Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ.
ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.
Edina dejavnost te organizacije je za kolektivno upravljanje vedno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v imenu in za račun več imetnikov.
V obravnavanih zadevi je bila dopustnost tožbe zoper Dovoljenje odvisna od rešitve tožbe zoper sklep, s katerim je bila udeležba tožnika kot stranskega udeleženca v postopku izdaje tega Dovoljenja zavrnjena. Ker je sodišče pravnomočno odločilo, da tožnik v postopku, v katerem je bilo izdano Dovoljenje, ni imel položaja stranskega udeleženca, je tožbo zoper dovoljenje zavrglo.
Tožnik z golimi trditvami o namenu opravljanja dejavnosti oddajanja vozil v najem in predložitvijo enega računa, izdanega odvetniku, ki je hkrati njegov zakoniti zastopnik, ni zmogel dokaznega bremena, ki mu ga nalaga zakon. Davčni organ je glede na ugotovljene okoliščine transakcije, ki so med strankama nesporne, utemeljeno podvomil o tem, da tožnik s spornim vozilom opravlja dejavnost iz 66. člena ZDDV-1. Ker tudi po drugem pozivu ni predložil dokazil o kontinuiranem opravljanju dejavnosti, niti kakšnih koli dokazil o zatrjevanih težavah, tožnik po presoji sodišča ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz c) točke 66. člena ZDDV-1.