ZBPP člen 14, 14/1, 14/2, 14/3. ZSVarPre člen 27, 27/8.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - materialni pogoj - nepremično premoženje - hipoteka
Sodišče pritrjuje razlagi toženke, da vknjižena hipoteka, četudi gre za maksimalno hipoteko (sama po sebi) še ne pomeni, da prosilec s tem premoženjem ne more razpolagati. Poleg tega tudi dejstva o dejanskem stanju te nepremičnine, da gre za nedokončano hišo, z začasno streho, brez elektrike, z golimi stenami in začasno zasteklitvijo, še ne pomeni, da s takšno nepremičnino lastnik ne bi mogel razpolagati. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni uspel izkazati, da z nepremičnino, ki je ne uporablja, ne bi mogel razpolagati in jo je pravilno upoštevala kot tožnikovo premoženje pri presoji izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - zdravstveno stanje prosilca
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - ekonomski razlog - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito
Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar je razvidno tudi iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ko se je skliceval na svoje izjave v upravnem postopku. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.
Po določbi tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji, gre med vplive na okolico uvrstiti tudi primerno osončenost prostorov v obstoječih objektih. Primerna osončenost je eden od osnovnih varnostno sanitarnih pogojev za bivanje. Tožnice so v vlogah v upravnem postopku in tudi v tožbi s svojimi izračuni utemeljevale, zakaj bo načrtovana gradnja, ki se bo približala njihovim prostorom (kot navajajo, naj bi bila njihova okna oddaljena 2,50 m oziroma 3,00 m od predvidenega objekta), tem prostorom odvzela možnost njihove neposredne osončenosti. Res je, da za te svoje trditve in izračune niso predložile dokazov (npr. ustrezne študije za to pristojnega strokovnjaka), kot to ugotavlja prvostopenjski organ, vendar pa je obenem tudi res, da vpliv predvidene gradnje na sosednje objekte v smislu njihove osončenosti ni prikazan niti v PGD. Sodišče zato meni, da tožnicam ni mogoče očitati, da za svoje (vsebinske) ugovore v smislu vpliva načrtovane gradnje na osončenost njihovih prostorov niso predložile primernih dokazov (to je dokazov, ki bi bili enakovredni dokazom oziroma listinam v PGD), saj tudi dokazi o tem, da naj gradnja na osončenost njihovih prostorov ne bo imela nobenega vpliva, tako kot ugotavlja tožena stranka, niso bili predloženi.
Osončenje je namreč ena od komponent, ki vpliva na zdravo okolje in so zato dopustni le taki vplivi gradnje na osončenje, ki niso prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Zavrnitve ugovora tožnic o vplivu gradnje na osončenost njihovih prostorov zgolj s trditvijo, da PGD ne predvideva vpliva na sosednje objekte (kar je mogoče razumeti, da tudi ne vpliva na njihovo osončenost), ob tem, da pa v PGD vpliv gradnje na osončenost sosednjih objektov ni prikazan, sodišče ne more preizkusiti (niti do tega ne more zavzeti vsebinskega stališča), kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.
ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 76/2, 76/11, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-7, 15, 15/1, 15/2. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ponovna prošnja - družinski spor - nedržavni subjekt preganjanja - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca.
Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-d.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - načelo nevračanja - zdravstveno stanje prosilca
Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici, ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati.
Zdravstveno stanje niso okoliščine, ki bi ob zahtevani intenziteti, kot izhaja iz sodne prakse, lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - načelo nevračanja
Prosilec ima v pristojni državi članici pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati.
Tožnik si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-d.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - načelo o nevračanju - zdravstveno stanje prosilca
Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici, ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Tožnik je svobodno izbral, da je samovoljno zapustil azilni dom pred odločitvijo o njegovi tožbi v upravnem sporu. Tako je evidentno, da nima več namena čakati na odločitev sodišča, ki bi zanj lahko pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. S tem pa ni več podan njegov pravni interes za tožbo.
Tožnik je z navedbami v odgovoru z dne 14. 3. 2022 smiselno ugovarjal zaključku organa, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev obveznosti z izrekom denarne kazni. Trdil je namreč, da je naložene obveznosti delno izpolnil, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njeni lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti, saj so bili obstoječ gramoziran plato in temelji objekta na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, temveč je zemljišča ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine; čeprav je torej tožnik pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča.
Tožnikovi ugovori, podani v predmetnem izvršilnem postopku, niso subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, ki pri tem niso pomembni, pač pa se po presoji sodišča ti ugovori nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe in so torej lahko relevantni za odločitev v tej zadevi. Tožnik namreč zatrjuje ravno to, da izvršbo preprečujejo okoliščine, ki so izven njegove sfere in preprečujejo izpolnitev spornih obveznostih ozemljitve in zatravitve nepremičnin, ki so v lasti tretje osebe, ta pa nasprotuje oz. preprečuje posege na svojih nepremičninah. Ker pa, kot rečeno, organa obeh stopenj na te tožnikove navedbe nista argumentirano odgovorila, sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.
Tožnik je s pridobitvijo lastninske pravice dejansko pridobil premoženje in s tem več pravic, kot jih je imel na podlagi pogodbe o užitku, saj mu je s sodno poravnavo pridobljena lastninska pravica omogočala še odplačno ali neodplačno razpolaganje s stvarjo. Navedeno razpolagalno upravičenje je tožnik pridobil šele s pridobitvijo lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, to razpolagalno upravičenje pa mu je omogočilo, da je lahko tožnik z isto sodno poravnavo to nepremičnino podaril in izročil svojemu sinu C. C. Tako ni dvoma, da je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, dejansko pridobil premoženje, zato je dolžan v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP vrniti polovico že plačanih stroškov iz naslova BPP.
Zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči začne teči v skladu s prvim odstavkom 125. člena ZDavP-2 od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil premoženje oziroma dohodke, zastaralni rok za izterjavo te obveznosti v davčnem postopku pa od dneva, ko bi bilo navedeni znesek treba plačati skladno z izdano odločbo (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2).
V skladu s tretjim odstavkom 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do vračila plačanega davka ali do vračila presežka DDV pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa ali vsako dejanje, ki ga zavezanec za davek opravi pri davčnem organu z namenom, da doseže vračilo davka. Četrti odstavek 126. člena ZDavP-2 pa določa, da po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožnik ni navajal nobenih razlogov, ki bi utemeljevali njegovo prošnjo za mednarodno zaščito oz. kazali na to, da je v izvorni državi kakorkoli ogrožen.
Nelogično je tožbeno stališče, da bi ga morala toženka dodatno spraševati, ali so njegovo ekonomsko stisko (ki je ne zatrjuje in o kateri ni nič izpovedal) povzročili tretji akterji oz., ali bi mu bil v izvorni državi onemogočen dostop do socialnih pravic in izvajanje osnovnih pravic in o tem, ali so bili zoper njega osebno usmerjeni kakšni ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice.
Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025 (2025) člen 29, 47, 47/1, 47/1-21. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/4, 32, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 63, 63/4.
Uredba kot posamični akt - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - splošni akt vlade - neposredni učinek na položaj stranke - ni posamični akt - zavrženje tožbe
Izpodbijani določbi novele Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025 sta po presoji sodišča splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Izpodbijani določbi novele Uredbe zato nimata lastnosti posamičnega akta iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb (tožnike), temveč vzpostavljata pravilo za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti (javne zavode in koncesionarje), ki izvajajo ambulanto družinske medicine in imajo znotraj teh ambulant tudi laboratorij. V opredelitvi naslovnikov 192. člena Uredba povsem očitno ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost tožnikov kot povsem konkretno določenih osebe, na način, ki je lasten upravnim aktom, v katerih se naslovnika praviloma konkretizira z imenom in priimkom oziroma firmo gospodarske družbe. Dejstvo, da novela velja zgolj za leto 2025, navedenega ne spreminja.
Izpodbijani določbi novele Uredba po navedenem ne opredeljujeta pravic ali obveznosti zaključenega kroga oseb ob konkretnem življenjskem dogodku, zato njenih določb (konkretno 29. člena in 21. alineje prvega odstavka 47. člena) ni mogoče šteti za posamični upravni akt, izdan v obliki predpisa in kot tak akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
ZUTD člen 163, 166, 166/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za delo - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - prepoved opravljanja delovnega procesa - vpis v register
Za podjemnika šteje pravna oseba, ki zaposluje delavce, ki delo po podjemni pogodbi tudi dejansko opravijo, pri čemer sami delavci nimajo položaja podjemnika; če v takem primeru v skladu s podjemno pogodbo delavci podjemnika prejmejo od naročnika neposredna navodila in so podvrženi njegovemu neposrednemu nadzoru, to ne vpliva na obstoj njihovih pogodb o zaposlitvi z njihovim delodajalcem (podjemnikom); v razmerju do naročnika je namreč nosilec pogodbenih obveznosti in pravic še vedno podjemnik - torej njihov delodajalec, ki nosi tudi odgovornost za to, da je delo opravljeno. Drugače pa je v primeru fizične ali pravne osebe, ki napotuje svoje delavce kot agencija: tedaj delavci, ki delajo pri uporabniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi z agencijo kot delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela uporabnikom, namreč opravljajo delo pod nadzorom in po navodilih uporabnika. Pri tem je bistveno, da je napoteni delavec v tem primeru nosilec obveznosti in odgovornosti, da je delo opravljeno, ne pa agencija kot njegov dejanski delodajalec.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - središče življenjskih aktivnosti
Na pravilnost odločitve tožene stranke na dan izdaje izpodbijanega akta ne vplivajo tožbene navedbe o razlogih, zaradi katerih proti svoji volji ni mogel živeti v stanovanju na naslovu stalnega prebivališča, saj je temeljni namen ZPPreb-1 v tem, da se zagotovi točno in ažurno evidenco prebivalstva ter skladnost registra prebivalstva z dejanskim stanjem prebivanja posameznikov v času izdaje izpodbijanega akta. Temeljni namen postopkov po ZPPreb-1 je torej, da imajo posamezniki prijavljeno prebivališče na naslovu, kjer dejansko bivajo in da je prijava bivališča pogojena z naselitvijo na naslovu, torej da predstavljajo dejanski izkaz nahajanja posameznikov v času izdaje izpodbijanega akta.
URS člen 53, 53/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 24. KOP člen 9. Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25, 25/2.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - ukrep prepovedi vstopa - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - hudo kaznivo dejanje - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Sama ugotovitev, da je bil tujec obsojen za hujše kaznivo dejanje, glede na določbe Konvencije za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje tujcu ne zadošča. Pri odločanju o razveljavitvi tega dovoljenja je treba upoštevati tudi tujčeve osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je treba ugotoviti, ali v opisanem smislu obstajajo humanitarni ali drugi utemeljeni razlogi, ki preprečujejo razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - sprememba splošnih pogojev - predčasna prekinitev naročniškega razmerja - odstop od naročniške pogodbe - strošek zaradi prekinitve pogodbe - subvencionirana komunikacijska oprema
Toženka bi morala tožnico seznaniti s tem, da šteje, da njena trditev, da je stranki z interesom odpustila dolg v znesku 14,99 EUR, ni dokazana. Tega ni storila. Tega, zakaj tega zatrjevanega dejstva ni upoštevala, ni pojasnila niti v izpodbijani odločbi. Zato se sodišče strinja s tožnico, da je treba odločbo v tem delu odpraviti, ker je toženka kršila postopek in ker svojega videnja dejanskih okoliščin v zvezi s temi stroški ni razkrila tožnici pred izdajo odločbe.
Iz petega odstavka 192. člena ZEKom-2 namreč jasno izhaja, da ureja izjemo od tretjega odstavka, saj se že sama poved začne z: "Ne glede na določbo tretjega odstavka", torej ne glede na ureditev v tem členu, po katerem naročnik ne plača dodatnih stroškov med katere sodijo tudi zneski prejetih ugodnosti. Nadalje iz te določbe jasno izhaja, da naročnik plača nadomestilo za terminalsko opremo, ki jo je prejel po akcijski ceni in jo obrži. Plača torej akcijsko ceno in nadomestilo.
gozdno zemljišče - promet z gozdnim zemljiščem - ponudba - sprejem ponudbe - vsebina ponudbe - vezanost na ponudbo
Da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije zavezujoča, je v Načelnem pravnem mnenju presodilo tudi Vrhovno sodišče na občni seji dne 6. 4. 2012 (v nadaljevanju Načelno pravno mnenje), temu pa je sledila tudi sodna praksa (npr. v sodbah Upravnega sodišča II U 394/2015 z dne 12. 10. 2016, I U 1144/2016 z dne 14. 11. 2017, I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019, II U 366/2018 z dne 19. 4. 2021, sodba in sklep I U 2014/2020 z dne 21. 12. 2022, in druge). Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ, pravni posel pa je sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 21. člena ZKZ).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izvršilni postopek - ugovor zoper sklep o izvršbi - obseg brezplačne pravne pomoči
Stališče toženke in razlaga, po kateri bi bilo mogoče v izvršilnih zadevah, v katerih prosilec nastopa kot dolžnik, brezplačno pravno pomoč dodeliti le za sestavo in vložitev ugovora, ne pa tudi za ostala procesna dejanja, ki so dopustna, in so prav tako pomembna za varstvo njenega pravnega interesa, ki ga zasleduje v postopku, sta po presoji sodišča preozka in nista v skladu z namenom zakona, ki ureja pravico do brezplačne pravne pomoči, s katero se uresničuje ustavna pravica do sodnega varstva.