Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti. Tožnica ni predložila objektivnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče sklepati na obstoj upoštevne posebne resnosti njenega zdravstvenega stanja, s tem pa tudi ni navajala nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Švicarske konfederacije.
Z izvajanjem obravnavanega GPS sledenja pri zavezancu nastaja posebna zbirka osebnih podatkov, ki vsebuje veliko količino lokacijskih podatkov zaposlenih posameznikov, podatkov, kje točno (mikrolokacija), se je v določenem trenutku določen zaposleni s službenim vozilom nahajal. Tožnik se ne more z uspehom sklicevati na to, da lahko kdorkoli od delavcev vozi vozilo in da se ti menjavajo. Bistveno v zadevi je, da je tožnik mogel pridobiti podatke o vozniku vozila, ne pa kolikokrat je do teh podatkov dejansko dostopal.
Sklicevanje na zakonit interes za obdelavo, in sicer varovanje premoženja in preprečevanja premoženjske in nepremoženjske škode, boljše organiziranosti in ekonomičnosti podjetja in obračunavanje stroškov poti ne izkazuje, da je za dosego tega zakonitega interesa potrebno tudi sistematično in kontinuirano GPS sledenje vseh poti vseh navedenih službenih vozil, tj. da tega cilja ne bi mogel doseči z nobenim drugim ukrepom, ki bi v manjši meri posegal v informacijsko zasebnost zaposlenih. Tudi v teh primerih namreč prevladajo interesi oz. pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.
Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v samo bistvo njegove pravice do izjave kot splošnega pravnega načela EU in kot jo določata 9. in 146. člen ZUP.
Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP.
Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.
Odložitev učinkov izpodbijanega akta v upravnem sporu ni mogoča, če je bil izpodbijani akt v času odločanja sodišča o predlogu za izdajo odložitvene začasne odredbe že izvršen.
Dovoljenje za opravljanje dejavnosti je bilo v obravnavani zadevi tožeči stranki z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljene kršitve obveznosti poročanja odvzeto, kar pomeni, da tožeča stranka dejavnosti, za katero ji je bilo izdano dovoljenje, ne more več opravljati, logična posledica tega pa je, da tožeča stranka tudi v register (pa čeprav le začasno - do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu) zaradi varstva javnega interesa ne more biti vpisana. Dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku lahko opravljajo le tisti delodajalci, ki razpolagajo z veljavnim dovoljenjem za opravljanje te dejavnosti in ki so na podlagi tega dovoljenja tudi vpisani v register kot javno evidenco.
Postopek mednarodne zaščite primarno ni namenjen zagotavljanju zaposlitve prosilcem za azil, zato odsotnost te pravice ne kaže na sistemske pomanjkljivosti, razen če bi to v kombinaciji z drugimi dejavniki (npr. odsotnostjo kakršne koli materialne oskrbe s strani države) privedlo do stanja ekstremnega materialnega pomanjkanja, ki je nezdružljivo s človekovim dostojanstvom. Slednjega pa tožnik ne trdi niti toženka ne ugotavlja.
Prosilec je tisti, ki mora predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je tako v prvi vrsti odvisen od njegovih navedb in izjav, dolžnost toženke pa se aktivira šele takrat, ko prosilec posreduje informacije, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Tožnik je imel možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob tej priložnosti pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom. Posledično je pravilno procesno postopanje toženke, ki je tožnikovo zahtevo z dne 18. 12. 2025 obravnavala v skladu določbami ZMZ-1 kot ponovno prošnjo.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Tožnik takih dejstev ni navedel.
Tožnik z navedbami, da v Alžiriji še nisi na varnem, če ni vojne, da tam ni dela, da so slabi ekonomski pogoji ter da so ljudje žrtve nasilja, nestrpnosti in zaničevanja, ne more uspeti. Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi. Gre za splošno stanje v državi, ki mu je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Alžirije. Institut mednarodne zaščite varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Tožniku je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Nizozemski po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o, za odločitev pomembnih, dejstvih ter zanje predlaga dokaze.
Davčni organ je pristojen od davčnih zavezancev zahtevati podatke in pojasnila, davčne zavezance na drugi strani pa zavezuje sodelovalna dolžnost. Da v njegov pravni položaj nedopustno posega sam tek postopka nadzora oziroma izdaja sklepa na predložitev določene dokumentacije (ker ta npr. ne bi imela nobene povezave s konkretnim postopkom, tožnik ne trdi), pa tožnik zgolj s pavšalno trditvijo o posegu v človekove pravice ni izkazal.
Težko popravljiva škoda mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta, podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sodišče v okviru 32. člena ZUS‑1 ne more davčnemu organu prepovedati vodenja oziroma nadaljevanja konkretnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora po imenovanih inšpektorjih, še manj pa prepovedati vodenje drugih postopkov nadzora, za katere je davčni organ pristojen in v okviru katerih mu zakon daje tudi pooblastilo od zavezanca in tretjih oseb zahtevati podatke, ki so potrebni za zakonito odmero davčnih obveznosti.
Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v Švici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa, saj ima v pristojni državi prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Prav tako je utemeljeno navedla, da tudi če se je že začel postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Tujca v postopku odstranitve še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju, zaradi česar sodišče meni, da s tem, ko je bilo tožniku v Švici naloženo, da mora zapustiti državo, tega ni mogoče razumeti kot sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Po EKČP oziroma sodni praksi ESČP velja drugače, kot je to na splošno predvideno v členu 27(3) in (4) Dublinske uredbe. Že približno 35 let velja, da v situaciji, ko ima oseba zahtevek v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen, mora imeti že sama tožba zoper upravno odločitev o predaji, deportaciji, izročitvi, vrnitvi, odstranitvi te osebe v drugo državo, kjer zaradi omenjene upravne odločitve obstaja tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, avtomatični suspenzivni učinek ne glede na to, ali je stranka zahtevala izdajo začasne odredbe. Razlog, da je ESČP vzpostavilo standard avtomatičnega suspenzivnega učinka je v tem, da je narava potencialne škode nepovratna, zaščita temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP pa je absolutna.
Drugi stavek iz tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 (v navezavi na 32. člen ZUS-1), ki v nobenem primeru ne predvideva(ta) avtomatičnega suspenzivnega učinka, je lahko v nasprotju s 13. členom v zvezi s 3. členom EKČP, oziroma je v nasprotju s členom 47(1) in (2) Listine, in sicer takrat, ko ima prosilec zahtevek v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen.
Ker ZMZ-1 in ZUS-1 v nobenem primeru ne predvidevata avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe zoper sklep izdan po Dublinski uredbi, je zakonska ureditev v Sloveniji tudi v nasprotju z ius cogens standardom, da mora imeti tožba zoper upravni akt avtomatični suspenzivni učinek, kadar je na podlagi "utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil prosilec zaradi predaje drugi državi izpostavljen resničnemu tveganju," da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 oziroma 19(2) Listine oziroma 3. členom EKČP. To je namreč drugi oziroma drugačen primer, ko mora imeti tožba avtomatični suspenzivni učinek in sicer zaradi drugačnega dokaznega standarda, ki je še bližje nevarnosti, da bi prišlo do kršitve pravice iz 3. člena EKČP v primeru predaje prosilca po Dublinski uredbi. Ta dokazni standard namreč preprečuje predajo. Niti v tej situaciji slovenska zakonodaja ne zagotavlja prosilcem, ki jim je izdan sklep po Dublinski uredbi o njihovi predaji drugi državi članici EU, samodejnega suspenzivnega učinka.
Standard "arguable claim" v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki za seboj potegne standard avtomatičnega suspenzivnega učinka v praksi ESČP, namreč ne pride v poštev šele takrat, ko je prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. To je standard, ki velja za situacijo, ko predaja ni dopustna, za avtomatični suspenzivni učinek pa je dovolj nižja stopnja izkazane oziroma poznane nevarnosti.
Upravni organ oziroma tožena stranka ni dolžna v vsakem primeru domnevati, da mora imeti pravno s sredstvo avtomatični suspenzivni učinek, ampak je to odvisno od položaja konkretne osebe oziroma njenega zahtevka ter stanja v državi, kamor naj bi bil odstranjen oziroma predan. V konkretni zadevi je tožena stranka očitno štela, da tožnica nima takšnega položaja, da bi imela tožba avtomatični suspenzivni učinek, saj je to razvidno že iz izreka izpodbijanega sklepa, čeprav iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da bi ta specifični položaj tožena stranka ocenjevala z vidika možnosti avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe.
Odgovor na vprašanje, ali ima prosilec zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen in posledično odgovor na vprašanje, ali mora imeti tožba v upravnem sporu zoper sklep, izdan na podlagi Dublinske uredbe, avtomatični suspenzivni učinek, je odvisen od dveh temeljnih dejavnikov in sicer od:- posebnega položaja prosilca z vidika morebitne njegove ali njene posebne ranljivosti v navezavi na določeno človekovo pravico in od- splošno znanih ali v postopku predloženih informacij o stanju v drugi državi članici EU glede sprejema prosilcev in dostopa do učinkovitega varstva pravic, pri čemer se to vprašanje ne postavlja samo v primerih predaj v Grčijo, Italijo, Bolgarijo, Hrvaško, ampak v določenih obdobjih tudi za predaje v druge države članice.
Pri minimalnem pragu z vidika 4. člena Listine je treba upoštevati specifične značilnosti nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja, ko gre za predajo drugi državi članici EU osebe, ki je pripadnica LGBTI+ skupnosti in je v procesu spremembe spola, kar je posebej občutljiv psiho-socialno položaj posameznika. Ob tem je treba upoštevati tudi, da je pri predmetni ranljivosti pomembno, da so državne oblasti sposobne in voljne zaščititi prosilko tudi pred tveganji za ponižanja, ki izvirajo iz ravnanj nedržavnih subjektov in da pripadnik LGBTI + skupnosti ni dolžan skrivati svoje identitete.
Upravnemu sodišču se lahko postavi vprašanje oziroma dvom, če je v sodni praksi ESČP v zadevah proti Hrvaški izkazano, da obstajajo resni problemi pri dostopu do pravnega postopka tujcev, ali je mogoče utemeljeno sklepati, da se kaj podobnega ne more zgoditi s prosilcem, ki je vrnjen na Hrvaško po Dublinski uredbi. V navedenih treh zadevah je šlo za onemogočanje dostopa do najbolj osnovnih elementov dostopa do pravnega (azilnega) postopka, četudi je šlo očitno za prosilce za azil, ali za tujca, za katerega se je lahko smatralo, da je prosilec za mednarodno zaščito. Šlo je torej za resne kršitve primarnega in sekundarnega prava in če so na podlagi sodbe mednarodnega sodišča izkazane tako posebej problematične in hude kršitve v določenem časovnem obdobju, je relevantno vprašanje, ali so hrvaški pristojni organi na te hude kršitve kakor koli reagirali, kar bi moralo biti znano v drugih državah članicah, ki se opirajo na načelo medsebojnega zaupanja. Upravnemu sodišču ni poznan noben dokument, v katerem bi se hrvaški državni organi opredelili do tega obdobja in ga označili za preseženega z drugačno politiko ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so v stanju posebne ranljivosti.
Zaradi navedenih okoliščin tudi stališča Sodišča EU v zadevi X z dne 29. 2. 2024 v kontekstu hrvaške situacije Upravno sodišče razume na način, da hude nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v postopkih v zvezi s tujci na Hrvaškem, ki niso v postopku predaje po Dublinski uredbi, ne morejo nikakor vplivati na to, da tožena stranka zaradi uresničevanja načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško in zaradi varstva pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine ne bi od pristojnega organa na Hrvaškem smela zahtevati potrebne mere sodelovanja in izmenjave informacij, da bi se po potrebi pridobila zanesljiva in pravno relevantna zagotovila, kako bo konkretno za tožečo stranko poskrbljeno v skladu s primarnim in sekundarnim pravom EU, da se v sodnem postopku varstva pravic tožnice pred predajo tožnice Hrvaški odpravi vsakršen dvom v morebitno kršitev procesne ali materialne komponente pravice iz 4. člena Listine. V zadevi X je namreč Sodišče preoblikovalo temeljno predhodno vprašanje sodišča iz Nizozemske na način, da je odgovarjalo na vprašanje ali izvajanje prisilnih vračanj državljanov tretje države, ki so poskušali vložiti prošnjo na meji, in pridržanja teh tujcev na meji mimo določil Dublinske uredbe, preprečuje predajo tujca v to državo članico. Razumljivo je, da zgolj to ne preprečuje predaje tujca po mnenju Sodišča EU (sedemčlanskega senata), saj je treba "upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovornost državo članico." V konkretnem primeru tožena stranka v sodelovanju s pristojnim organom iz Hrvaške ni pridobila nobenega zanesljivega in pravno relevantnega zagotovila za odpravo omenjenega tveganja.
Glede uporabe instituta sistemskih pomanjkljivosti je v zvezi z drugim pod-odstavkom člena 3(2) Dublinske uredbe neusklajena sodna praksa med Velikim senatom Sodišča EU (v zadevah Gheselbash, Karim ter v zadevi Jawo) in kasnejšimi sodbami malih senatov, ter med malimi senati Sodišča EU in ESČP. Glede na to, da bi morala biti merila po Dublinski uredbi, kot se je izrazilo Sodišče EU v sodbi v zadevi Daraa, jasna, izvedljiva, objektivna in pravična, upoštevajoč vse navedeno, temu ni tako, in tudi zato zahtevek tožeče stranke v zvezi s 4. členom Listine ni (bil) očitno neutemeljen. Neusklajena pa je sodna praksa sodišč tudi v Sloveniji. Če pristojno sodišče meni, da preventivni ukrepi zadostujejo za to, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje zadevnega prosilca za azil, "mora to sodišče sprejeti potrebne ukrepe, da se prepriča, da jih bodo organi države članice, ki poda zahtevo, pred predajo zadevne osebe izvedli." Če pa s sprejetjem preventivnih ukrepov ni mogoče zagotoviti, da predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za kršitev pravice iz 4. člena Listine, bi morali organi zadevne države članice izvršitev predaje te osebe odložiti, dokler predaja iz navedenih razlogov ni možna. Država mora torej odpraviti te pomisleke, tako da se prepriča, da bodo pred predajo sprejeti preventivni ukrepi, sicer mora biti predaja te osebe odložena do takrat, ko bo predaja mogoča.
V predmetni zadevi sicer ne gre za ranljivost prosilke za mednarodno zaščito zaradi bolezni, ampak gre za posebno ranljivost zaradi pripadnosti LGBTI+ skupnosti in spremembe spola, kar pa ne zmanjšuje pomena omenjenega sodelovanja med pristojnima organoma obeh držav članic EU. Iz izpodbijanega akta in podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka poskušala pridobiti zadostno in verodostojno posamično jamstvo od pristojnih hrvaških organov, upoštevajoč pri tem tudi kriterije za zanesljivost individualnih zagotovil po praksi ESČP in Sodišča EU, da s predajo tožnice Hrvaški ne bo prišlo do kršitve njene pravice do prepovedi ponižujočega ravnanja.
Tožba bi morala v takem primeru imeti avtomatični suspenzivni učinek oziroma že tožena stranka bi morala v izpodbijanem aktu upoštevati, da zahtevek tožnice glede varstva pravice iz 4. člena Listine ni očitno neutemeljen in da mora tožena stranka zato počakati z izvršitvijo vsaj do izteka roka za vložitev tožbe iz razloga, da ima tožeča stranka možnost, da o njenih pravicah presodi tudi neodvisno in nepristransko sodišče, preden je sklep o predaji izvršen. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena, je bil s tem vzpostavljen tudi suspenzivni učinek tožbe.
Obstoj okoliščin v zvezi s 4. členom Listine oziroma zahtevka, ki ni očitno neutemeljen, tudi pomeni, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo in da je sorazmerno ter v skladu z javnim interesom, da sodišče tak učinek prizna tudi s tem sklepom. Tožena izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje. Na tej podlagi je sodišče predlogu tožnice ugodilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Ker toženka tega ni storila, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu.
Tožnikova trditev o dolgu pomembno ne povečuje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Enako velja tudi za navedbe tožnika, da je ugotovil, da je Slovenija zanj najboljša izbira, ker je dobra država. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri podaji prošnje 16. 7. 2024 navedel, da je iz Alžirije odšel zaradi revščine in da so ti razlogi obstajali že v času prvega postopka ter da pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi obstajali že pred izdajo akta.
Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma.
Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo.
S pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
Ko gre za varnostne incidente, je treba zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ukrepa pridržanja iz določila člena 52(1) Listine v navezavi na člen 8(2) in (4) Direktive o sprejemu 2013/33 utemeljiti, zakaj blažja ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, ki sta urejena v drugem in tretjem odstavku 82.b člena ZMZ-1, ne bi bila primerna in ne bi mogla v enaki meri doseči legitimnega cilja kot ukrep na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Tožnik je kot osrednji razlog za zapustitev izvorne države izpostavil finančno stisko in dolgove, ki jih ni mogel poravnati, kar pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Težave zaradi dolgov, poslovnega neuspeha in sporov z zasebnimi subjekti ne morejo predstavljati preganjanja v smislu določb ZMZ-1.
V primeru obveznost služenja vojaškega roka ne gre za obliko preganjanja ali resne škode, razen, če bi dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi lahko vodilo v nerazumno hudo kaznovanje za vojaški prekršek ali nečloveško ravnanje, česar pa tožnik ne trdi.
Bistvo dublinskega postopka ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje. Posledično se kot nerelevantne izkažejo tožničine navedbe o tem, da bi osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito zaradi preganjanja na podlagi svoje istospolne usmerjenosti, morale biti deležne posebne obravnave, da bi njihova spolna usmerjenost morala biti priznana kot legitimen razlog, ki lahko vodi do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite, da se tožnica boji, da Republika Hrvaška slednjega ne bo upoštevala in da se v primeru vrnitve v Rusko federacijo boji sistemskega nespoštovanja sodne prakse ESČP. Predmet obravnave je tako zgolj postopek ugotavljanja pristojnosti za obravnavo prošnje in presoja morebitnih ovir za predajo, ne pa razlogi za preganjanje v izvorni državi. Ta bo v pristojnosti Republike Hrvaške.
Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.