Časovna komponenta vznemirjanja je eden od pomembnejših elementov za presojo pravnega standarda vznemirjanja, vendar pa ni takšne narave, da bi lahko vedno sam po sebi utemeljeval odločitev o negatornem varstvu (npr. le na podlagi izkazanega enkratnega protipravnega vznemirjanja). Potrebo po sodnem varstvu predpostavlja ugotovitev, da bo (brez posredovanja sodišča) verjetno prišlo do (ponovnega) posega v pravno varovano dobrino (do protipravnega vznemirjanja oziroma do njegove ponovitve). Trajno vznemirjanje tak sklep zaradi trajnosti omogoča samo po sebi, medtem ko ga je v drugih primerih, ko ne izhaja že iz okoliščin primera, treba izkazati (in predhodno zatrjevati).