Vloge upnika, poslane hkrati izvršilnemu in zemljiškoknjižnemu sodišču, ki je po vsebini predlog za razširitev izvršbe proti novemu dolžniku in z novim izvršilnim sredstvom (na nepremičnine), ni mogoče šteti kot obvestilo v smislu 1. odstavka 86. člena ZZK-1 niti kot zemljiškoknjižni predlog. Sodišče je tako napačno začelo zemljiškoknjižni postopek že 4.1.2002 (datum upnikove vloge) in plombiralo upnikovo vlogo v izvršilnem postopku in s tem označilo pričetek zemljiškoknjižnega postopka. Za odločanje o zaznambi sklepa o izvršbi in vknjižbi hipoteke je odločilnega pomena, kdaj se je pričel zemljiškoknjižni postopek, ne pa izvršilni postopek.
Presoja, kakšen obseg škode je bil toženi stranki ob sklenitvi pogodbe in poznejši kršitvi pogodbenih določil predvidljiv, torej kakšen obseg škode je tožena stranka morala pričakovati kot možne posledice navedene kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi jo morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ).
skupno premoženje zakoncev - deleži na skupnem premoženju
Toženka je v skupno premoženje prispevala vrednost zemljišča za gradnjo stanovanjske hiše, pri čemer je bila ta vrednost zemljišča obremenjena s stroški (izplačilo dednih deležev sodedinjama toženke), kar je potrebno odšteti od ocenjene vrednosti zemljišča.
Pri odločanju o taksnih oprostitvah je treba uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
tekst :
Pritožbi se zavrneta in se prvostopenjska sklepa potrdita.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 3.284,00 EUR in opominsko takso v višini 41,05 EUR, skupaj 3.325,05 EUR.
Za revizijo pa je odmerilo sodno takso v znesku 22.425,00 EUR.
Proti sklepoma se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge v zvezi z obema odločitvama prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki sploh naložilo plačilo tako sodne takse za pritožbo, opominske takse in sodne takse za revizijo. Po njenem stališču, bi jo moralo prvostopenjsko sodišče oprostiti plačila sodnih taks. Zato je predlagala, naj drugostopenjsko sodišče v skladu s tem, da tožeča stranka sploh ni dolžna plačati sodne takse, oba sklepa spremeni.
Pritožba nista utemeljeni.
Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmerjeni sodni taksi za pritožbo je v skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, ZST-1) treba uporabiti dosedanji predpis (Zakon o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1-1/90 s spremembami in dopolnitvami, ZST). Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse za revizijo pa je treba uporabiti ZST-1 (44. člen ZST-1).
Pravni podlagi, ki ju je bilo treba uporabiti v obeh primerih (11. člen ZST in 10. člen ZST-1), sta v 1. in 3. odstavku 11. člena ZST in 1. in 5. odstavku 10. člena ZST-1 enaki. Obe določata, da so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, lokalne samoupravne skupnosti (in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, 1. odstavek 10. člena ZST-1), humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Takse se tudi ne plača, kadar tako določa poseben zakon.
Tožeča stranka opredeljuje svoj pravni položaj kot nosilca javnega pooblastila v skladu z določilom 3. odstavka 151. člena v zvezi s 147. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 (Ur. l. RS, št. 110-111/00). Sklicuje se tudi na naravo dovoljenja za uveljavitev pravic, na podlagi katerega tožeča stranka opravlja svojo dejavnost, in na odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005). Svoje delovanje v javnem interesu povezuje s taksno oprostitvijo, kot izhaja iz 1. odstavka 11. člena ZST in 1. odstavka 10. člena ZST-1.
Navedeno pritožbeno stališče ni pravilno.
ZST in ZST-1 sta posebna zakona, kjer je urejeno področje plačevanja sodnih taks. V obeh zakonih je urejeno, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse in kdo je plačila sodnih taks oproščen. Zato je treba pri odločanju o taksnih oprostitvah uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
Tožeča stranka je zavod in se zanjo uporabljajo tudi določila Zakona o zavodih (Ur. l. RS – stari, št. 12/1991, s spremembami in dopolnitvami). Slednji ne določa, da zavod takse ne plača (3. odstavek 11. člena ZST in 5. odstavek 10. člena ZST-1).
Nepravilno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 4. odstavek 15. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002, ZDU-1). Slednji namreč določa pravice in dolžnosti nosilca javnih pooblastil, ki jih ima pri izvajanju javnih pooblastil. Le v tem okviru ima pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. Zato ne daje zakonske podlage za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks v pravdnem postopku. Kot je bilo že povedano, je pravna podlaga za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks le specialni zakon o sodnih taksah.
Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0056325
ZZZDR člen 190, 192, 190, 192. ZPP člen 7/1, 212, 214, 214/4, 286, 7/1, 212, 214, 214/4, 286. OZ člen 18, 18.
trditveno in dokazno breme - skrbništvo
Vprašanje obstoja določenega pravnega posla ni materialnopravno, zato je potrebno obstoj pravnega posla zatrjevati, sodišče pa nato na podlagi dejanskih navedb strank in dokazne ocene presodi, ali je bil zatrjevani pravni posel veljavno sklenjen in kakšna je materialnopravna narava posla.
Varovanec s postavitvijo pod skrbništvo ne izgubi svoje pravne subjektivitete; ostane nosilec pravic in dolžnosti. Skrbnik pa varovanca zgolj zastopa (190. in 192. člen ZZZDR).
Zamenjano navajanje pravdnih strank (tožeča stranka namesto tožene stranke in obratno) zgolj v stroškovnem delu odločitve je v konkretnem primeru predstavljalo očitno pisno pomoto, ki jo je sodišče lahko odpravilo s popravnim sklepom.
Popravni sklep se lahko izda kadarkoli, torej tudi po pravnomočnosti sodne odločbe.
Sodišče prve stopnje je opravilo edini narok za glavno obravnavo v zadevi kljub temu, da je tožena stranka poslala opravičilo in opravičilu priložila zdravniško potrdilo na ustreznem obrazcu iz 115. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), iz katerega izhaja, da je bolezen toženke nenadna in nepredvidljiva in ji onemogoča prihod na sodišče. Podani so bili pogoji za preložitev naroka in sodišče je s tem, ko je narok vseeno izvedlo, kršilo načelo kontradiktornosti.
Ni sicer nujno, da se zemljiškoknjižni lastniki vedno obravnavajo kot enotni sosporniki, to vsekakor ni potrebno, pri odsvojitvi idealnega dela nepremičnine (drugi odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij -ZTLR). Vendar pa tožnika zahtevata odmero dela nepremičnine v solasti toženca do 1/2.
razveljavitev dedne izjave – sporna dejstva – napotitev na pravdo
Dedič, ki zatrjuje obstoj razlogov, ki mu omogočajo razveljavitev dedne izjave, pred prvostopenjskim sodiščem teh razlogov ni mogel več uveljavljati, zato je zatrjevana dejstva o zmoti pri podajanju dedne izjave moralo upoštevati pritožbeno sodišče. Če bo obstoj razlogov, ki omogočajo preklic dedne izjave, sporen, je treba postopek prekiniti in R.S. na podlagi 5. točke drugega odstavka 210. člena ZD napotiti na pravdo.
ZD člen 124, 142, 142/1, 124, 142, 142/1. ZPP člen 7, 212, 7, 212.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - trditveno in dokazno breme - razbremenitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove
Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. čl. ZD). Tožnik mora poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega pa praviloma ne ve ali pa zelo težko ve, kaj je dedič podedoval in kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Eno od dopolnilnih pravil pri trditvenem in dokaznem bremenu je tudi upoštevanje okoliščine, kdo ima lažji dostop do vednosti o dejstvih in do dokazov.
Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da ima izrek omiljene globe v višini ene polovice njegovih mesečnih prejemkov in pa njegovo slabo premoženjsko stanje (nadomestilo do junija 2009) še vedno generalno preventivni učinek, a hkrati ne posega v njegove minimalne življenjske potrebe. Zato je ocenilo, da je izrečena globa ustrezna, pritožba predlagateljice postopka pa glede na dejstvo, da zoper navedeno višino ni imela konkretnih ugovorov, neutemeljena. Okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku oziroma omilitvi kazenskih točk, to je, da obdolženec v zadnjih treh letih ni bil kaznovan, da se je za prekršek pokesal, da se zaveda težke zdravstvene situacije, ki jo ima doma, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za pridobitev nove službe ter da je do zaustavitve policistov vozil brezhibno, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne spadajo med posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo šestega odstavka 26. čl. ZP-1. Upoštevajo se lahko le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih za očitani prekršek.
prometna nesreča - povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - obstoj vzročne zveze - deljena vzročnost - predpostavke odškodninske odgovornosti - odgovornost cestnega podjetja
Izvedenec dr. P. je ugotovil, da bi tožnik preprečil trčenje, če bi bil vozil s hitrostjo manjšo od 76 km/h. Tožnik je zaviral na razdalji 150 m. Če bi vozil s hitrostjo 60 km/h, kot je bila najvišja dovoljena hitrost, bi ob neposipanem cestišču mogel zaustaviti vozilo na razdalji okrog 93 m (ob posipanem pa na razdalji 55m) in do trčenja ne bi prišlo. Glede na slednjo ugotovitev izvedenca je pritožba tožene stranke utemeljena, saj pomeni, da bi tožnik pri neposipanem poledenelem cestišču ob dovoljeni hitrosti ustavil na razdalji okrog 93 m in posledično do trka tožnika ne bi prišlo. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila vzroka za nastalo škodo dva, in sicer poleg poledenelega cestišča tudi tožnikova vožnja s hitrostjo nad dovoljeno.
Za preživninske terjatve velja predpisan vrstni red kot za druge terjatve. Preživninska terjatev ima prednost le pred terjatvijo iz upravne izplačilne prepovedi. Pri nepremičninski izvršbi je preživninska terjatev na tretjem mestu izplačila.
1. V obravnavani prekrškovni zadevi je bila hitrost obdolženčevega vozila na avtocesti ugotovljena s pomočjo radarja Speed camera, tip AD9, obdolžencu pa je bil predočen prekršek po pridobitvi podatka iz uradnih evidenc MNZ RS o lastništvu vozila. Obdolženi je že v odgovoru na obvestilo o prekršku odgovoril, da je bil v kritičnem času v tujini, o čemer je predložil tudi račun o nočitvi, ki ga prekrškovni organ ni upošteval, za brezpredmetno pa je ocenil tudi obdolženčevo sklicevanje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-295/05-38, češ, da navedena določba določa, da 233. člen ZVCP-1 ni v neskladju z Ustavo.
2. V obravnavani zadevi je obdolženi predložil v dokaz, da ga v času obravnavanega prekrška ni bilo v Republiki Sloveniji, račun podjetja M., iz katerega izhaja, da je bil obdolženi gost gostišča v času od 14. julija do 22. julija 2008. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo glede navedenega dokaza, vendar s pavšalnim zaključkom, da izdanemu računu ne gre verjeti, ker ni običajno, da bi bil račun izdan z datumom začetka prenočevanja. Zgolj s takšnim razmišljanjem pa sodišče prve stopnje ni ovrglo dokaza, ki ga je obdolženec predložil. Glede na oddaljenost od Republike Slovenije je višje sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je obdolženi s svojimi navedbami izkazal razumen dvom, da bi bil on odgovoren za očitani prekršek.
pravica do obravnavanja pred sodiščem - obrazložitev neizvedbe dokaznih predlogov - odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok
Pravici in obveznosti stranke (če želi v postopku uspeti) odgovarja obveznost sodišča, da njene navedbe in dokazne predloge vzame na znanje, oceni njihovo relevantnost ter se do navedb in dokaznih predlogov v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (4. odstavek 324. člena ZPP). Takšna obveznost sodišča ne preneha, kadar meni, da strankine navedbe in dokazni predlogi niso pomembni za odločitev. Svoje stališče in zavrnitev dokazov mora še posebej obrazložiti, saj je le na ta način stranka lahko prepričana, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter ne ostane v dvomu, ali jih ni morda prezrlo. Le s takšnim ravnanjem je stranki omogočena možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se le na tako obrazloženo odločitev sodišča stranka lahko učinkovito odzove s pravnim sredstvom.
Tožena stranka, ki je izpolnila zahtevek po vložitvi tožbe, ni uspela dokazati, da stroški tožeče stranke v določenem delu pred umikom tožbe niso bili potrebni.
ZPP člen 442, 457, 458, 442, 457, 458. OZ člen 15, 22, 25, 82, 1050, 1051, 1054, 15, 22, 25, 82, 1050, 1051, 1054.
sklenitev pogodbe - ponudba - poravnava - razlaga pogodbe - spor majhne vrednosti - obseg preizkusa pritožbe
Ne gre za spor majhne vrednosti kljub izpolnjenemu pogoju glede višine zahtevka. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi postopek pred prvim sodiščem tekel po določbah 442. člena ZPP in naslednjih. Stranke so bile le z vabilom na glavno obravnavo opozorjene na omejene procesne pravice. Ostala posebna procesna pravila za tovrstne spore niso bila spoštovana. Sodba ni bila razglašena takoj ob koncu glavne obravnave, stranke pa niso bile ne ob razglasitvi ne v pisnem odpravku sodbe pravilno poučene, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo (3. in 4. odstavek 458. člena ZPP) in o krajšem osem dnevnem pritožbenem roku. Napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne sme škoditi stranki, ki se ravna po njem. Zato pritožniku ni mogoče odreči obravnave njegove pritožbe na drugi stopnji v okviru vseh pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja, torej tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je drugače v sporih majhne vrednosti izključeno.
nujni dedič - uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža v pritožbenem postopku - spor o obsegu zapuščine
Uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža (šele) v pritožbenem postopku je dopustno.
Če pritožnik ne izpolnjuje zakonskih predpostavk za upravičenost bratov in sester zapustnika do nujnega dednega deleža, ni dedič in med njim ter oporočno dedinjo ne more biti spora o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino.
Okrožna državna tožilka se s takimi zaključki prvostopnega sodišča utemeljeno ne strinja. Povsem pravilno opozarja, da KZ v prvem odstavku 214. člena določa, da kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri obravnavanem kaznivem dejanju torej ne gre za kvalificirano kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, kot je to primer pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ, temveč gre za sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz kaznivih dejanj tatvine in prisiljenja. Iz dikcije člena pa ne izhaja, da bi se kaznivo dejanje tatvine nanašalo samo na temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč lahko obravnavano dejanje brez dvoma stori tudi storilec kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake tatvine iz drugega odstavka 211. člena KZ. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, kar je nenazadnje razvidno tudi iz Kazenskega zakonika s komentarjem, Posebni del (Založba GV, Ljubljana, 2002), v katerem avtor na 313. strani, v 4. točki navaja: „Kaznivo dejanje (roparske tatvine) je lahko izvršeno tudi glede t.i. „majhne tatvine“ (drugi odstavek 211. člena KZ), saj zakon ne dela razlike pri tem sestavljenem kaznivem dejanju, kajti eno izmed kaznivih dejanj je vedno tatvina, torej tatvina po prvem ali po drugem odstavku 211. člena KZ“.
dedovanje zakupne pogodbe – zaščitena kmetija – uporaba posebnega zakona
Iz 12. čl. zakupne pogodbe ni mogoče sklepati, da je šlo v obravnavanem primeru za takšen kompleks zemljišč (zapustnikov, zakupljen, ali oboje skupaj), ki bi ustrezal kriterijem zaščitene kmetije. V 12. čl. je namreč le povzeta abstraktna pravna norma iz tretjega odstavka 26. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Pritožnica torej v obravnavanem postopku ni uspela dokazati, da naj bi šlo pri sporni zakupni pogodbi za tako pogodbo, pri dedovanju katere bi bi bilo potrebno uporabiti poseben zakon.