ZOR člen 179, 179/1, 179/2, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 8, 8.
povrnitev nepremoženjske škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - višina pravične denarne odškodnine - dopolnitev izvedenskega mnenja - soprispevek oškodovanca
Ali je potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja, je stvar sodišča prve stopnje, ki presodi, ali je izvedenec opravil nalogo, ki mu jo je sodišče naložilo. Tudi izvedensko mnenje presodi sodišče v skladu z 8. členom ZPP, torej presodi po svojem prepričanju, ali je določeno dejstvo z izvedenskim mnenjem dokazano v zadostni meri. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni potrebe za dopolnitev izvedenskega mnenja. Če namreč izvedensko mnenje ni tako, kot ga stranka pričakuje, to še ne pomeni, da dejansko stanje ni prav ugotovljeno.
ZZZDR člen 51, 51/2, 55, 59, 59/1, 51, 51/2, 55, 59, 59/1. ZD člen 212, 213, 213/1, 212, 213, 213/1.
spor o obsegu zapuščine - napotitev na pravdo
Pravica zapustnikove vdove, da 1/2 nepremičnin, ki so po stanju zemljiške knjige zapustnikova last, ne spada v zapuščino, je manj verjetna, zato je tožbo dolžna vložiti ona.
ZZZDR člen 132, 132. ZSV člen 21, 21. ZPP člen 7, 408, 408/1, 408/3, 7, 408, 408/1, 408/3.
razmerja med starši in otroci - dolžnost preživljanja mladoletnih otrok - znižanje preživnine - spremenjene okoliščine - razpravno načelo v sporih iz razmerij med starši in otroci - preiskovalno načelo
Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki v določenem obsegu velja razpravno načelo; preiskovalno načelo ga izpodriva le, v kolikor to zahtevajo koristi otrok oziroma oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (1. in 3. odst. 408. čl. ZPP)
res iudicata - predlaganje dokazov - predložitev dokaza po prvem naroku - prekluzija - prepoved reformatio in peius
Ravnanje tožeče stranke, ki je že v tožbi zatrjevala, da je toženi stranki odpovedala pogodbo in predlagala vpogled v listino o odpovedi, je v skladu s 286. čl. ZPP, ki določa, do kdaj mora stranka ponuditi dokaze. Dejstvo, da je tožbi predložila napačno listino, pravilno listino pa je predložila šele po opravljenem prvem naroku, ne pomeni, da je izgubila pravico do izvedbe tega dokaza.
Prepoved reformatio in peius velja le za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje, ne pa tudi za sodišče prve stopnje, ko odloča v ponovljenem postopku.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0055852
ZD člen 221, 221. ZPP člen 392, 392.
dedni dogovor - izpodbijanje dednega dogovora v pritožbi zoper sklep o dedovanju
Dedič v pritožbi zoper sklep o dedovanju ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bil pri sklepanju dednega dogovora zaveden. Dedni dogovor je namreč sporazum med dediči z učinkom sodne poravnave, katerega razveljavitev je mogoča po 392. členu ZPP.
S pritožbo bi lahko izpodbijal sklep o dedovanju, ki temelji na dednem dogovoru, le s trditvijo, da sporazuma niso sklenili vsi dediči ali da je bil netočno povzet v sklepu o dedovanju.
ZPP člen 212, 286, 212, 286. OZ člen 198, 346, 376, 198, 346, 376.
uporaba tuje stvari - uporabnina - upravičenec do uporabnine - dokazovanje višine uporabnine - zastaranje pravice zahtevati uporabnino
Toženka je prehodno sobo uporabljala izven dogovorjenega (brez pravnega temelja), bila na ta način obogatena, tožnica pa na drugi strani prikrajšana, v to prikrajšanje pa ni privolila, saj je toženko večkrat pozvala na sklenitev ustrezne pogodbe in plačilo, zato je upravičena do ustreznega nadomestila.
Ker je pravica zahtevati uporabnino obligacijska pravica in ker rok za zastaranje terjatve ni posebej določen, je potrebno uporabiti splošen zastaralen rok 5-ih let (346 člen OZ). Rok 5-ih let pa od zapadlosti prvega vtoževanega "obroka" 15.11.2002 do vložitve tožbe 30.12.2004 ni potekel. Ker pa do 22.05.2007, ko je v veljavo stopila novela OZ-A, ki je odpravila pravilo, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum), zakonite zamudne obresti niso dosegle glavnice, njihovega teka ni bilo potrebno ustaviti.
Presoja, kakšen obseg škode je bil toženi stranki ob sklenitvi pogodbe in poznejši kršitvi pogodbenih določil predvidljiv, torej kakšen obseg škode je tožena stranka morala pričakovati kot možne posledice navedene kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi jo morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ).
Tožena stranka, ki je izpolnila zahtevek po vložitvi tožbe, ni uspela dokazati, da stroški tožeče stranke v določenem delu pred umikom tožbe niso bili potrebni.
ZD člen 162, 207, 207/1, 221, 162, 207, 207/1, 221. ZZK-1 člen 6, 7, 6, 7.
predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - zavrženje predloga - obseg zapuščine - dokazovanje lastninske pravice - publicitetni učinek vknjižbe
Če nepremičnina, na katero meri predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, v zemljiški knjigi ni vpisana na zapustnika, ne gre za pomanjkanje procesnih predpostavk, kar bi terjalo zavrženje predloga, temveč za odločanje o obstoju lastninske pravice zapustnika (torej obsegu zapuščine), kar bi moralo sodišče obravnavati na naroku.
Obstoj lastninske pravice je sicer mogoče dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi in ne le z vpogledom v zemljiško listino.
nujni dedič - uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža v pritožbenem postopku - spor o obsegu zapuščine
Uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža (šele) v pritožbenem postopku je dopustno.
Če pritožnik ne izpolnjuje zakonskih predpostavk za upravičenost bratov in sester zapustnika do nujnega dednega deleža, ni dedič in med njim ter oporočno dedinjo ne more biti spora o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino.
ZPP člen 442, 457, 458, 442, 457, 458. OZ člen 15, 22, 25, 82, 1050, 1051, 1054, 15, 22, 25, 82, 1050, 1051, 1054.
sklenitev pogodbe - ponudba - poravnava - razlaga pogodbe - spor majhne vrednosti - obseg preizkusa pritožbe
Ne gre za spor majhne vrednosti kljub izpolnjenemu pogoju glede višine zahtevka. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi postopek pred prvim sodiščem tekel po določbah 442. člena ZPP in naslednjih. Stranke so bile le z vabilom na glavno obravnavo opozorjene na omejene procesne pravice. Ostala posebna procesna pravila za tovrstne spore niso bila spoštovana. Sodba ni bila razglašena takoj ob koncu glavne obravnave, stranke pa niso bile ne ob razglasitvi ne v pisnem odpravku sodbe pravilno poučene, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo (3. in 4. odstavek 458. člena ZPP) in o krajšem osem dnevnem pritožbenem roku. Napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne sme škoditi stranki, ki se ravna po njem. Zato pritožniku ni mogoče odreči obravnave njegove pritožbe na drugi stopnji v okviru vseh pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja, torej tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je drugače v sporih majhne vrednosti izključeno.
Vloge upnika, poslane hkrati izvršilnemu in zemljiškoknjižnemu sodišču, ki je po vsebini predlog za razširitev izvršbe proti novemu dolžniku in z novim izvršilnim sredstvom (na nepremičnine), ni mogoče šteti kot obvestilo v smislu 1. odstavka 86. člena ZZK-1 niti kot zemljiškoknjižni predlog. Sodišče je tako napačno začelo zemljiškoknjižni postopek že 4.1.2002 (datum upnikove vloge) in plombiralo upnikovo vlogo v izvršilnem postopku in s tem označilo pričetek zemljiškoknjižnega postopka. Za odločanje o zaznambi sklepa o izvršbi in vknjižbi hipoteke je odločilnega pomena, kdaj se je pričel zemljiškoknjižni postopek, ne pa izvršilni postopek.
skupno premoženje zakoncev - deleži na skupnem premoženju
Toženka je v skupno premoženje prispevala vrednost zemljišča za gradnjo stanovanjske hiše, pri čemer je bila ta vrednost zemljišča obremenjena s stroški (izplačilo dednih deležev sodedinjama toženke), kar je potrebno odšteti od ocenjene vrednosti zemljišča.
Okrožna državna tožilka se s takimi zaključki prvostopnega sodišča utemeljeno ne strinja. Povsem pravilno opozarja, da KZ v prvem odstavku 214. člena določa, da kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri obravnavanem kaznivem dejanju torej ne gre za kvalificirano kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, kot je to primer pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ, temveč gre za sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz kaznivih dejanj tatvine in prisiljenja. Iz dikcije člena pa ne izhaja, da bi se kaznivo dejanje tatvine nanašalo samo na temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč lahko obravnavano dejanje brez dvoma stori tudi storilec kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake tatvine iz drugega odstavka 211. člena KZ. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, kar je nenazadnje razvidno tudi iz Kazenskega zakonika s komentarjem, Posebni del (Založba GV, Ljubljana, 2002), v katerem avtor na 313. strani, v 4. točki navaja: „Kaznivo dejanje (roparske tatvine) je lahko izvršeno tudi glede t.i. „majhne tatvine“ (drugi odstavek 211. člena KZ), saj zakon ne dela razlike pri tem sestavljenem kaznivem dejanju, kajti eno izmed kaznivih dejanj je vedno tatvina, torej tatvina po prvem ali po drugem odstavku 211. člena KZ“.
Pri odločanju o taksnih oprostitvah je treba uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
tekst :
Pritožbi se zavrneta in se prvostopenjska sklepa potrdita.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 3.284,00 EUR in opominsko takso v višini 41,05 EUR, skupaj 3.325,05 EUR.
Za revizijo pa je odmerilo sodno takso v znesku 22.425,00 EUR.
Proti sklepoma se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge v zvezi z obema odločitvama prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki sploh naložilo plačilo tako sodne takse za pritožbo, opominske takse in sodne takse za revizijo. Po njenem stališču, bi jo moralo prvostopenjsko sodišče oprostiti plačila sodnih taks. Zato je predlagala, naj drugostopenjsko sodišče v skladu s tem, da tožeča stranka sploh ni dolžna plačati sodne takse, oba sklepa spremeni.
Pritožba nista utemeljeni.
Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmerjeni sodni taksi za pritožbo je v skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, ZST-1) treba uporabiti dosedanji predpis (Zakon o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1-1/90 s spremembami in dopolnitvami, ZST). Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse za revizijo pa je treba uporabiti ZST-1 (44. člen ZST-1).
Pravni podlagi, ki ju je bilo treba uporabiti v obeh primerih (11. člen ZST in 10. člen ZST-1), sta v 1. in 3. odstavku 11. člena ZST in 1. in 5. odstavku 10. člena ZST-1 enaki. Obe določata, da so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, lokalne samoupravne skupnosti (in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, 1. odstavek 10. člena ZST-1), humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Takse se tudi ne plača, kadar tako določa poseben zakon.
Tožeča stranka opredeljuje svoj pravni položaj kot nosilca javnega pooblastila v skladu z določilom 3. odstavka 151. člena v zvezi s 147. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 (Ur. l. RS, št. 110-111/00). Sklicuje se tudi na naravo dovoljenja za uveljavitev pravic, na podlagi katerega tožeča stranka opravlja svojo dejavnost, in na odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005). Svoje delovanje v javnem interesu povezuje s taksno oprostitvijo, kot izhaja iz 1. odstavka 11. člena ZST in 1. odstavka 10. člena ZST-1.
Navedeno pritožbeno stališče ni pravilno.
ZST in ZST-1 sta posebna zakona, kjer je urejeno področje plačevanja sodnih taks. V obeh zakonih je urejeno, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse in kdo je plačila sodnih taks oproščen. Zato je treba pri odločanju o taksnih oprostitvah uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
Tožeča stranka je zavod in se zanjo uporabljajo tudi določila Zakona o zavodih (Ur. l. RS – stari, št. 12/1991, s spremembami in dopolnitvami). Slednji ne določa, da zavod takse ne plača (3. odstavek 11. člena ZST in 5. odstavek 10. člena ZST-1).
Nepravilno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 4. odstavek 15. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002, ZDU-1). Slednji namreč določa pravice in dolžnosti nosilca javnih pooblastil, ki jih ima pri izvajanju javnih pooblastil. Le v tem okviru ima pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. Zato ne daje zakonske podlage za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks v pravdnem postopku. Kot je bilo že povedano, je pravna podlaga za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks le specialni zakon o sodnih taksah.
Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0056325
ZZZDR člen 190, 192, 190, 192. ZPP člen 7/1, 212, 214, 214/4, 286, 7/1, 212, 214, 214/4, 286. OZ člen 18, 18.
trditveno in dokazno breme - skrbništvo
Vprašanje obstoja določenega pravnega posla ni materialnopravno, zato je potrebno obstoj pravnega posla zatrjevati, sodišče pa nato na podlagi dejanskih navedb strank in dokazne ocene presodi, ali je bil zatrjevani pravni posel veljavno sklenjen in kakšna je materialnopravna narava posla.
Varovanec s postavitvijo pod skrbništvo ne izgubi svoje pravne subjektivitete; ostane nosilec pravic in dolžnosti. Skrbnik pa varovanca zgolj zastopa (190. in 192. člen ZZZDR).