ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0080463
OZ člen 261. ZPP člen 286.
izgubljeni dobiček – trditvena podlaga – odgovor na pripravljalno vlogo – pravica do izjave – pridržna pravica – vrednost pridržane stvari
Zagotovitev pravice nasprotne stranke do izjave ni avtomatično kršena že s podajo vloge nekaj dni pred narokom, temveč je treba ugotoviti, ali so navedbe v vlogi takšne, da stranka na njih do naroka oziroma na samem naroku ne more oziroma ni mogla odgovoriti.
OZ pridržne pravice ne omejuje glede na vrednost stvari, prav tako pa je njena podlaga lahko katerakoli upnikova terjatev. Višina denarne terjatve upnika tako ne more vplivati na obstoj pridržne pravice in zato tudi ni nujno vselej v sorazmerju z vrednostjo pridržane stvari.
Pritožnica ne more uspeti z navajanji glede (izvensodnih) dogovorov med pravdnima strankama v zvezi s pravdnimi stroški, ko je druga toženka ob podaji soglasja k umiku tožbe izrecno zahtevala povrnitev stroškov, katere je tudi konkretizirano opredelila.
neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika – neposredno plačilo podizvajalcu – dokazno breme – gradbena pogodba – kontna kartica – verodostojna listina
Kontna kartica ima značaj verodostojne listine.
Naročnik sme tudi brez posebnega pogodbenega dogovora opraviti plačilo neposredno podizvajalcu, če glavni izvajalec pripozna podizvajalčevo terjatev.
Za uspešnost neposrednega zahtevka podizvajalca zoper naročnika posla je nujen obstoj dospele terjatve izvajalca do naročnika posla.
Zaščita podizvajalca ne more biti zagotovljena na račun investitorja (naročnika). Podizvajalec je bil v pogodbenem odnosu s podjemnikom, zato je na njem dokaz o dobavi blaga in opravi storitev podizvajalcu; s tem pa tudi dokazovanje dejstva, da opravljena dela oz. storitve niso bila zajeta v začasnih mesečnih situacijah.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082301
URS člen 26. OZ člen 131. ZGO-1 člen 66, 68. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do povračila škode - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje nosilca oblasti - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - (ne)zavestno nezakonito ravnanje - neskrbnost - profesionalna skrbnost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. Vsako neskladje s pravom še ni podlaga za odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da pojma protipravnosti ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Hkrati je pravilno upoštevalo tudi, da določene napake oziroma nezakonitosti v ravnanju organov, ki so razlog za spremembo oziroma razveljavitev odločbe s strani (instančno) višjih organov, vendarle pomenijo tudi protipravno ravnanje, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost države. V razlogih sodbe je namreč izrecno pojasnilo, da je ravnanje nosilca oblasti po ustaljeni sodni praksi protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kažejo pa se zlasti kot nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka, napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079452
OZ člen 179. ZPP člen 8.
povračilo škode – odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – zlom prstanca desne roke – prosta presoja dokazov – ugotavljanje zmanjšanja življenjske aktivnosti
V skladu z načelom proste presoje dokazov je sodišču v pravdnem postopku prepuščeno, da po izvedenem dokaznem postopku in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, samo odloči, kateri dokaz bo štelo za odločilen in kakšna bo končna dokazna ocena vseh dokazov, ki so bili izvedeni.