Ker pa opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Pri tem pa iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Tožena stranka ne oporeka navedbam tožeče stranke o tem, da zagotavljanje dela delavcev uporabniku predstavlja primarno in poglavitno ter skoraj izključno dejavnost tožeče stranke, ne oporeka trditvam, da obstaja verjetnost, da bi zaradi izvršitve odločbe lahko prišlo do likvidacije oziroma stečaja in ne oporeka trditvam, da bi uporabniki poiskali druge delodajalce, ki zagotavljajo delo delavcem uporabnikom.
Res je sicer, da je bila izpodbijana odločba že izvršena, da je bilo tožeči stranki dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev že odvzeto in da je bila tožeča stranka že izbrisana iz registra pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, vendar je bila ravno iz tega razloga izdana ureditvena začasna odredba, s katero se tožeči stranki na podlagi tega sklepa dovoljuje, da sme kot delodajalec za zagotavljanje dela delavcev uporabniku do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu opravljati dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku, toženi stranki pa se nalaga, da mora takoj po prejemu tega sklepa tožečo stranko vpisati v register pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.
Ureditvena začasna odredba pa tudi ne nasprotuje javni koristi.
Zgolj trditev, da je tožnik v obdobju pred letom 2011 kupoval zlato, ni dovolj, da bi mu davčni organ lahko sledil glede vrednosti premoženja na presečni dan 1. 1. 2011. Drugih (npr. listinskih) dokazil o tem tožnik ni predložil, priča pa njegovih trditev (razen nespornega dejstva, da je tožnik kupoval zlato oz. priča zanj) ni potrdila, posledično pa tožnik tudi ne more uspeti z golimi trditvami o gibanju cen zlata (v letu 2006, ko naj bi kupil zlato, je bila cena nizka, prodal pa ga je kasneje po precej višji ceni), ki naj bi potrjevale njegove navedbe o času nakupa zlata.
Davek od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 je enovit davek, prav tako je enovito obdobje nadzora (ne gre za tri letne odmere). V konkretnem primeru to pomeni, da se prirast premoženja ni ugotavljal za vsako leto posebej, ampak za vsa tri leta skupaj (razlika med končnim in začetnim stanjem), zato davčni organ ni bil dolžan ugotavljati, na katero posamezno leto odpade povečanje premoženja.
Po razlagi Vrhovnega sodišča davčni inšpekcijski postopki glede obravnavanega vprašanja niso zajeti s prehodno določbo prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J in je treba v zadevah, ki so bile ob začetku uporabe novelirane ureditve še v teku, pri ugotavljanju višine obresti uporabiti tiste materialne določbe, ki so veljale v času, ko so obresti tekle. Če so se te določbe v obdobju teka obresti spreminjale, kot je to v obravnavanem primeru, je treba uporabiti vsakokrat veljavne, ne pa 7 % obrestno stopnjo za celotno obrestovalno obdobje.
Izdaja aktov, ki se nanašajo na razpolaganje in upravljanje s premoženjem države ali občin v okviru ZSPDSLS-1, sama po sebi ne predstavlja javnopravnega oblastvenega odločanja lastnika tega premoženja ali njegovega upravljavca, pač pa njegove akte poslovanja, ki niso upravni akti v smislu 2. člena ZUS-1. S temi akti, izdanimi v postopkih razpolaganja in upravljanja z javnim premoženjem, namreč osebe javnega prava, enako kot vsi drugi lastniki (ex iure gestionis), zasledujejo običajne pravnoposlovne cilje ekonomske narave.
Odločanje o oddaji v najem premoženja v lasti občine tako kot primer upravljanja javnega premoženja ne predstavlja upravne zadeve, o kateri bi bilo mogoče odločati v upravnem postopku in o tem izdati upravno odločbo oziroma upravni akt, kot ga opredeljuje drugi odstavek 2. člena ZUS-1.
Tožena stranka ni presojala vseh meril v 12. členu Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva glede določitve odgovorne države članice in ni ugotavljala, ali je imel tožnik v Republiki Hrvaški veljavni ali potekli dokument za prebivanje ali (veljavni ali potekli) vizum, od česar je ob upoštevanju navedenih izhodišč odvisna določitev pristojne države članice.