ZZZDR člen 132, 132. ZSV člen 21, 21. ZPP člen 7, 408, 408/1, 408/3, 7, 408, 408/1, 408/3.
razmerja med starši in otroci - dolžnost preživljanja mladoletnih otrok - znižanje preživnine - spremenjene okoliščine - razpravno načelo v sporih iz razmerij med starši in otroci - preiskovalno načelo
Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki v določenem obsegu velja razpravno načelo; preiskovalno načelo ga izpodriva le, v kolikor to zahtevajo koristi otrok oziroma oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (1. in 3. odst. 408. čl. ZPP)
SPZ člen 23, 23. ZZK-1 člen 148, 150, 150/2, 150, 150/2, 148.
vknjižba služnostne pravice - dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige - pogoji za dovolitev vpisa - vknjižba na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti prejšnjega lastnika služeče nepremičnine
Sedanji lastnik služeče nepremičnine ne more doseči vknjižbe služnosti na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti, ki je bila sklenjena med lastnico gospodujočega zemljišča in prejšnjim lastnikom služečega zemljišča. Za vknjižbo bi moral zemljiškoknjižno dovolilo namreč dati sedanji lastnik obremenjene nepremičnine (1. odst. 150 čl. ZZK-1 in 23. čl. SPZ) in ne zadošča, da je zemljiškoknjižno dovolilo podal prejšnji lastnik. Predložena kupoprodajna pogodba, s katero je predlagatelj pridobil nepremičnino, pa tudi ne nadomešča listine, ki bi bila sposobna za vknjižbo stvarne služnosti v korist njegovega prednika v smislu 2. odst. 150. čl. ZZK-1, ki govori o vknjižbi pravice v primeru večkratnega prenosa nevknjižene pravice.
upravičenec do denacionalizacije - pravni posel, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti - vrednost podržavljenega premoženja - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija
Odplačnost je lahko eden od indicev o tem, ali je pri sklepanju pogodbe prišlo do sile ali grožnje. Sodišča ga upoštevajo v povezavi z drugimi okoliščinami, ki nedvoumno kažejo na to, ali je bil odplačni pravni posel sklenjen prostovoljno ali ne. Ob tem je potrebno upoštevati, da na sklepanje o pravi prodajalčevi volji višina odmene za prodano stvar ne vpliva vselej enako (močno). Medtem ko je nesorazmerno nizka kupnina gotovo močan indic o morebitnih napakah volje (resnično voljo skoraj izključuje), daje ustrezna oziroma tržna kupnina dosti šibkejšo podlago za sklepanje na prodajalčevo resnično voljo (ne izključuje napak volje).
Splošni pogoji praviloma dopolnjujejo pogoje, določene v pogodbi, ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je določba 5.3. točke Splošnih pogojev poslovanja z osebnimi računi, na kateri je tožena stranka temeljila ugovor, da za tožničino škodo ne odgovarja, nična, ni mogoče upoštevati v pritožbi ponovljenega ugovora, da je tožnica s podpisom pogodbe prevzela nevarnost kraje kartice in morebitnega nastanka škode do trenutka, ko je toženka izvedela za krajo, in pritožbene navedbe, da je pogodbeno razmerje mogoče spremeniti le ob soglasju obeh pogodbenih strank.
ZIZ člen 200a, 201, 201/2, 202/1. OZ člen 376, 382a, 1060. ZOR člen 277.
obresti – prenehanje teka obresti – pogodbeno določene zamudne obresti – poplačilo upnika, ki je kupec nepremičnine – terjatev upnika nižja od ocenjene vrednosti nepremičnine
Z izvršilnim naslovom je bilo do sedaj odločeno le o temelju, ne pa tudi o višini obresti, ki jo je potrebno izračunati na dan plačila, torej na dan razdelitvenega naroka. Pri tem sodišče uporabi veljavno materialno pravo. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je samo omejilo tek obresti, ni zagrešilo s pritožbo očitane kršitve določbe 201. člena ZIZ, ki določa, da upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo, to pravico pa ima tudi dolžnik, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, saj je sodišče omejilo obresti z uporabo materialnega prava in ne na podlagi ugovora dolžnika.
Določbo 200.a člena ZIZ je treba razumeti tako, da je poplačana upnikova terjatev, ki je višja od kupnine, vse do te višine. Smisel ureditve je, da upnik zaradi nakupa nepremičnine pod ugotovljeno vrednostjo ne obdrži poleg vrednosti nepremičnine nad doseženo kupnino še terjatve do dolžnika v tem obsegu.
ZD člen 220, 221, 220, 221. ZPP člen 339, 339/2-8, 339, 339/2-8.
dodatni sklep o dedovanju
Ker zapustnik denarnih sredstev nima več, je sodišče ravnalo pravilno, ko je z dodatnim sklepom o dedovanju odločilo zgolj o dedovanju delnic in dividende. Dedič bo moral svoje morebitne zahtevke zoper sodedinjo uveljaviti v pravdi.
Zamenjano navajanje pravdnih strank (tožeča stranka namesto tožene stranke in obratno) zgolj v stroškovnem delu odločitve je v konkretnem primeru predstavljalo očitno pisno pomoto, ki jo je sodišče lahko odpravilo s popravnim sklepom.
Popravni sklep se lahko izda kadarkoli, torej tudi po pravnomočnosti sodne odločbe.
Presoja, kakšen obseg škode je bil toženi stranki ob sklenitvi pogodbe in poznejši kršitvi pogodbenih določil predvidljiv, torej kakšen obseg škode je tožena stranka morala pričakovati kot možne posledice navedene kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi jo morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ).
Tožena stranka, ki je izpolnila zahtevek po vložitvi tožbe, ni uspela dokazati, da stroški tožeče stranke v določenem delu pred umikom tožbe niso bili potrebni.
IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0055883
ZIZ člen 272, 272. ZZK-1 člen 10, 98, 98/1, 10, 98, 98/1.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - načelo vrstnega reda
Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih po vrstnem redu prejema predloga za vpis oziroma listine, na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, zato bo najprej odločalo o toženčevemu predlogu za vpis lastninske pravice in šele v primeru njegove ugoditve bo lahko vpisalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin tožencu.
Vloge upnika, poslane hkrati izvršilnemu in zemljiškoknjižnemu sodišču, ki je po vsebini predlog za razširitev izvršbe proti novemu dolžniku in z novim izvršilnim sredstvom (na nepremičnine), ni mogoče šteti kot obvestilo v smislu 1. odstavka 86. člena ZZK-1 niti kot zemljiškoknjižni predlog. Sodišče je tako napačno začelo zemljiškoknjižni postopek že 4.1.2002 (datum upnikove vloge) in plombiralo upnikovo vlogo v izvršilnem postopku in s tem označilo pričetek zemljiškoknjižnega postopka. Za odločanje o zaznambi sklepa o izvršbi in vknjižbi hipoteke je odločilnega pomena, kdaj se je pričel zemljiškoknjižni postopek, ne pa izvršilni postopek.
ZPP člen 212, 286, 212, 286. OZ člen 198, 346, 376, 198, 346, 376.
uporaba tuje stvari - uporabnina - upravičenec do uporabnine - dokazovanje višine uporabnine - zastaranje pravice zahtevati uporabnino
Toženka je prehodno sobo uporabljala izven dogovorjenega (brez pravnega temelja), bila na ta način obogatena, tožnica pa na drugi strani prikrajšana, v to prikrajšanje pa ni privolila, saj je toženko večkrat pozvala na sklenitev ustrezne pogodbe in plačilo, zato je upravičena do ustreznega nadomestila.
Ker je pravica zahtevati uporabnino obligacijska pravica in ker rok za zastaranje terjatve ni posebej določen, je potrebno uporabiti splošen zastaralen rok 5-ih let (346 člen OZ). Rok 5-ih let pa od zapadlosti prvega vtoževanega "obroka" 15.11.2002 do vložitve tožbe 30.12.2004 ni potekel. Ker pa do 22.05.2007, ko je v veljavo stopila novela OZ-A, ki je odpravila pravilo, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum), zakonite zamudne obresti niso dosegle glavnice, njihovega teka ni bilo potrebno ustaviti.
prometna nesreča - povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - obstoj vzročne zveze - deljena vzročnost - predpostavke odškodninske odgovornosti - odgovornost cestnega podjetja
Izvedenec dr. P. je ugotovil, da bi tožnik preprečil trčenje, če bi bil vozil s hitrostjo manjšo od 76 km/h. Tožnik je zaviral na razdalji 150 m. Če bi vozil s hitrostjo 60 km/h, kot je bila najvišja dovoljena hitrost, bi ob neposipanem cestišču mogel zaustaviti vozilo na razdalji okrog 93 m (ob posipanem pa na razdalji 55m) in do trčenja ne bi prišlo. Glede na slednjo ugotovitev izvedenca je pritožba tožene stranke utemeljena, saj pomeni, da bi tožnik pri neposipanem poledenelem cestišču ob dovoljeni hitrosti ustavil na razdalji okrog 93 m in posledično do trka tožnika ne bi prišlo. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila vzroka za nastalo škodo dva, in sicer poleg poledenelega cestišča tudi tožnikova vožnja s hitrostjo nad dovoljeno.
Pri odločanju o taksnih oprostitvah je treba uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
tekst :
Pritožbi se zavrneta in se prvostopenjska sklepa potrdita.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 3.284,00 EUR in opominsko takso v višini 41,05 EUR, skupaj 3.325,05 EUR.
Za revizijo pa je odmerilo sodno takso v znesku 22.425,00 EUR.
Proti sklepoma se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge v zvezi z obema odločitvama prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki sploh naložilo plačilo tako sodne takse za pritožbo, opominske takse in sodne takse za revizijo. Po njenem stališču, bi jo moralo prvostopenjsko sodišče oprostiti plačila sodnih taks. Zato je predlagala, naj drugostopenjsko sodišče v skladu s tem, da tožeča stranka sploh ni dolžna plačati sodne takse, oba sklepa spremeni.
Pritožba nista utemeljeni.
Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmerjeni sodni taksi za pritožbo je v skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, ZST-1) treba uporabiti dosedanji predpis (Zakon o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1-1/90 s spremembami in dopolnitvami, ZST). Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse za revizijo pa je treba uporabiti ZST-1 (44. člen ZST-1).
Pravni podlagi, ki ju je bilo treba uporabiti v obeh primerih (11. člen ZST in 10. člen ZST-1), sta v 1. in 3. odstavku 11. člena ZST in 1. in 5. odstavku 10. člena ZST-1 enaki. Obe določata, da so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, lokalne samoupravne skupnosti (in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, 1. odstavek 10. člena ZST-1), humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Takse se tudi ne plača, kadar tako določa poseben zakon.
Tožeča stranka opredeljuje svoj pravni položaj kot nosilca javnega pooblastila v skladu z določilom 3. odstavka 151. člena v zvezi s 147. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 (Ur. l. RS, št. 110-111/00). Sklicuje se tudi na naravo dovoljenja za uveljavitev pravic, na podlagi katerega tožeča stranka opravlja svojo dejavnost, in na odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005). Svoje delovanje v javnem interesu povezuje s taksno oprostitvijo, kot izhaja iz 1. odstavka 11. člena ZST in 1. odstavka 10. člena ZST-1.
Navedeno pritožbeno stališče ni pravilno.
ZST in ZST-1 sta posebna zakona, kjer je urejeno področje plačevanja sodnih taks. V obeh zakonih je urejeno, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse in kdo je plačila sodnih taks oproščen. Zato je treba pri odločanju o taksnih oprostitvah uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
Tožeča stranka je zavod in se zanjo uporabljajo tudi določila Zakona o zavodih (Ur. l. RS – stari, št. 12/1991, s spremembami in dopolnitvami). Slednji ne določa, da zavod takse ne plača (3. odstavek 11. člena ZST in 5. odstavek 10. člena ZST-1).
Nepravilno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 4. odstavek 15. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002, ZDU-1). Slednji namreč določa pravice in dolžnosti nosilca javnih pooblastil, ki jih ima pri izvajanju javnih pooblastil. Le v tem okviru ima pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. Zato ne daje zakonske podlage za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks v pravdnem postopku. Kot je bilo že povedano, je pravna podlaga za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks le specialni zakon o sodnih taksah.
Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Za preživninske terjatve velja predpisan vrstni red kot za druge terjatve. Preživninska terjatev ima prednost le pred terjatvijo iz upravne izplačilne prepovedi. Pri nepremičninski izvršbi je preživninska terjatev na tretjem mestu izplačila.
stiki z otrokom - vzdrževanje stikov v korist otroka - izvrševanje stikov
Osrednja osebnost pravice do stikov je otrok in je njegova konkretna korist odločilno merilo za vse odločitve o stikih, torej tudi o načinu izvrševanja stikov. S primerno določenimi in kvalitetnimi stiki otroka s tistim od staršev, ki otroka nima pri sebi, se skuša v čim večji meri preprečiti odtujitev otroka oziroma ohranitev odnosov, ki obstajajo med starši in otroci, ko živijo skupaj. V tej zadevi sporen način izvrševanja stikov gotovo pripomore k občutkom povezanosti in medsebojne pripadnosti med otrokom in staršem, čeprav takšen način izvrševanja stikov s prenočitvijo otroka toženec odklanja. Razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo nepremostljivih ovir za takšno izvedbo stikov. Zaradi otrokove koristi se je toženec dolžan potruditi in storiti vse, da omogoči svojem otroku, da enkrat mesečno preživi konec tedna z očetom.
ZD člen 124, 142, 142/1, 124, 142, 142/1. ZPP člen 7, 212, 7, 212.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - trditveno in dokazno breme - razbremenitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove
Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. čl. ZD). Tožnik mora poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega pa praviloma ne ve ali pa zelo težko ve, kaj je dedič podedoval in kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Eno od dopolnilnih pravil pri trditvenem in dokaznem bremenu je tudi upoštevanje okoliščine, kdo ima lažji dostop do vednosti o dejstvih in do dokazov.
Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da ima izrek omiljene globe v višini ene polovice njegovih mesečnih prejemkov in pa njegovo slabo premoženjsko stanje (nadomestilo do junija 2009) še vedno generalno preventivni učinek, a hkrati ne posega v njegove minimalne življenjske potrebe. Zato je ocenilo, da je izrečena globa ustrezna, pritožba predlagateljice postopka pa glede na dejstvo, da zoper navedeno višino ni imela konkretnih ugovorov, neutemeljena. Okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku oziroma omilitvi kazenskih točk, to je, da obdolženec v zadnjih treh letih ni bil kaznovan, da se je za prekršek pokesal, da se zaveda težke zdravstvene situacije, ki jo ima doma, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za pridobitev nove službe ter da je do zaustavitve policistov vozil brezhibno, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne spadajo med posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo šestega odstavka 26. čl. ZP-1. Upoštevajo se lahko le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih za očitani prekršek.