zamudna sodba - plačilo razlike plače - vročanje tožbe v odgovor - fikcija vročitve
Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi je razvidno, da je vročevalec poskušal toženi stranki vročiti tožbo s prilogami in pozivom, naj nanjo odgovori, kar izhaja iz povratnice. Ker pisanja ni bilo mogoče izročiti osebi, pooblaščeni za sprejem ali delavcu v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, je vročevalec v hišnem predalčniku tožene stranke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, da lahko pisanje prevzame na pošti v 15 dneh, sicer se bo po teku tega roka štelo, da je pisanje vročeno. Iz obvestila je razvidno, da je vročevalec po poteku roka priporočeno pismo pustil v hišnem predalčniku tožene stranke na naslovu, ki je vpisan v sodni register. Tožena stranka se je v pritožbi sklicevala, da je bil kršen postopek, ker ni bila seznanjena s postopkom pred delovnim sodiščem, vendar ni trdila, da obvestila ni prejela in da obvestilo ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, skupaj z opozorilom, da se bo, v kolikor v 15 dneh od dneva, ko je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, pošiljke ne bo prevzela, štelo, da je bila vročitev opravljena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, kar je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe.
Tožnica je v spornem študijskem letu dosegla trikrat oceno - 3 (dobro), enkrat - 4 (prav dobro) in enkrat - 5 (odlično), zato je sodišče prve stopnje (in pred njim že tožena stranka) pravilno ugotovilo, da znaša povprečna ocena le 7,9 in ne najmanj 8,5, kar je predpisano kot pogoj za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013. Ker sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita, je tožbeni zahtevek na njuno odpravo in nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v obravnavanem študijskem letu zakonito zavrnjen.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o nastanitvi študenta v dijaškem domu, iz katere izhaja, da ima pravico bivati v tem domu od dneva podpisa te pogodbe (začetek študijskega leta). Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v skladu z ZPPreb je določila šele novela ZŠtip z dne 2. 7. 2013, ki je v predmetni zadevi seveda ni mogoče uporabiti retroaktivno. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
napredovanje v višji plačni razred - sodno varstvo
Tožnik je pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo pravic zaradi napredovanja v višji plačni razred, ker se ni strinjal s pisno oceno "povprečen". Tožnik v tej zahtevi od tožene stranke ni določno zahteval preizkusa ocene pred komisijo v skladu z določbami ZSPJS, zato je potrebno oceno "povprečno" upoštevati kot veljavno in dokončno oceno, ki je tožnik v tem sporu ne more izpodbijati. Glede na število točk in oceno delovne uspešnosti "povprečno" je tožnik v spornem obdobju izpolnjeval pogojev za napredovanje za en in ne dva plačna razreda.
ugovor aktivne legitimacije - spor majhne vrednosti - vložitev pripravljalnih vlog po odgovoru na tožbo
Sodišče prve stopnje je napačno presodilo vsebino odgovora na tožbo in štelo, da navedb v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije sploh ni bilo.
Temu ni tako, saj je je tožena stranka navedla, tako kot je povzela v pritožbo: “Tožeča stranka ni upravičenec do vložitve predmetnega zahtevka. Iz listin, ki jih je predložila, ne izhaja, da naj bi tožeči stranki nastala zatrjevana škoda iz naslova ne odprave napak v garancijski dobi.”
Tožena stranka je smela nato v pripravljalni vlogi odgovoriti na navedbe tožeče stranke in ni navajala novih dejstev.
Prvotne kratke navedbe je le dopolnila, kar je smela in bi jo smelo do tega, če ne bi tega sama storila, pripeljati tudi sodišče prve stopnje samo v okviru materialnega procesnega vodstva.
brezposelnost - denarno nadomestilo - prenehanje pravice do denarnega nadomestila
Ker dohodek, ki ga zavarovanec v času prejemanja denarnega nadomestila prejme za opravljeno delo, ne vpliva na izgubo denarnega nadomestila, rok osmih dni, določen v četrtem odstavku 124. člena ZUTD, ne more biti podlaga za odločitev o tem, ali je tožnik postopal skladno z določbami 67. člena ZUTD in za zaključek, da tožniku, ki ni postopal skladno z določbami 67. člena ZUTD, preneha pravica do denarnega nadomestila. Rok osmih dni, v katerem naj bi zavarovanec obvestil zavod o prejetem dohodku, ni določen v 67. členu ZUTD, pač pa je v tej določbi določeno, da so zavarovanci po opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo zavod dolžni obveščati sproti.
Ker sprotno obveščanje v določbi 67. člena ZUTD niti v katerikoli drugi določbi tega zakona ni definirano, niti ni časovno in terminsko opredeljeno, je potrebno vprašanje, ali je zavarovanec postopal skladno z določbami 67. člena ZUTD, presojati za vsak konkreten primer, pri tem pa upoštevati tudi dejstvo, ali gre za takšen prejeti dohodek, ki vpliva na zmanjšanje denarnega nadomestila v smislu prvega odstavka 67. člena zakona ali ne, saj je v delu petega odstavka 67. člena določeno, da se denarno nadomestilo zavarovancu zniža v mesecu, v katerem je prejel plačilo za delo, oziroma v naslednjem mesecu po prejetem plačilu.
odločba o kazenski sankciji - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - odmera kazni - pogojna obsodba - izrečena kazen - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe - dokazna ocena - odvzem premoženjske koristi - izrek sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med izrekom in razlogi - kršitev kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - posredna izvedba dokaza - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - pavšalna zatrjevanja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kaznivo dejanje zlorabe zaupanja - obseg kaznivosti
Obseg kaznivosti je pri obeh zakonskih opisih enak in tudi kazen je v primeru zastopnika premoženjske koristi drugega pri kaznivem dejanju izneverjanja po 215. členu KZ-1 enako visoko predpisana. Različen je le nomotehnični pristop, ko je pri kaznivem dejanju zlorabe zaupanja po prvem (in ne drugem) odstavku 220. člena KZ zastopnikovo ravnanje inkriminirano v temeljni obliki, vendar z enakim kaznovalnim okvirjem kot tedaj, ko je postalo sestavni del kvalificirane oblike pri sedanjem kaznivem dejanju izneverjanja po drugem odstavku 215. člena KZ-1.
IZVRŠILNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0083897
URS člen 14, 14/2. ZIZ člen 41, 41/8, 62, 62/2. ZPP člen 19, 19/1, 108, 108/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-5, 339/2-14. ZS člen 3, 3/1.
izvršba na podlagi verodostojne listine - arbitražni sporazum - sporazum o krajevni pristojnosti - ugovor zoper sklep o izvršbi - obrazložen ugovor - zavrženje predloga za izvršbo - stvarna pristojnost - krajevna pristojnost - pristojnost arbitraže - veljavna zakonska ureditev - novela ZIZ-J - sodna praksa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - enakost pred zakonom
Trenutno veljavna zakonodaja v primeru dolžnikove vložitve obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišču ne omogoča ustavitve izvršilnega postopka, razveljavitve sklepa o izvršbi in zavrženja predloga za izvršbo niti v primeru, ko se je upnik v predlogu za izvršbo v rubriki „dogovorjena krajevna pristojnost pravdnega sodišča v primeru dolžnikovega ugovora“ skliceval na arbitražni sporazum.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Tožnica je v imenu in za račun tožene stranke podala pisno izjavo o odstopu terjatev, s katero je tožena stranka družbi agencija d.o.o. pripoznala njeno terjatev do tožene stranke, tako po temelju kot po višini, in v kateri je navedeno, da bo tožena stranka družbi agencija d.o.o. dolg poravnala najkasneje do določenega datuma, čeprav tožnica niti po pogodbi o zaposlitvi niti po internem Pravilniku tožene stranke o podpisovanju ni imela pooblastil za podajanje takšnih izjav. S tem je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti se obračuna in plača zgolj v primeru, če je delavec zaradi bolniškega staleža dejansko odsoten z dela. Če je delavec na delu prisoten in delo opravlja, mu je delodajalec dolžan obračunati in izplačati plačo. Ker je tožnik v spornem obdobju, kljub odobrenemu bolniškemu staležu, ves čas delal, je bil za ta čas (ko je delal) upravičen do plače in ne do nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec - ukinitev delovnega mesta - rok za podajo odpovedi - uporaba zakona - nov zakon
Pri uporabi določbe 228. člena ZDR-1 (ki določa, da se disciplinski in odškodninski postopki ter postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona) ni mogoče enačiti začetka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi z nastankom utemeljenega razloga. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se začne s prvim dejanjem delodajalca, katerega namen je odpovedati sklenjeno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. Sam nastanek utemeljenega razloga nima nujno za posledico tudi sprožitve in teka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je v domeni delodajalca, da se odloči, ali bo zaradi nastanka določene okoliščine, ki bi sicer lahko pomenila utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi odpovedal. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je tožena stranka storila prvo dejanje v smeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Pri tožnici zaradi cervikalnega in lumbalnega sindroma ter arterijske hipertenzije ni prišlo do takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katerega je bila razporejena (delo pomožnega kuharja). Zato v tožničinem primeru ni izkazana zmanjšana delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti iz drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
V postopku v delovnih sporih se stranke oziroma udeleženci ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti (10. člen ZDSS-1). Izbirna pravica iz prvega odstavka 8. člena ZDSS-1 je določena v korist delavca. Ta ima možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pa pri sodišču posebne pristojnosti.
Po prvem odstavku 181. člena ZPP je s tožbo mogoče zahtevati ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Tožnica je z zahtevkom, da se ugotovi, da je tožena stranka tožnici kršila pravice in obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ji je z odločbo odredila opravljanje del izven opisa delovnega mesta producent II, in sicer opravljanje del popisa denarnih sredstev, terjatev, obveznosti in virov na enoti Skupne dejavnosti in ji odredila odgovornost za natančno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno izpolnjene opisne liste ter pravočasno in pravilno opravljen popis, uveljavljala ugotovitev določenega dejstva, ne pa ugotovitve obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, zato takšna ugotovitvena tožba ni dopustna in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
Ker je izvršitelj stroške v višini 477,48 EUR, ki jih je upnik priglasil kot nadaljnje izvršilne stroške, dobil poplačane iz prejete kupnine za prodano osebno vozilo, sta s tem dolžnika te stroške izvršitelja posredno že plačala izvršitelju, zato jih dolžnikoma v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti. Kljub temu pa je bilo potrebno te stroške odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazal sklenjeno najemno pogodbo in s svojo izpovedjo. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-10, 450, 450/1, 453, 454, 454/2, 494. OZ člen 459, 461, 461/1, 468, 468/1.
spor majhne vrednosti – prekluzija – narok – stvarne napake – jamčevalni zahtevki – grajanje napak
Postopek v sporih majhne vrednosti teče na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Pravdni stranki morata vse navedbe podati v za to predvidenih vlogah (torej v tožbi oziroma odgovoru na tožbo in eni pripravljalni vlogi). Dejstva in dokazi, ki navajata izven teh vlog, se ne upoštevajo.
ZPIZ-1 člen 110, 110/7, 110/7-2, 392, 292/1, 427, 427/4. ZPIZ-92 člen 72, 72/2, 72/4, 72/4-2.
vdovska pokojnina - družinska pokojnina
Zgolj na podlagi dopolnitve pokojninske dobe, ki jo je dopolnil tožničin pokojni mož v Republiki Sloveniji, ni mogoče pridobiti pravice do vdovske pokojnine. Za priznanje pravice morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji. Tožnica ne izpolnjuje pogojev niti po določbah ZPIZ/92, niti po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
delitev stroškov upravljanja v večstanovanjski stavbi – lastninska pravica – stanovanjski stroški – stroški vodenja rezervnega sklada – obvestilo upravniku o spremembi lastništva posameznega dela
Etažni lastnik po tem, ko je upravnika obvestil o spremembi lastninske pravice, ne odgovarja za stroške upravljanja in druge stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske hiše, kamor sodijo tudi vplačila v rezervni sklad.
V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in dodatkov, ki delavcu pripadajo za delo v posebnih pogojih, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavce obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Tožnik je v tožbi določil znesek po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja nadur, zato je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se ne strinja. Tožena stranka ni izpodbijala navedb in dokazov tožnika, da dejansko nadur ni opravil, temveč je le zatrjevala, da bi nadure lahko koristil kot proste ure in je samovoljno prihajal na delo.