regres za letni dopust - povračila stroškov v zvezi z delom - javni prevoz - kilometrina
Delavec je v skladu z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, upravičen do povračila stroškov kilometrine, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Delavec nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, ampak tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Takšna situacija nastopi tudi takrat, ko delavec v primeru uporabe javnega prevoznega sredstva na delo ne bi prišel pravočasno. Zato je tožnica upravičena do povračila kilometrine za celotno pot do sedeža tožene stranke, kjer je tožnica delo opravljala.
stroški postopka – izrek odločbe o ustavitvi postopka
Ker potni stroški obdolženca in nagrada in potrebni izdatki zagovornika v izreku pravnomočne odločbe o ustavitvi postopka niso bili zajeti, je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da nima podlage, da bi pritožniku priznalo stroške iz 7. in 9. točke 1. odstavka 143. člena ZP-1 (tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 39302/2010-48). Pravilnost take odločitve pritožnik ne more izpodbiti z navedbami, da mu gre pravica do povrnitve stroškov že na podlagi določbe 4. odstavka 144. člena ZP-1, ki po njegovem tolmačenju avtomatično zajema vse nastale stroške. Določba 1. odstavka 145. člena ZP-1 namreč izrecno določa, da sodišče o tem, kdo plača stroške in kolikšni so, odloči v sodbi o prekršku. Slednja je v konkretnem primeru postala pravnomočna, pritožnik pa možnosti pritožbe, v kateri bi lahko izpodbijal odločitev o stroških postopka, ni izkoristil.
ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja člen 84. Uredba o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 3. ZDR člen 126, 127.
plačilo razlike plače - predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - dodatki - plačilo za delo
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letne obveznosti ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kot je bilo v konkretnem primeru.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in dodatkov, ki delavcu pripadajo za delo v posebnih pogojih, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavce obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Tožnik je v tožbi določil znesek po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja nadur, zato je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se ne strinja. Tožena stranka ni izpodbijala navedb in dokazov tožnika, da dejansko nadur ni opravil, temveč je le zatrjevala, da bi nadure lahko koristil kot proste ure in je samovoljno prihajal na delo.
plača - kilometrina - plačilo za delo - obveznost plačila - dnevnice - regres za letni dopust - bruto - neto
Tožena stranka je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na dnevnice, prerekala le z navedbo, da so bile dnevnice že zajete v dogovorjenem znesku plačila za prevožene kilometre. Ker so tožniki dokazali, da takšen dogovor ni obstajal, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka tožnikom dolžna izplačati tudi dnevnice, pravilna, saj temelji na določilu 130. čl. ZDR, po katerem je delodajalec delavcu dolžan povrniti stroške, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.
Prejemki iz delovnega razmerja se pravilno določajo v bruto zneskih. Obračun in plačevanje davkov in prispevkov določa ZDavP-2. Ta določa, da se davki in prispevki obračunajo ob vplačilu, glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zato je nepravilno, če izrek sodbe navaja neto zneske, na katere mora tožena stranka obračunati in vplačati davke in prispevke.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-85/14-13, odločilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Do odprave ugotovljenega neskladja se 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o le delni oprostitvi plačila sodnih taks za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari nad zneskom 100,00 EUR napačna, saj toženec izpolnjuje vse pogoje za taksno oprostitev v celoti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Tožnica je v imenu in za račun tožene stranke podala pisno izjavo o odstopu terjatev, s katero je tožena stranka družbi agencija d.o.o. pripoznala njeno terjatev do tožene stranke, tako po temelju kot po višini, in v kateri je navedeno, da bo tožena stranka družbi agencija d.o.o. dolg poravnala najkasneje do določenega datuma, čeprav tožnica niti po pogodbi o zaposlitvi niti po internem Pravilniku tožene stranke o podpisovanju ni imela pooblastil za podajanje takšnih izjav. S tem je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o nastanitvi študenta v dijaškem domu, iz katere izhaja, da ima pravico bivati v tem domu od dneva podpisa te pogodbe (začetek študijskega leta). Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v skladu z ZPPreb je določila šele novela ZŠtip z dne 2. 7. 2013, ki je v predmetni zadevi seveda ni mogoče uporabiti retroaktivno. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL0023183
EKČP člen 6, 6/3, 6/3-c. URS člen 29, 29-2. ZKP člen 12, 12/1, 68, 68/1.
pravica do poštenega sojenja - pravna jamstva v kazenskem postopku - zagovornik - pravica do proste izbire zagovornika - soobdolženec kot zagovornik - kolizija interesov
Pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri ni absolutna.
Sodišče je dolžno omogočiti pravico do proste izbire zagovornika v razumnih mejah; v vsakem konkretnem primeru mora presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obsojenčevo pravico do obrambe in ali je v sorazmerju z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.
Situacija, ko je obdolženec v istem kazenskem postopku hkrati zagovornik soobdolženca, predstavlja kolizijo interesov, zaradi katere ni mogoče zagotoviti poštenega in učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0082306
OZ člen 953, 953/1.
izključitev iz zavarovanja - izključitev zavarovalnega kritja - družbenik zavarovanca - materialno pravo - pogodbeno pravo - splošni zavarovalni pogoji
Zavarovalna pogodba s splošnimi pogoji predstavlja materialno pravo in jo je potrebno uporabiti tako, kot je v njej dogovorjeno. Določba 1. odstavka 953. člena OZ izrecno dopušča v okviru pogodbene svobode izključitev posameznih rizikov iz zavarovanja odškodninskih zahtevkov.
Zavarovalno pogodbo s toženo stranko je sklenila družba ..., katere družbenik do višine 50 % je tožnik že od 10. 11. 2008, torej tudi v času škodnega dogodka 29. 1. 2011. Zavarovalno kritje zato ni podano, ker so po določbi 11. točke 3. odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zavarovanca in njegovih svojcev ter družbenikov zavarovanca ter njihovih svojcev.
dokazovanje – zaslišanje zakonitega zastopnika – sodelovanje v postopku – odsotnost z naroka – upravičena zadržanost – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – zdravniško potrdilo – ponoven razpis naroka
Tožena stranka bi ponoven razpis naroka lahko dosegla le, če bi hkrati s potrdilom o upravičeni zadržanosti z dela in zdravniškim potrdilom podala tudi (upravičen) predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
ZDDO člen 38, 38/1, 38/1-3. ZJU člen 203. ZDR člen 159, 159/3.
določitev števila dni letnega dopusta - skrb za otroke - javni uslužbenci - letni dopust
Iz izpodbijane odločitve tožene stranke je razvidno, da je bil tožniku (javnemu uslužbencu) po 38. členu ZDDO (ki je določal, da se delavcu med drugim letni dopust poveča za največ tri dni tudi zaradi delavčevih socialnih in zdravstvenih razmer, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 let starosti in druge razmere, v katerih delavec živi) letni dopust povečan v največji možni meri, ki jo je ta člen dopuščal (torej tri dni zaradi skrbi za otroke do 10 let starosti), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana odločitev tožene stranke zakonita.
Nobenega dvoma ni, da je treba stališče, sprejeto v načelnem pravnem mnenju 6. 4. 2012, upoštevati v primerih (ko ponudnik noče skleniti prodajne pogodbe), ki so nastali po objavi načelnega pravnega mnenja. Vendar tega stališča ni mogoče uporabiti v primeru, kot je obravnavani, ko se je stranka zanašala na staro sodno prakso in v skladu z njo uveljavljala sodno varstvo. Po stari sodni praksi je bilo mogoče pred upravnim organom zahtevati odobritev pravnega posla tako, da se predloži sklenjena pogodba oziroma sodba, ki tako pogodbo nadomešča.
zavod - razrešitev - direktor - zakoniti razlog - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Pristojni organ (svet) tožene stranke (zavoda) ne more razrešiti direktorja iz drugih razlogov, kot tistih, ki so določeni v drugem odstavku 38. člena ZZ in se nanašajo na primere, če direktor sam zahteva razrešitev, če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organa zavoda ali ravna v nasprotju z njimi ter če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti. Tožnik ni bil predčasno razrešen s funkcije direktorja zavoda iz razloga, ki je določen v drugem odstavku 38. člena ZZ, ampak zaradi nezaupanja, ker mu je bila na seji sveta tožene stranke izglasovana nezaupnica, zato je izpodbijani sklep nezakonit.
V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas trajanja mandata, je določeno, da preneha veljati zaradi prenehanja funkcije direktorja. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili poseben odpovedni razlog, saj razrešitev tožnika s funkcije direktorja po izrecni pogodbeni določbi pomeni objektivni odpovedni razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
obseg zapuščine - predmet dedovanja - denarna sredstva na bančnem računu - negativno stanje - pasivno premoženje - aktivno premoženje - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika - ločitev zapuščine - ločeno premoženje
Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. V skladu z 2. členom ZD so lahko predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, kar pomeni, da zapuščino lahko predstavlja le aktivno premoženje, torej premoženje, ki ima določeno premoženjsko vrednost, pasiva zapuščine pa se ugotavlja zgolj zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine. Zapustnikovi dolgovi torej ne bremenijo zapuščine, ampak dediče osebno.
Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ločena zapuščina ni predmet dedovanja, ampak se uporablja izključno za poplačilo terjatev tistih upnikov, ki so izposlovali ločitev, ter da se zapuščinski postopek lahko izpelje samo glede tistega dela zapuščine, ki bo morebiti ostala po poplačilu upnikov.
Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak bi bila še vedno zapustnikova. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta v konkretnem primeru zapuščina pokojnika ter sama dediščina dve ločeni premoženjski masi in je dediščina tisti del zapuščine, ki je dejansko prešel na dediča, medtem ko je zapuščina celotno premoženje zapustnika.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni strah - sekundarni strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - sovoznik na motornem kolesu - poškodbe glave
Zmanjšanje življenjske aktivnosti zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Zmanjšanje teh sposobnosti je lahko posledica telesnega ali psihičnega prikrajšanja, ki ga je oškodovanec pretrpel zaradi škodnega dogodka.
Oškodovanca je potrebno vzeti takšnega kot je, z ločenima staršema, pri čemer mati stalno živi v tujini, ker je tam zaposlen njen mož (in ne zaradi tega, ker bi se želela izogniti pomoči sinu). Ni jasno, zakaj naj bi na odmero odškodnine in to v tožnikovo škodo, štelo „njegovo socialno okolje“ (tožnik se občasno druži z brezdomci).
Ob ugotovitvi, da stanovanjska hiša leži na parcelah 21/4, 21/2, 4/2 in da ni vpisana v kataster stavb in zaradi tega etažne lastnine ni mogoče vzpostaviti, poleg tega pa stoji tudi na parceli 21/1, katere izključna lastnica je predlagateljica, nasprotni udeleženec pa tudi ni bil pripravljen izgraditi samostojnega vhoda v mansardo stanovanja, tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje solastne nepremičnine pravilno razdelilo tako, da je sporne nepremičnine razdelilo glede na izkazan interes predlagateljici.
Obsežno pritožbeno navajanje glede ponareditve pooblastila, prevare oziroma siceršnjih zatrjevanih spornih postopanj odvetnika in sodedinje je za presojo zakonitosti (pravilnosti) izpodbijanega sklepa brezpredmetno. Te navedbe bi bile relevantne zgolj za presojo zakonitosti (sedaj) pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 2. 11. 2011 oziroma pravilneje dednega dogovora, ki ga ta vsebuje.
Tožena stranka ni imela pravne podlage, da sama, na podlagi enostranske pobotne izjave, brez soglasja delavca, pobota svoje (zatrjevane) terjatve do delavca s svojo obveznostjo plačila. Če drži, da je imel tožnik na poti manjše stroške, kot je bil znesek prejetega avansa, ki mu ga je tožena stranka izročila za odrejene službene poti, in presežka avansa tožnik toženi stranki ni vrnil, potem bi tožena stranka lahko zahtevala od tožnika, da te zneske (razliko med prejetim avansom in dejanskimi stroški) vrne (prostovoljno oziroma po sodni poti). Tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je sporne zneske razlike brez soglasja tožnika pobotala z svojo obveznostjo plačila neto plače in zneska dnevnic.
Ker tožena stranka tožniku ni izplačala niti neto plač, dogovorjenih v pogodbi o zaposlitvi, niti dnevnic, ki so bile dogovorjene v pavšalnem znesku, mu je te zneske dolžna izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti (prvi dan po zamudi, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec) do plačila.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0081340
OZ člen 311, 315, 421. ZPP člen 324, 324/3.
cesija – stečaj odstopnika – ugovori dolžnika – pobot z odstopljeno terjatvijo – ugovor procesnega pobota
Terjatev, ki jo s procesnim ugovorom pobota toženec uveljavlja zoper tožečo stranko, mora obstajati v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ta terjatev mora biti (tedaj) tudi iztožljiva. Če gre za terjatev zoper stečajnega dolžnika ter te terjatve upnik ni ustrezno uveljavljal v stečajnem postopku, takšna terjatev (več) ni iztožljiva.