Sicer drži, da je pridobitev soglasja od lastnika nepremičnine za operaterja nujna (saj jo terja sam zakon). Vendar pa - nasprotno, kot želi prikazati tožnik - to še ne pomeni, da ima tožnik pravico zahtevati predložitev takega soglasja od operaterja do začetka izvajanja del po točki 5.7.8 oziroma po točki 5.8.12 ter v primeru ne-predložitve le-teh na tej podlagi tudi razvezati pogodbo za traso, kjer naj bi se ta dela izvajala, ker naj bi bila njegova predložitev za izvajanje storitve nujno potrebna. Ni namreč najti logične povezave med predložitvijo soglasij, ki jih operater (mora) pridobi(ti) od lastnikov nepremičnin, po katerih poteka ta infrastruktura, tožniku pred pričetkom izvajanja del, sicer nastopi posledica z razvezo pogodbe med operaterjem in tožnikom, ter zagotovitvi dostopa do infrastrukture tožnika operaterju, kot mu to nalaga regulatorna odločba. Povedano drugače: predložitev soglasij ni nujno potrebno za to, da tožnik zagotovi dostop do svoje infrastrukture oziroma, da operater prične z izvajanjem del na infrastrukturi tožnika.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.
Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švicarskem azilnem domu. Nasprotno, tožnik je izjavil, da je bilo bivanje v azilnem domu v redu in da so z njim lepo ravnali lepo. Le v drugem azilnem domu z njimi ni lepo ravnal socialni delavec, ki je bil rasist, na kar pa tožnik sklepa le zato, ker naj bi jim socialni delavec, ko so želeli v sobe pospraviti svoje stvari, rekel, naj se s tem ne ukvarjajo preveč, saj se bodo kmalu vrnili v izvorne države. Opisana tožnikova izkušnja njegovega bivanja v švicarskem azilnem domu pa se očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Ob takih okoliščinah pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švicarskega azilnega sistema.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima švicarski azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Švicarski konfederaciji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Švicarski konfederaciji ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z določbo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni jasno, ali je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda, saj je tožnik na zapisnik 6. 5. 2025 potrdil, da je bil s temi pravili seznanjen, na glavni obravnavi pa tega ni problematiziral.
Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma.
Tožnik je bil seznanjen z možnostjo, da ga ob izreku spornega ukrepa zastopa pooblaščenec, saj je na vprašanje uradne osebe "Ali lahko nadaljujemo brez prisotnosti pravnega svetovalca?" odgovoril, da nima odvetnika. Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožnik po tem, ko mu je uradna oseba zastavila to vprašanje, zaprosil, da bi bil pri razgovoru prisoten pravni svetovalec, vendar uradna oseba njegove prošnje ne bi upoštevala. Tožnikov odgovor pomeni, da je odklonil možnost pravnega zastopanja. Navedeno ravnanje toženke je torej skladno s četrtim odstavkom 9. člena Direktive o standardih za sprejem prosilcev, po katerem je treba pridržane prosilce nemudoma pisno in v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvestiti o razlogih za pridržanje in o postopkih za izpodbijanje ukrepa za pridržanje, določenih v nacionalnem pravu, kakor tudi o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje.
Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.
Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave RS). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja.