izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je sodeloval pri odtujitvi osmih vreč z ureo, ki jih je pomagal naložiti v vozilo in s tem pomagal, da so bile odpeljane z območja tožene stranke. Z opisanim ravnanjem je podan dejanski stan kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, saj je tožnik nezakonito razpolagal s sredstvi tožene stranke. Zaradi te kršitve je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.
Iz izreka izvršilnega naslova je razvidno, da je bilo dolžnici pod grožnjo izreka denarne kazni v bodoče prepovedano vsako tako ali podobno motenje posesti skrajno desnega dela garaže, zlasti pa vsakršno spreminjanje kode, s katero se odpirajo drsna vrata pred njo, ali ključavnice na teh vratih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je parkiranje osebnega vozila pred vhodom v skrajni desni del garaže upnikov povsem nov način motilnega dejanja in se to dejanje bistveno razlikuje od načina prejšnjega motenja.
ZDR člen 110, 110/2, 112, 112/1-3, 112/1-4, 112/2, 134.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – odpravnina – odškodnina za čas odpovednega roka – rok za podajo odpovedi – opomin na izpolnjevanje obveznosti
Na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ne vpliva, da tožnica s podajo odpovedi ni počakala osem dni na odgovor tožene stranke, po tem ko jo je opomnila na izpolnjevanje obveznosti. Četudi bi tožena stranka v vmesnem času plačala nepravočasno izplačane plače, to ne bi pomenilo, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca ne bi bil podan.
pripoznava tožbenega zahtevka – sodba na podlagi pripoznave – zamudna sodba
Izjava o pripoznavi mora biti jasna, nedvoumna in se mora nanašati neposredno na tožbeni zahtevek. Odgovor na tožbo, kot ga je oblikovala tožena stranka in v katerem je navedla, da so razveljavili odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je še vedno zaposlen pri njih, da je koristil letni dopust v času odpovednega roka in da delovno razmerje ni bilo prekinjeno, s prošnjo, da se tožba umakne, nima značilnosti pripoznave toženega zahtevka. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, ampak je ob odsotnosti tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo ob izpolnjenih pogojih iz 318. čl. ZPP izdalo zamudno sodbo.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – ustrezna zaposlitev
Tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, za katero se je zahtevala druga smer izobrazbe kot za delovno mesto, na katerega se je nanašala redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem ni bistveno, da je tožnica v preteklosti pridobila številne delovne izkušnje in se dodatno izobraževala, tako da bi po lasni oceni na tem delovnem mestu delo lahko opravljala.
pasivna legitimacija za preklic izjave - nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja – neznani izjavitelj – anonimni vir – posredovalec informacije
Glede na to, da se toženi v pismu, ki ga je objavil v časopisu M., sklicuje, da je sporno izjavo podal NN, je po mnenju sodišča druge stopnje lahko nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša obravnavani civilni spor, tisti, ki je informacijo posredoval javnosti.
tekst :
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v nov postopek.
Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do sporne vsebine žaljive trditve o dejstvih in ocenilo, da je izjava objavljena v 26. številki revije M. z dne 24.6.2006, da tožnik D. S. ni šel v M. kot dopisnik, ampak je bil vodja jugoslovanske obveščevalne službe, žaljiva in posega v tožnikovo osebno dostojanstvo, ki vključuje tudi pravico do časti in ugleda (34. člen Ustave RS). V nadaljevanju je ugotovilo, da iz teksta jasno sledi, da je toženi zapisal izjavo tretje osebe, zato v tej pravdi ni pasivno legitimiran za preklic izjave. Tožba je nesklepčna, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki graja materialnopravno zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, da od razširjevalca lažnih trditev ni mogoče zahtevati preklica izjave. V obrazložitvi navaja, da je škodo, ki jo napravi tisti, ki kleveta, mogoče odpraviti le z odstranitvijo takšnih trditev.
Pritožba je utemeljena.
Glede na to, da se toženi v pismu, ki ga je objavil v časopisu M., sklicuje, da je sporno izjavo podal NN, je po mnenju sodišča druge stopnje lahko nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša obravnavani civilni spor tisti, ki je informacijo posredoval javnosti. Drugačno stališče bi namreč pripeljalo do tega, da bi se vsakdo skliceval na anonimne vire in se izognil odgovornosti za posege v osebno dostojanstvo drugih ljudi.
Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni izvajalo dokazov v zvezi z neresničnimi in nedokazanimi žaljivimi trditvami o tožniku, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, da ob pravilni uporabi materialnega prava izvede predlagane dokaze v nakazani smeri ter jih oceni in nato odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka (355. člen ZPP).
Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.
identifikacijski znak zemljiške parcele – oznaka nepremičnine – zemljiškoknjižni podatki - vpis v zemljiško knjigo – listine, ki so podlaga za glavni vpis – vsebina listine, ki je podlaga za glavni vpis – zemljiškoknjižni postopek – načelo formalnosti postopka
V listini, ki je podlaga za glavni vpis, mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Za vpis v zemljiško knjigo zadošča že identifikacijski znak, zato ni potrebno, da bi listina obsegala tudi druge podatke o nepremičninah. Listina, ki jo je predložila predlagateljica za vpis nepremičnine, ni označena z identifikacijskim znakom, iz vpogleda v zemljiško knjigo pa izhaja, da je na nepremični vzpostavljena etažna lastnina, zato bi kupoprodajna pogodba, ki je bila sklenjena 22. 10. 2007, morala vsebovati zemljiškoknjižne podatke, ki so zakonska podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.
ZZK-1 člen 9, 9/2, 147, 148, 148/1, 150, 150/1. SPZ člen 38, 38/2.
dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka- pogodbeno dogovorjena prepoved odsvojitve in obremenitve – prehod na pravne naslednike
Vpis je dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena oziroma predznamovana pravica, glede katere se bo opravil vpis, in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis.
ZPP člen 11, 262, 262/2, 286, 286/1, 286b. ZPP-D člen 130, 130/1, 130/2, 130/3.
navajanje dejstev in predlaganje dokazov – prekluzija
Pravilo o prekluziji je konkretizacija temeljnega načela hitrosti in ekonomičnosti postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 11. člena ZPP ter ga je treba v skladu s tem načelnim izhodiščem tudi pravno razlagati.
Služnost se lahko priposestvuje le v obsegu, kot se je dejansko izvrševala v 20-letnem obdobju, in za namene, za katere se je ta izvrševala. Tožnika bi za pridobitev služnosti v takem obsegu, kot jo zahtevata (vožnja z vsemi vozili in za vse potrebe), morala dokazati, da sta služnost v takem obsegu priposestvovala že njuna pravna prednika.
Izpodbojna tožba je oblikovalna in ne ugotovitvena.
V situaciji, ko je jasno, da mora biti postavljen oblikovalni zahtevek, medtem ko je sodna praksa daljše obdobje tolerirala tudi napačno postavljene (oz. neutemeljene) zahtevke, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno (in ni prekoračilo pooblastil iz 285. člena ZPP), ko je tožečo stranko na naravo tožbenega zahtevka opozorilo.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0056844
ZIZ člen 64, 65, 65/3. SPZ člen 8, 271/2.
nedopustnost izvršbe - ugovor tretjega - sklep o ugovoru - lastninska pravica na nepremičnini - lastninska pravica na stavbi - superficies solo cedit - stavbna pravica
Ker stavbne pravice (niti morebiti kakšne druge pravice, ki bi tožniku dajala lastninsko pravico na stavbi) tožnik ni izkazal, njegov tožbeni zahtevek, s katerim zahteva nedopustnost izvršbe na stavbi (brez dela parcele), ne more biti utemeljen.
Tretji lahko izvršbo prepreči, če ima takšno pravico, ki bi tretjemu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar in s tem posegel v pravni položaj tretjega, temu dala možnost, da bi odtujitev preprečil
Tožnik je vložil zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka v roku 6 mesecev od dneva vročitve odločbe o pravici do pokojnine, zaradi česar mu gre zahtevana pravica kot uživalcu pokojnine od dneva pridobitve pravice do pokojnine (od 22. 2. 2007) dalje, in ne šele od 1. 2. 2008, ko je začel veljati ZVarDod.
Gre za spor zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Tožeča stranka izpodbija dve darilni pogodbi. Gre za neodplačno razpolaganje tretjega, ki je dolžnikov zakonec oziroma je z njim v sorodstvu v ravni vrsti. Zato se domneva, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano. Pri neodplačnih razpolaganjih že samo stanje brezplačnosti zadošča za izpodbojnost.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta darilni pogodbi z dne 9.10.2003 z vknjižnim dovoljenjem z dne 13.10.2003, sklenjeni med P. B. in J. R. glede nepremičnine, ki se nanaša na stanovanje št. 64 na naslovu ...., s katero je bila lastninska pravica prenesena na R. J., in pogodba, sklenjena med zakoncema z dne 9.10.2003 glede ½ nepremičnine, ki se nanaša na stanovanje št. 64 na naslovu ..., s katero je bila lastninska pravica P. M. do ½ prenesena na P. B., brez pravnega učinka napram tožeči stranki glede njene terjatve v višini 129.793,83 EUR. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva od tožene, da je dolžna trpeti izvršbo na njeni nepremičnini za izterjavo terjatve tožeče stranke v višini 129.793,83 EUR. Toženi je prav tako naložilo, da je dolžna povrniti tožeči njene pravdne stroške.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotno uporabljenega materialnega prava in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče neutemeljeno očita toženi, da ni izkazala svoje trditve, da je prispevala ¾ kupnine za predmetno stanovanje. Njeno trditev sta potrdila priči M. in B. P., do njunih izpovedi pa se sodišče ni opredelilo. Sodbe se zato ne da preizkusiti. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je v predmetni zadevi izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 255. člena OZ, ko je ocenilo, da M. P. in B. P. nimata dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožeče stranke. Sodišče je sicer vpogledalo v zemljiškoknjižni izpisek, vendar je zmotno navedlo, da je hipoteka tožeče stranke vknjižena šele na 6. mestu. Stanje o vpisu v zemljiški knjigi namreč izkazuje, da je pred tožečo stranko vknjižena le A. d.d., ki je odkupila vse pred tožečo stranko vpisane terjatve, ki po svoji vrednosti predstavljajo 1.043.231,51 EUR, vrednost nepremičnine pa je na dan 16.11.2008 v znesku 2.403.344,00 EUR. Dolžnika v izvršilnem postopku sta družabnika družbe I. d.o.o., kar pomeni, da dolžnika razpolagata s premoženjem iz katerega bi se tožeča stranka lahko izplačala.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. V danem primeru gre za spor zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Tožeča stranka izpodbija dve darilni pogodbi, in sicer darilno pogodbo, sklenjeno med zakoncema z dne 9.10.2003 glede ½ nepremičnine stanovanja št. 64 na naslovu ......, s katero je bila lastninska polovica do ½ P. M. prenesena na P. B., ter darilno pogodbo z dne 9.10.2003 z vknjižbenim dovoljenjem z dne 13.10.2003, sklenjeno med B. P. in J. R. glede iste nepremičnine, s katero je bila lastninska pravica na predmetnem stanovanju v celoti prenesena na J. R.. Gre za neodplačno razpolaganje tretjega, ki je dolžnikov zakonec oziroma je z njim v sorodstvu v ravni vrsti. Zato se domneva, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano (2. in 3. odstavek 256. člena OZ). Pri neodplačnih razpolaganjih (za kar je v danem primeru šlo) že samo stanje brezplačnosti zadošča za izpodbojnost. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno štelo, da je izpolnjen pogoj 2. odstavka 255. člena OZ, ko je ocenilo, da M. P. in B. P. nimata dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožeče stranke. Pri tem se sklicujejo tudi na nedovoljeno novoto, to je cenitveno poročilo z dne 16.11.2008, ki ga je pritožnica priložila pritožbi. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o tem, da se sodbe ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na ugotavljanje zatrjevanega prispevka tožene stranke h kupnini za predmetno stanovanje. Sodišče prve stopnje je namreč take trditve tožene stranke štelo za izpodbite že s samim zapisom 1. točke darilne pogodbe, iz katere izhaja, da je darovalka B. P. podarila in izročila svoji hčerki R. J. v last in posest svoje stanovanje št. 64 na ..... in da bi morala toženka svojo zatrjevano lastninsko pravico uveljavljati v ustreznem postopku, česar pa ni storila. Zato je sodišče štelo njene trditve o prispevku ¾ kupnine za stanovanje kot neupoštevne. Pritožbene trditve o tem, da se sodišče ni opredelilo do zaslišanih prič M. P. in B. P., ki sta potrdila, da je toženka prispevala ¾ kupnine za predmetno stanovanje pa so s tem neutemeljene. Po povedanem pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
1. odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).
Ne glede na dejstvo, da je tožena stranka prvo vlogo vložila na sodišče po uveljavitvi ZST-1, se pri odmeri sodne takse za pritožbo upoštevajo določbe ZST, ker se je postopek začel še v času veljavnosti tega zakona, ko je bila vložena tožba.
ZOZP člen 7, 7/1, 17, 17-1, 17-2. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03 člen 3, 3/1.
avtomobilska nesreča – povrnitev nepremoženjske škode – zavarovanje avtomobilske odgovornosti – izguba pravic zavarovane osebe – vožnja brez vozniškega dovoljenja – vožnja pod vplivom alkohola
Sodišče je glede na nesporno dejstvo, da se je tožnik zavedal, da voznica ni imela vozniškega dovoljenja, pravilno ugotovilo, da je tožnik izgubil pravice iz zavarovanja, in sicer iz razloga po 1. odst. 3. čl. AO-03. Ugovor proti tožniku pa ni tisti, ki ga zavarovalnica ne sme uveljavljati proti oškodovancu, kar je določeno v 7. čl. ZOZP, pač pa je ta ugovor naperjen proti tožniku kot zavarovancu.
Glede na pomanjkanje razlogov v sodbi o odločilnih dejstvih nadomestne vročitve, je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
Ker tožnika ob zaključku glavne obravnave nista bila več lastnika sporne nepremičnine, je odločitev o zavrnitvi zahtevka po lastninski tožbi materialnopravno pravilna.
izvršba na podlagi verodostojne listine - Centralni oddelek za izvršbo na podlagi verodostojne listine (COVL) - izključna krajevna pristojnost - izvršba na nepremičnine - dopustna pritožbena novota - obrazložen ugovor - zaslišanje strank - subsidiarno dokazno sredstvo
V zvezi s pritožbenim očitkom, da za odločanje v pravdnem postopku ni pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, temveč Okrajno sodišče v Mariboru, gre za dopustno pritožbeno novoto. Upnik namreč v predpisanem obrazcu predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni imel možnosti navesti, katero pravdno sodišče je izključno krajevno pristojno za odločanje v primeru dolžnikovega obrazloženega ugovora.
Ne drži, da je zaslišanje strank le subsidiarno dokazno sredstvo, saj je to bilo nekoč, zdaj pa velja v našem pravnem sistemu načelo proste presoje dokazov in noben dokaz nima avtomatično večje vrednosti kot drugi. Glede na to, da lahko sodišče po določbi 257. člena ZPP odločilna sporna dejstva ugotovi tudi z zaslišanjem strank, dokaznemu predlogu za zaslišanje dolžnikove zakonite zastopnice ni mogoče že vnaprej oporekati dokazne vrednosti.