PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00023334
ZP-1 člen 113a
predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja - obdolžilni predlog
Obdolžencu je bilo resda na kraju ugotovitve prekrška začasno odvzeto vozniško dovoljenje in izdano potrdilo o tem, iz katerega izhaja, da bo prekrškovni organ v petih dneh od ugotovitve prekrška zoper storilca predlagal, da se mu začasno odvzame vozniško dovoljenje in da je predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja sestavni del obdolžilnega predloga. Vendar pa ta zapis v potrdilu predstavlja zgolj navedbo predvidenega postopanja organa, ki ga predlagatelj v skladu s 113.a členom ZP-1 mora opraviti, a če takega predloga naknadno dejansko ne vloži, ni mogoče na podlagi vsebine potrdila o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in obdolžilnega predloga šteti, da je s tem smiselno predlagan tudi začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Ker glede na pojasnjeno v predmetni zadevi v odsotnosti izrecnega predloga za začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ki bi bil vložen hkrati z obdolžilnim predlogom niso bile izpolnjene procesne predpostavke za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 29. 3. 2019, je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru obdolženčevega zagovornika zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ugodilo ter posledično (ob izkazani neodpravljivi pomanjkljivosti obdolžilnega predloga oz. odsotnosti predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja) sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja PR 445/2019 z dne 29. 3. 2019 razveljavilo ter odločilo, da se začasno odvzeto vozniško dovoljenje nemudoma vrne obdolžencu (četrti odstavek 163. člena ZP-1).
razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - prosta presoja dokazov - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - načelo materialne resnice - glavna in stranska sankcija - odvzem predmeta (osebnega avtomobila) - pravica do pravnega varstva - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - kršitev materialnih določb zakona - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb
Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P., zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico lastnice vozila.
izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravni pouk - učinki pravnomočnosti - pravica do pritožbe
V zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče ravnalo nepremišljeno, saj je ta sklep izdalo, ne da bi vedelo, kdaj je obdolženec prejel sodbo istega sodišča, kar je ključno za ustrezen pravni pouk na navedenem sklepu. Skladno z določbo tretjega odstavka 113.d člena ZP-1 zoper sklep, s katerim se predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrže ali zavrne, je dovoljena pritožba samo skupaj s pritožbo zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če pa je ta pravnomočna, pa s pritožbo zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. V času izdaje sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019 sodba istega sodišča z dne 28. 1. 2019 še ni bila pravnomočna, temveč je to postala dva dni po tem, ko je sodišče izdalo izpodbijani sklep 6. 2. 2019, kar pomeni, da je le-to formalno pravno sicer podalo pravi pravni pouk, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe in se lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, vendar pa je na tak način dejansko obdolžencu to preprečilo, saj je obdolženec ta sklep sodišča prve stopnje prejel 11. 2. 2019, kar pomeni tri dni po pravnomočnosti navedene sodbe. V teh okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo počakati in se prepričati o datumu vročitve sodbe z dne 28. 1. 2019 obdolžencu, počakati na njeno pravnomočnost in zatem izdati navedeni sklep z ustreznim pravnim poukom, da obdolženec to odločitev lahko izpodbija v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Storilec se je na tak način ves čas postopka skliceval na to, da v času storitve obravnavanega prekrška ni bil v svojem vozilu, pri tem pa se je skliceval na dokaz, ki ga je predložil prekrškovni organ, ta dokaz pa je sodišče prve stopnje izvedlo tudi z dodatno povečavo navedene fotografije, z vpogledom vanjo in zatem s primerjavo osebe v vozilu s storilcem. Storilec je na tak način nedvomno predložil razbremenilni dokaz s predlogom za izvedbo dokaza prekrškovnega organa oziroma navedene fotografije, sodišče pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je storilec s tem dokazom izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da naj bi on v časovnih in krajevnih okoliščinah iz plačilnega naloga prekrškovnega organa z dne 16. 8. 2018 vozil svoj osebni avtomobil.
ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-5. ZKP člen 240.a, 244, 244.a
prisilna privedba priče - pravica do sodelovanja pri dokazovanju
Res je, da se je pritožnica na prvostopenjskem sodišču zglasila, kar je zabeleženo z uradnim zaznamkom, ki je sestavni del spisovnega gradiva, vendar pa je pritožnica takrat izrazila, da se na zaslišanju ne bi rada soočila z obdolženo, kar je še dodatno potrdila z dopisom. Obdolženka je na zaslišanju izrazila voljo, da želi biti prisotna pri izvedbi nadaljnjih dokazov, kar je tudi dokaz z zaslišanjem priče (pritožnice). Gre za z Ustavo zajamčeno pravico obdolženke v postopku o prekršku, ki ji zagotavlja sojenje v njeni navzočnosti in uresničevanje pravice do poštenega postopka, kar ji sodišče mora zagotoviti. Pritožnica pa je izrecno izjavila, da ne želi, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisotnost pritožnice na razpisanem zaslišanju zagotovilo z odredbo o privedbi pritožnice.
Vprašanje razumljivosti in pravočasnosti vlog v prekrškovnem postopku je skladno z 2. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 urejeno v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), ki v prvem odstavku člena 76 določa, da je pisna vloga tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki) ali pa vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom (elektronsko vlogo), overjenim s kvalificiranim potrdilom, pri čemer se pisna vloga v fizični obliki vloži tako, da se pošlje po pošti ali izroči neposredno sodišču, medtem ko se vloga v elektronski obliki vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu sodišča, ki samodejno potrdi njen prejem. Tako pisne, kot tudi vloge, ki so poslane po elektronski poti pa morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je potrebno, da so sposobne za vsebinsko obravnavo ter podpisane, pri čemer pa vloga, ki je v elektronski obliki, mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s klasificiranim potrdilom. Zato se po prepričanju pritožbenega sodišča ni strinjati s pojasnili prekrškovnega organa v odgovoru z dne 11. 12. 2018 o tem, da se določbe členov 14 in 15 ZEPT nanašajo tudi na vloge, ki so sicer v izvirniku izdane v elektronski obliki, nato pa nepodpisane poslane po navadni pošti, saj se obe navedeni določbi nahajata v tretjem poglavju Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP), ki posebej določa način in pogoje le za elektronski podpis, ne pa na vloge, ki so poslane sodišču z navadno pošto, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je prekrškovni organ s priporočeno pošiljko po pošti 23. 11. 2018 sodišču poslal pritožbo v predmetni prekrškovni zadevi, ki je bila nepodpisana. Ali skrajšano: vloge, ki so poslane po elektronski pošti in ki so podpisane z varnim elektronskim podpisom, overjenim s klasificiranim potrdilom so popolne, četudi ne vsebujejo lastnoročnega podpisa pooblaščene osebe, temveč le elektronski podpis, ki ga lahko prejemnik v vsakem trenutku tudi preveri, medtem ko morajo biti pisne vloge v fizični obliki, ki so poslane po pošti ali pa izročene neposredno sodišču, lastnoročno podpisane, saj so v nasprotnem primeru nepopolne in v takih primerih sodišče zahteva od vložnika, da nepodpisano vlogo dopolni. Če tega ne stori, pa se takšno vlogo zavrže.
nastanitveni objekt - stanodajalec - pristojni organ
V prvem odstavku člena 22 tega zakona je kot prekrškovni organ določen Inšpektorat RS, pristojen za notranje zadeve, med drugim tudi za ugotavljanje kršitev iz prvega odstavka člena 9 ZPPreb, medtem ko naloge prekrškovnega organa, tudi za kršitve iz prvega odstavka člena 9 istega zakona opravlja policija, v kolikor se te kršitve nanašajo na policijsko prijavo. V konkretnem primeru je za odločitev, kateri prekrškovni organ je v skladu s takrat veljavnim členom 22 ZPPreb pristojen za obravnavo kršitve iz prvega odstavka člena 9 tega zakona ključna ugotovitev, ali gre v konkretnem primeru za kršitve, ki se nanašajo na policijsko prijavo, ker le v slednjem primeru naloge prekrškovnega organa za kršitve iz prvega odstavka člena 9 tega zakona opravlja policija, v vseh ostalih primerih pa Inšpektorat RS, pristojen za notranje zadeve.
ZKP člen 4, 8. ZP-1 člen 67, 155, 155/1, 155/1 - 4. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2
pravica do uporabe lastnega jezika - postopek o prekršku - pravica do tolmača
Pravica do uporabe lastnega jezika v postopku je uzakonjena tudi v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, ki je sprejela skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo v EU pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih ter v postopkih za izvrševanje Evropskega naloga za prijetje, veljati pa je pričela 15. novembra 2010. Iz te Direktive izhaja (člen 2), da države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali pa ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in drugimi sodni organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na kateremkoli potrebnem vmesnem zaslišanju. Države članice tudi zagotovijo, da je, kadar je to potrebno, za zagotovitev pravičnega postopka na voljo tolmačenje za komuniciranje med osumljenci ali obdolženci ter njihovimi pravnimi svetovalci glede zaslišanj v postopku ali vložitve pritožbe ali drugih prošenj v postopku. Predmetni postopek je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pokazal, da prvostopno sodišče v predmetnem prekrškovnem postopku ni storilo vsega, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje njegove pravice, da v predmetnem prekrškovnem postopku spremlja postopek v svojem jeziku. Kot pravilno opozarja pritožba, je obdolženec že pred podajo svojega zagovora sodišče seznanil, da slabo razume slovenski jezik, po podanem pravnem pouku, da pa lahko uporablja v postopku svoj jezik in da ima celo pravico do ustnega prevajanja tistega, kar sama navaja, oziroma kar navajajo drugi, pa je v zapisniku o njegovem zaslišanju izostala njegova izjava o tem, ali decidirano zahteva prevajanje samega postopka in prevajanje listin, oziroma drugega ključnega dokaznega gradiva oz. se temu odpoveduje.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - podaljšanje roka za opravo procesnih dejanj - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - postopek z obdolžilnim predlogom
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se glede rokov v postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ta pa v VIII. poglavju v členih 89 do 91 uzakonja procesni institut vrnitve v prejšnje stanje, ki obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sklep o varnostnem ukrepu ali vzgojnem ukrepu ali pa o odvzemu premoženjske koristi, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje tako, da bodisi napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v 8-ih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oz. odda pritožbo, o takšnem predlogu pa vselej odloča sodišče, pred katerim teče postopek. Povedano pomeni, da je ta procesni institut namenjen le obdolžencu, ne pa državnemu organu in izključno v primeru zamude glede vložitve napovedi pritožbe oz. pritožbe zoper sodbo in drugih v členu 89 ZKP navedenih primerih, zato je že iz tega razloga pritožbeno uveljavljani predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede zamude roka v zvezi z dopolnitvijo obdolžilnega predloga, neupošteven. Glede na takšno poslovanje prekrškovnega organa, ki prvega sodišča tudi ni obvestil z zapleti v zvezi s pridobivanjem manjkajočih podatkov iz tujine in s tozadevnim podaljšanjem roka, je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je tako nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, kar je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno pojasnilo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je takšen sklep prvostopnega sodišča obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), česar pritožba tudi ni ustrezno argumentirala. Ne glede na sprejeto odločitev prvostopnega sodišča pa je pojasniti, da sme kljub zavrženju obdolžilnega predloga prekrškovni organ vse do zastaranja prekrškovnega pregona vložiti nov obdolžilni predlog, saj za sklep o zavrženju obdolžilnega predloga ne velja ”ne bis in idem” niti ”res iudicata”, kajti prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom sprejelo le procesno odločitev, ko je nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, ni pa presojalo utemeljenosti tako vloženega obdolžilnega predloga, kar prekrškovnemu organu omogoča ponovno vložitev le-tega.
Drži sicer, da iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja ugotovitev o storitvi prekrškov, pri čemer je navedena tudi sankcija za prekršek po členu 10 Uredbe 1924/2006, kjer je predpisan razpon globe od 800,00 do 12.000,00 EUR, za prekršek po 3. točki člena 7 Uredbe 1169/2011/EU pa globa od 1.200,00 do 7.500,00 EUR. Vendar pa v nobenem primeru pritožba nima prav, da je takšen izrek sankcije zakonit, zlasti iz razloga, ker je v konkretnem primeru za vsakega izmed obeh prekrškov predpisana globa v razponu. V skladu z 2. alinejo člena 62.a ZP-1 mora sodišče po predložitvi ZSV po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali je prekrškovni organ postopal v skladu s svojimi pooblastili in storilcu izrekel (določil) globo v predpisanem znesku oziroma na spodnji meji globe, ki je predpisana v materialnopravnih določbah posameznega zakona. Take kontrole pa ne more opraviti, če v odločbi ni navedeno, kakšna globa je bila določena za posamezni prekršek. Preizkusiti pa mora tudi, če je prekrškovni organ upošteval določbe člena 27 ZP-1 o steku prekrškov, česar prav tako v takem primeru, kot je obravnavani, ko je bila izrečena le enotna globa, predhodno pa nista bili določeni globi za posamezni prekršek, ne more. Tako ni dvoma, da je v skladu z 2. alinejo prvega odstavka člena 62.a ZP-1 ugotovljena kršitev materialne določbe zakona s strani prekrškovnega organa (prvi odstavek člena 27 ZP-1), kar bi že s strani prvostopnega sodišča v okviru uradnega preizkusa po vloženi ZSV terjalo spremembo odločbe prekrškovnega organa z ustavitvijo postopka o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1.
ZP-1 člen 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-1, 136/1-5. ZPrCP člen 45, 45/10, 110, 110/3, 110/7
ustavitev postopka o prekršku - opisano dejanje ni prekršek - ni dokazov, da je obdolženi storil prekršek - zakonski znaki prekrška - udeleženec prometne nesreče - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - neprilagojena hitrost vožnje - dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči
Voznik mora vsem cestnoprometnim okoliščinam in svojim vozniškim sposobnostim vožnjo vozila v cestnem prometu prilagoditi tako, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Takšne ovire pri vožnji vozila v cestnem prometu so lahko najrazličnejše, dolgoletna sodna praksa pa je pritrdila tudi stališču, da takšno oviro pri vožnji vozila v cestnem prometu, ki jo voznik lahko pričakuje in mora po potrebi vozilo pred njo ustaviti, pomeni tudi rob vozišča, to je meja, ki loči površino, ki je namenjena prometu vozil, to je vozišče, od površine, ki to ni, na primer od bankine, obcestnega jarka itd.
Sodišče nima diskrecijske pravice, da v vsakem posameznem primeru odloči, ali je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v preizkusni dobi nujen ali ne.
Pritrditi je pritožbi, da je obramba za ugotavljanje obdolženkine prištevnosti po nesreči dokazni predlog za postavitev izvedenca nevropsihiatrične stroke utemeljevala s potrebno stopnjo verjetnosti, ki jo je gradila prevdsem na izpovedih tam naključno prisotnih prič Z. K., ki je (zapisnik na list. št. 70) izpovedal, da je bila obdolženka v glavo ”bela” in neodzivna, prepričan pa je bil tudi, da naj ne bi bila alkoholizirana, medtem ko je G. D. obdolženkino stanje opisal na način, kot da je bila šokirana. Po drugi strani pa je dokazni postopek pokazal, da poslujoča policista K. in M. nista povsem obvladala obdolženkinega početja na kraju samem, zaradi česar je na kraj bila poklicana druga policijska patrulja, v kateri je bil tudi T. S. (zapisnik na list. št. 55), ki pa je opravil celo vklenitev obdolženke, ki naj bi na kraju samem vpila, jokala, vlekla policiste za uniformo, celo naj bi blodila in izgledala naj bi, kot da ni tam, normalno pa je bilo z njo mogoče kontaktirati le tu in tam. Izpovedi slednje priče, čeprav je bila zaslišana, pa prvo sodišče, ko je presojalo utemeljitev tega dokaznega predloga, ni ocenjevalo, čeprav sta o obdolženkini neodzivnosti podobno izpovedovala tudi priči K. in D..
odreditev strokovnega pregleda - postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov - utemeljen sum - odklon strokovnega pregleda - vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi
Ključno za presojo v predmetni prekrškovni zadevi namreč je, ali je za odreditev strokovnega pregleda obdolžencu obstajal sum, da je obdolženec kot udeleženec cestnega prometa vozil pod vplivom prepovedanih substanc. Poslujoči policist je to ugotovil ne le na podlagi rezultata hitrega testa v slini, temveč tudi na podlagi rezultatov preliminarnega postopka, v katerem je bilo ugotovljeno, da ima obdolženec pordele oči, da je pri njem prisoten horizontalni drget oči ter horizontalni in vertikalni drget oči v končnih položajih in nemirnost pri usmerjenosti oči k izbranim točkam, obstajala pa ni niti reakcija zenic na osvetlitev. Že navedene okoliščine so povsem zadostovale za obstoj utemeljenega suma, da obdolženec kot udeleženec v cestnem prometu vozi pod vplivom prepovedanih substanc, zaradi česar mu je prvostopno sodišče s sklepom opr. št. PR 254/2018 z dne 19. 3. 2018 tudi začasno odvzelo njegovo veljavno vozniško dovoljenje.
delo v splošno korist - delovni invalid I. kategorije invalidnosti - popolna nezmožnost za pridobitno delo
Pritožbeno sodišče znova izpostavlja, da ni mogoče enačiti zdravstvene zmožnosti za opravo svojega poklica in siceršnjih zdravstvenih zmožnosti za opravljanje kakega drugega dela oz. nalog v splošno korist. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 72/2015 z dne 15. 12. 2015 izpostavilo, da tudi ugotovitev I. kategorije invalidnosti storilca (sama po sebi) ne izključuje možnosti oprave nalog v splošno korist, v sodbi IV Ips 47/2016 z dne 15. 11. 2016 pa je pojasnilo, da invalidnost I. kategorije ne pomeni nujno, da storilec, ki je razvrščen v to kategorijo, ne more opravljati dela v splošno korist ali v korist lokalne samoupravne skupnosti. Zaključke o popolni zdravstveni nesposobnosti storilca za opravljanje dela v splošno korist bi tako bilo mogoče sprejeti zgolj na podlagi jasnih in izrecnih pojasnil, zakaj storilec naj zaradi bolezni, ki mu je preprečevala opravljanje dela učitelja in je bila podlaga za invalidsko upokojitev storilca v letu 1992, ne bi bil sposoben opravljati lažjih fizičnih del, kot je sortiranje ali npr. grabiti listja, kositi trave, pometati pločnika, obirati jabolk in podobno. Ker pa je obrazložitev zdravnice, ki je opravila preventivni zdravstveni pregled kljub dodatnim pojasnilom z dne 15. 9. 2017 še vedno preskopa, je po mnenju pritožbenega sodišča zaključek o popolni zdravstveni nezmožnosti storilca za opravo nalog v splošno korist (še vedno) preuranjen in tako odločitev prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka nadomestitve globe temelji na še vedno nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, na kar utemeljeno opozarja tudi storilec v pritožbi, v kateri ponovno izpostavlja kakšna dela je opravljal po invalidski upokojitvi in jih še vedno opravlja.
oprostitev plačila sodne takse - družinski člani - samska oseba - lastni dohodek družine
Zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je storilec roj. 13. 1. 1992, kar pomeni, da v času vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse sicer še ni dopolnil 26 let in so ga bili starši zaradi rednega šolanja dolžni vzdrževati. Vendar pa je v času odločanja o storilčevem predlogu, to je 15. 5. 2018 storilec že dopolnil 26 let, kar ima za posledico, da ga starši kljub rednemu šolanju niso več dolžni preživljati. Ker je sodišče vezano na dejansko stanje, kot je izkazano v trenutku odločanja, bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati dejstvo, da je storilec tekom postopka dopolnil 26 let. Zato zagovornik utemeljeno izpostavlja, da storilčevih staršev glede na določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUJPS) v zvezi s prvim odstavkom istega člena pri ugotavljanju materialnega položaja storilca sodišče ne bi smelo upoštevati, temveč bi moralo obravnavati storilca kot samsko osebo.
stranska sankcija odvzema predmetov - izrek enotne kazni za dejanja v steku - določitev kazni
Odvzem predmetov je namreč v skladu s šesto alinejo drugega odstavka 4. člena ZP-1 stranska sankcija. Šesti odstavek 4. člena ZP-1 določa, da se poleg globe ali opomina sme izreči ena ali več stranskih sankcij. Določba prvega odstavka 27. člena ZP-1 pa jasno določa, da se za prekrške storjene v steku, določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Zato sankcije, ki ni bila določena za posamični prekršek, v izreku enotne sankcije ni mogoče izreči.
zastaranje izvršitve - prekinitev zastaranja - poziv za plačilo - priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena denarna kazen
Izdaja sklepa o dovolitvi obročnega plačila globe predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu sankcija ne sme izvršiti in v skladu z drugim odtavkom 44. člena ZP-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega obročnega odplačevanja globe oziroma denarne kazni.
Ker četrti odstavek 207. člena ZP-1 med drugim določa, da se z dnem vpisa sodbe oziroma sklepa, s katerim je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepoved uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, izbrišejo vse do tedaj zbrane kazenske točke in tudi vse kazenske točke, izrečene s sodbo oziroma sklepom sodišča ali odločbo prekrškovnega organa, ki so bile za prekršek, storjen v času veljavnosti vozniškega dovoljenja, izrečene po prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, bi po mnenju pritožbenega sodišča morale kazenske točke za prekršek, ki ga je storilec storil pred pridobitvijo novega vozniškega dovoljenja, ob izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja biti izbrisane iz skupne evidence kazenskih točk.
hišna preiskava - nezakonita hišna preiskava - hišna preiskava v nenavzočnosti obdolženca - odredba za hišno preiskavo
Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da ima prvostopno sodišče prav, da odločba prekrškovnega organa temelji na nezakonitem dokazu v zvezi z izvedbo hišne preiskave, ki je bila izvedena 8. 9. 2016. V skladu s 7. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se tako v rednem, kot tudi v hitrem postopku o prekršku v zvezi z izvedbo hišne in osebne preiskave uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pa v prvem odstavku člena 216 ZP-1 izrecno določa, da pri hišni preiskavi imajo pravico biti navzoči tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje oziroma njegov zastopnik (poleg dveh solenitetnih prič). Natančno branje zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča dne 8. 9. 2016 ne izkazuje, da je ob tej hišni preiskavi bil navzoč osumljenec F. H., ki naj ne bi na tem naslovu bival že več mesecev. Po povedanem je torej ključni razlog za zaključek o tem, da hišna preiskava 8. 9. 2016 ni bila izvedena v skladu z določbami ZKP ni v tem, da se je odredba za hišno preiskavo glasila na F. H., ne pa na storilca, kajti z vidika zakonitosti pridobljenih dokazov pri hišni preiskavi ni bistveno, ali je uporabnik prostora identičen z osebo, ki je navedena v odredbi, kajti podatek o lastniku stanovanja se uporablja zgolj zaradi identifikacije stanovanja, ki se preiskuje, ne pa zato, da bi se kakorkoli omejil krog upravičencev iz člena 36. Ustave RS in drugega odstavka člena 215 ZKP. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je namreč ključna pomanjkljivost izvedene hišne preiskave v tem, da uporabniku ene izmed sob, to je storilcu M. Š., za katerega ne obstaja podatek, da na tem naslovu naj ne bi bival, ni bilo omogočeno, da bi bil pri izvedbi hišne preiskave navzoč, niti ni razvidno, da je o izvedbi hišne preiskave bil obveščen, kar je ključno za presojo o (ne)zakonitosti dokaza, na katerega se opira odločba prekrškovnega organa, katero je prvostopno sodišče ob uradnem preizkusu vložene ZSV (6. alineja člena 62.a ZP-1) povsem pravilno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.