ZPP člen 8, 216, 8, 216. OZ člen 147, 147/1, 147/2, 179, 179/1, 147, 147/1, 147/2, 179, 179/1.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - razžalitev dobrega imena in časti - poseg v čast in dobro ime
Materialnopravno izhodišče za prisojo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je podano v določbi 1. odstavka 179. člena OZ. Pri presoji vprašanja, ali je sporni zapis posegel v tožničino čast in dobro ime, je sodišče prve stopnje izhajalo iz opredelitve po kazenskem pravu in pravilno opozorilo na, v pravni teoriji in sodni praksi, zavzeta stališča glede pojma razžalitve in pojma žaljive obdolžitve. Pravilno je opozorilo, da za razžalitev zadostuje zavest o žaljivosti, pri žaljivi obdolžitvi pa se storilec zaveda možnosti, da trditve niso resnične. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je zapis v spornem članku posegel v tožničino čast in dobro ime.
ZPP člen 199, 199/1, 199, 199/1. ZJF člen 80b, 80f, 80b/1, 80f/5, 80b, 80f, 80b/1, 80f/5. OZ člen 17, 17/2, 20, 20/2, 20/3, 22, 22/1, 22/3, 162, 508, 508/2, 623, 623, 17, 17/2, 20, 20/2, 20/3, 22, 22/1, 22/3, 162, 508, 508/2. Uredba o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin člen 11, 11/1, 37, 38, 38/1, 40, 40/2, 40/2-11, 43, 44, 44/3, 40/2-11, 43, 44, 44/3, 11, 11/1, 37, 38, 38/1, 40, 40/2.
prodaja državnega premoženja - prodaja občinskega premoženja - postopek prodaje - metode prodaje - javna ponudba - vabilo k dajanju ponudb - licitacija - obveznost skleniti pogodbo z najugodnejšim ponudnikom - predkupna pravica - odškodninska odgovornost za pogajanja - negativni pogodbeni interes - pozitivni pogodbeni interes
Namen prodajne ponudbe, ki je namenjena nedoločenemu krogu oseb, katere predmet se nanaša na premoženje, ki je individualno določeno (species), in je poleg vsega še v državni oziroma občinski lasti, je doseganje čim ugodnejših prodajnih pogojev. Gre torej za licitacijski način sklepanja pogodb, za katerega se analogno uporablja določba 623. čl. OZ.
Za sprejem predkupne ponudbe je ob izjavi potrebno tudi izpolniti pogodbeno obveznost, torej plačati kupnino (prenumerandni kup, 2. odst. 508. čl. OZ).
Odškodninska obveznost, ki temelji na odgovornosti za pogajanja (culpa in contrahendo, 2. in 3. odst. 20. čl. OZ), pošteno stranko načeloma upravičuje le do povrnitve tiste škode, ki predstavlja negativni pogodbeni interes.
razpolaganje z nepremičnino - zahteva za denacionalizacijo - nepremičnina, glede katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo - ničnost pogodbe - ovire za vrnitev v naravi
Po 88. čl. ZDen je ničen vsak pravni posel o razpolaganju z nepremičnino, sklenjen po uveljavitvi ZDen, glede katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, neodvisno od tega, ali obstajajo ovire za vrnitev v naravi ali ne.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju - vlaganje v posebno premoženje - neupravičena obogatitev - trditveno in dokazno breme
Predpogoj za uspešno uveljavljanje pobotnega ugovora je obstoj med strankama vzajemnih, istovrstnih in zapadlih terjatev, čemur sodna praksa dodaja še pogoja iztožljivosti in likvidnosti (nespornosti) terjatev. Toženec meri s svojim pobotnim ugovorom na kompenzacijo svojega dolga s tistimi koristmi, ki si jih je tožeča stranka neupravičeno pridobila s tem, ko je zadržala presežek natisnjenih izvodov, kar predstavlja verzijski zahtevek zaradi neupravičeno pridobljene koristi. Po pravilih vračanja v primerih neupravičene pridobitve pa je primarna vrnitev v naravi (1. odstavek 190. čl. OZ), zato bi prišel pobot (glede na pogoj istovrstnosti) terjatev v poštev šele, če tožeča stranka knjig ne bi mogla vrniti.
Če je RS kot tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala zahtevek, tožnik pa pred pravdo ni vložil predloga za mirno rešitev pri državnemu pravobranilstvu, ni mogoče zaključiti, da je dala tožena stranka RS povod za tožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0056325
ZZZDR člen 190, 192, 190, 192. ZPP člen 7/1, 212, 214, 214/4, 286, 7/1, 212, 214, 214/4, 286. OZ člen 18, 18.
trditveno in dokazno breme - skrbništvo
Vprašanje obstoja določenega pravnega posla ni materialnopravno, zato je potrebno obstoj pravnega posla zatrjevati, sodišče pa nato na podlagi dejanskih navedb strank in dokazne ocene presodi, ali je bil zatrjevani pravni posel veljavno sklenjen in kakšna je materialnopravna narava posla.
Varovanec s postavitvijo pod skrbništvo ne izgubi svoje pravne subjektivitete; ostane nosilec pravic in dolžnosti. Skrbnik pa varovanca zgolj zastopa (190. in 192. člen ZZZDR).
Tožena stranka, ki je izpolnila zahtevek po vložitvi tožbe, ni uspela dokazati, da stroški tožeče stranke v določenem delu pred umikom tožbe niso bili potrebni.
ZPP člen 212, 286, 212, 286. OZ člen 198, 346, 376, 198, 346, 376.
uporaba tuje stvari - uporabnina - upravičenec do uporabnine - dokazovanje višine uporabnine - zastaranje pravice zahtevati uporabnino
Toženka je prehodno sobo uporabljala izven dogovorjenega (brez pravnega temelja), bila na ta način obogatena, tožnica pa na drugi strani prikrajšana, v to prikrajšanje pa ni privolila, saj je toženko večkrat pozvala na sklenitev ustrezne pogodbe in plačilo, zato je upravičena do ustreznega nadomestila.
Ker je pravica zahtevati uporabnino obligacijska pravica in ker rok za zastaranje terjatve ni posebej določen, je potrebno uporabiti splošen zastaralen rok 5-ih let (346 člen OZ). Rok 5-ih let pa od zapadlosti prvega vtoževanega "obroka" 15.11.2002 do vložitve tožbe 30.12.2004 ni potekel. Ker pa do 22.05.2007, ko je v veljavo stopila novela OZ-A, ki je odpravila pravilo, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum), zakonite zamudne obresti niso dosegle glavnice, njihovega teka ni bilo potrebno ustaviti.
Presoja, kakšen obseg škode je bil toženi stranki ob sklenitvi pogodbe in poznejši kršitvi pogodbenih določil predvidljiv, torej kakšen obseg škode je tožena stranka morala pričakovati kot možne posledice navedene kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi jo morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ).
skupno premoženje zakoncev - deleži na skupnem premoženju
Toženka je v skupno premoženje prispevala vrednost zemljišča za gradnjo stanovanjske hiše, pri čemer je bila ta vrednost zemljišča obremenjena s stroški (izplačilo dednih deležev sodedinjama toženke), kar je potrebno odšteti od ocenjene vrednosti zemljišča.
ZD člen 124, 142, 142/1, 124, 142, 142/1. ZPP člen 7, 212, 7, 212.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - trditveno in dokazno breme - razbremenitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove
Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. čl. ZD). Tožnik mora poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega pa praviloma ne ve ali pa zelo težko ve, kaj je dedič podedoval in kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Eno od dopolnilnih pravil pri trditvenem in dokaznem bremenu je tudi upoštevanje okoliščine, kdo ima lažji dostop do vednosti o dejstvih in do dokazov.
Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da ima izrek omiljene globe v višini ene polovice njegovih mesečnih prejemkov in pa njegovo slabo premoženjsko stanje (nadomestilo do junija 2009) še vedno generalno preventivni učinek, a hkrati ne posega v njegove minimalne življenjske potrebe. Zato je ocenilo, da je izrečena globa ustrezna, pritožba predlagateljice postopka pa glede na dejstvo, da zoper navedeno višino ni imela konkretnih ugovorov, neutemeljena. Okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku oziroma omilitvi kazenskih točk, to je, da obdolženec v zadnjih treh letih ni bil kaznovan, da se je za prekršek pokesal, da se zaveda težke zdravstvene situacije, ki jo ima doma, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za pridobitev nove službe ter da je do zaustavitve policistov vozil brezhibno, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne spadajo med posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo šestega odstavka 26. čl. ZP-1. Upoštevajo se lahko le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih za očitani prekršek.
IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0055883
ZIZ člen 272, 272. ZZK-1 člen 10, 98, 98/1, 10, 98, 98/1.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - načelo vrstnega reda
Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih po vrstnem redu prejema predloga za vpis oziroma listine, na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, zato bo najprej odločalo o toženčevemu predlogu za vpis lastninske pravice in šele v primeru njegove ugoditve bo lahko vpisalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin tožencu.
Okrožna državna tožilka se s takimi zaključki prvostopnega sodišča utemeljeno ne strinja. Povsem pravilno opozarja, da KZ v prvem odstavku 214. člena določa, da kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri obravnavanem kaznivem dejanju torej ne gre za kvalificirano kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, kot je to primer pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ, temveč gre za sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz kaznivih dejanj tatvine in prisiljenja. Iz dikcije člena pa ne izhaja, da bi se kaznivo dejanje tatvine nanašalo samo na temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč lahko obravnavano dejanje brez dvoma stori tudi storilec kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake tatvine iz drugega odstavka 211. člena KZ. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, kar je nenazadnje razvidno tudi iz Kazenskega zakonika s komentarjem, Posebni del (Založba GV, Ljubljana, 2002), v katerem avtor na 313. strani, v 4. točki navaja: „Kaznivo dejanje (roparske tatvine) je lahko izvršeno tudi glede t.i. „majhne tatvine“ (drugi odstavek 211. člena KZ), saj zakon ne dela razlike pri tem sestavljenem kaznivem dejanju, kajti eno izmed kaznivih dejanj je vedno tatvina, torej tatvina po prvem ali po drugem odstavku 211. člena KZ“.
nujni dedič - uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža v pritožbenem postopku - spor o obsegu zapuščine
Uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža (šele) v pritožbenem postopku je dopustno.
Če pritožnik ne izpolnjuje zakonskih predpostavk za upravičenost bratov in sester zapustnika do nujnega dednega deleža, ni dedič in med njim ter oporočno dedinjo ne more biti spora o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino.
Pri odločanju o taksnih oprostitvah je treba uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
tekst :
Pritožbi se zavrneta in se prvostopenjska sklepa potrdita.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 3.284,00 EUR in opominsko takso v višini 41,05 EUR, skupaj 3.325,05 EUR.
Za revizijo pa je odmerilo sodno takso v znesku 22.425,00 EUR.
Proti sklepoma se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge v zvezi z obema odločitvama prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki sploh naložilo plačilo tako sodne takse za pritožbo, opominske takse in sodne takse za revizijo. Po njenem stališču, bi jo moralo prvostopenjsko sodišče oprostiti plačila sodnih taks. Zato je predlagala, naj drugostopenjsko sodišče v skladu s tem, da tožeča stranka sploh ni dolžna plačati sodne takse, oba sklepa spremeni.
Pritožba nista utemeljeni.
Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmerjeni sodni taksi za pritožbo je v skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, ZST-1) treba uporabiti dosedanji predpis (Zakon o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1-1/90 s spremembami in dopolnitvami, ZST). Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse za revizijo pa je treba uporabiti ZST-1 (44. člen ZST-1).
Pravni podlagi, ki ju je bilo treba uporabiti v obeh primerih (11. člen ZST in 10. člen ZST-1), sta v 1. in 3. odstavku 11. člena ZST in 1. in 5. odstavku 10. člena ZST-1 enaki. Obe določata, da so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, lokalne samoupravne skupnosti (in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, 1. odstavek 10. člena ZST-1), humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Takse se tudi ne plača, kadar tako določa poseben zakon.
Tožeča stranka opredeljuje svoj pravni položaj kot nosilca javnega pooblastila v skladu z določilom 3. odstavka 151. člena v zvezi s 147. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 (Ur. l. RS, št. 110-111/00). Sklicuje se tudi na naravo dovoljenja za uveljavitev pravic, na podlagi katerega tožeča stranka opravlja svojo dejavnost, in na odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005). Svoje delovanje v javnem interesu povezuje s taksno oprostitvijo, kot izhaja iz 1. odstavka 11. člena ZST in 1. odstavka 10. člena ZST-1.
Navedeno pritožbeno stališče ni pravilno.
ZST in ZST-1 sta posebna zakona, kjer je urejeno področje plačevanja sodnih taks. V obeh zakonih je urejeno, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse in kdo je plačila sodnih taks oproščen. Zato je treba pri odločanju o taksnih oprostitvah uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
Tožeča stranka je zavod in se zanjo uporabljajo tudi določila Zakona o zavodih (Ur. l. RS – stari, št. 12/1991, s spremembami in dopolnitvami). Slednji ne določa, da zavod takse ne plača (3. odstavek 11. člena ZST in 5. odstavek 10. člena ZST-1).
Nepravilno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 4. odstavek 15. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002, ZDU-1). Slednji namreč določa pravice in dolžnosti nosilca javnih pooblastil, ki jih ima pri izvajanju javnih pooblastil. Le v tem okviru ima pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. Zato ne daje zakonske podlage za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks v pravdnem postopku. Kot je bilo že povedano, je pravna podlaga za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks le specialni zakon o sodnih taksah.
Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ni sicer nujno, da se zemljiškoknjižni lastniki vedno obravnavajo kot enotni sosporniki, to vsekakor ni potrebno, pri odsvojitvi idealnega dela nepremičnine (drugi odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij -ZTLR). Vendar pa tožnika zahtevata odmero dela nepremičnine v solasti toženca do 1/2.