpodbijati tega pravnega posla s tožbo. V določenih primerih lahko toži na razveljavitev pogodbe tudi tretji, ki ni pogodbena stranka, vendar so ti primeri urejeni posebej .
Ker lastnik ne more zahtevati vrnitve obranih plodov (prejete zakupnine) od dobrovernega lastniškega posestnika (95. člen SPZ), bi morala tožeča stranka med drugim za utemeljenost svojega denarnega zahtevka zatrjevati in dokazati tudi nedobrovernost prve tožene stranke, kot posestnika obravnavane nepremičnine (96. člen SPZ).
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - načelo dispozitivnosti - prekoračitev tožbenega zahtevka
Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Če sodišče oceni nepremoženjsko škodo v okviru prvotno vtoževanega zneska, po odštetem valoriziranem znesku že izplačane odškodnine pa prisodi odškodnino v okviru skrčenega vtoževanega zahtevka, ne prekorači tožbenega zahtevka.
ZOR člen 154, 154/1, 192, 192/1, 200. ZTPDR člen 73, 73/1. ZVZD člen 5, 8. ZZelP člen 4.
odgovornost za škodo, nastalo pri uporabi (grajenega) javnega dobra - nesreča pri delu - odgovornost delodajalca
Za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi (grajenega) javnega dobra, je odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Vendar pa je v konkretnem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da sporno zemljišče ni namenjeno funkcionalni rabi javne (železniške) infrastrukture, niti ne gre za zemljišče v splošni rabi, krivdo za očitano opustitev (očiščenje ali posipanje ledene površine) mogoče pripisati le delodajalcu tožnika.